Jedro

Zgolj dejstvo, da je po zakonu v domeni policije postopek izvajanja ogleda kraja kaznivega dejanja, ugotavljanja in zavarovanja sledi ter pošiljanja le-teh v analizo Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju – NFL (ki spada pod Generalno policijsko upravo oziroma Ministrstvo za notranje zadeve RS), še ne pomeni, da je analiza bioloških sledi in mnenje NFL pristransko ali neverodostojno - obramba v svojih navajanjih ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 9. 2011 spoznalo obsojenega G. K. za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega in tretjega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen 3 (treh) let zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu od 24. 2. 2011 dalje. V plačilo mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca D. d. o. o. v znesku 587.067,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2010 dalje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 1. 2012 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na 5 (pet) let zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 27. 2. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v ponovno obravnavo pritožbe obrambe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 15. 3. 2012, meni, da zahteva ni utemeljena, ker zatrjevane kršitve zakona niso podane. V odgovoru navaja, da je že pritožbeno sodišče odgovorilo na zagovornikovo trditev o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe glede ročnega viličarja in vozička za premik palet in jo utemeljeno zavrnilo. Obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se z izvedencem Inštituta za sodno medicino ponovno analizira vzorec biološke sledi in tako preveri poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija v zvezi s tem, saj je sodišče za zavrnitev dokaza navedlo potrebne razloge. Tudi navedbe v zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do člankov, ki jih je pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje priložila obramba, ne predstavljajo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne gre za opredeljevanje do dejstev, ki bi bila odločilna za obravnavo konkretne zadeve. Tudi pri citiranju strokovne literature v sodbi sodišča druge stopnje ne gre za kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP, saj gre le za dodatno utemeljitev verodostojnosti ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija v zvezi z biološkimi sledmi, najdenimi na kraju dejanja.

4. Obsojenec in zagovornik sta bila z odgovorom državne tožilke seznanjena ter se je zagovornik o odgovoru izjavil v vlogi dne 27. 3. 2012. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja tudi, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Neutemeljeno zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da izrek sodbe sodišča prve stopnje nasprotuje razlogom, ker je v izreku sodbe navedeno, da naj bi obsojenec „z ročnim viličarjem, ki se je nahajal v skladišču iz regalov v skladišču jemal prenosne računalnike na paletah, jih nato odpeljal do že pripravljenega vozila, kjer jih je iz palet razložil v tovorno vozilo“, v obrazložitvi sodbe na strani 5 pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je obsojenec „v ta namen uporabljal voziček za premik palet in na tem vozičku je bila najdena mešana biološka sled, ki vsebuje njegovo biološko sled“.

7. Zagovornik spregleda, da opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje opis kaznivega dejanja velike tatvine, storjenega v sostorilstvu obsojenca in še najmanj štirih oseb. V tretjem odstavku opisa kaznivega dejanja je opisan način delovanja sostorilcev pri vlomu v skladišče in prilastitvi računalnikov v vrednosti preko 500.000 EUR: eden je z viličarjem dvignil spodnji del dvižnih vrat skladišča, omogočil enemu vstop v notranjost skladišča, ta pa prekinitev alarma ter odprtje vrat, s tem omogočil ostalim sostorilcem vstop v skladišče, kjer so onesposobili še ostale senzorje za alarm, nato pa eden z ročnim viličarjem iz regalov jemal palete z računalniki, jih odpeljal do vozila, ki so ga pred tem vzeli s parkirnega prostora in jih razložil s palet v tovorno vozilo, za tem pa so vozilo spravili v pogon in z njim odvzete računalnike najmanj dvakrat odpeljali s kraja vloma. Tega dela opisa načina vloma, ki je nepotrebno podroben opis delovanja storilcev pri vlomu, katerega očitno ni mogel izvršiti le en sam storilec, in delovanja sostorilcev pri kaznivem dejanju, ni moč razumeti na način, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazuje zagovornik. Ne gre namreč za očitek obsojencu, da je z „ročnim viličarjem iz regalov jemal ...“, temveč opis delovanja enega izmed sostorilcev pri vlomu. Zato Vrhovno sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, ki je vsebinsko enako pritožbeno navedbo zagovornika zavrnilo ob presoji, da za presojo, ali je kaznivo dejanje bilo izvršeno tako kot ga je pravno opredelilo sodišče prve stopnje, odločilno, da je obsojenec skupaj s sostorilci na vlomen način prišel v zaprt prostor skladišča, kjer so vzeli in si nato protipravno prilastili 863 prenosnih računalnikov v veliki vrednosti, ne pa način, kako so storilci praznili regale v skladišču (ali z ročnim viličarjem ali z vozičkom za premik palet) in kako so računalnike naložili v vozilo in odpeljali, ter da se v opisu dejanja sploh ne zatrjuje, da je bila biološka sled (ki je bila kasneje predmet preiskave v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju – NFL) najdena bodisi na viličarju ali držalu vozička za premik palet. Tudi v razlogih sodbe sodišče prve stopnje, glede na način izvršenega vloma in količino ukradenih računalnikov, zaključuje o udeležbi več storilcev pri vlomu, eden izmed njih pa je bil tudi obsojenec (točka 6 sodbe). Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Neutemeljene so navedbe zagovornika v zahtevi, da iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe ni mogoče ugotoviti, kje dejansko naj bi bila najdena oziroma zavarovana mešanica biološke snovi, v kateri naj bi se nahajala biološka sled obsojenca. V sodbi sodišča prve stopnje (točka 5) je jasno navedeno, da je bila biološka sled številka 9 (ki je bila v nadaljevanju analizirana v NFL in v kateri so večinsko prevladovale biološke sledi obsojenca) zavarovana na držalu ročnega vozička za premik palet, ki se je nahajal v skladišču (fotografija 2, listovna številka 151). Zagovornik, ki se v zahtevi sklicuje na izpoved priče M. S. o štirih različnih premičnih delovnih napravah, najdenih na kraju oziroma v bližini kraja dejanja, in navaja, da „ni nepomembno ugotoviti, na kateri izmed teh naprav naj bi bila dejansko zavarovana neka mešanica biološke sledi, v kateri naj bi bil tudi DNK profil obsojenca“, s temi navedbami izpodbija zaključek sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o kraju najdbe mešane biološke sledi, ki obremenjuje obsojenca. S tem pa ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik očita sodiščema prve in druge stopnje z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do stališč dr. D. M. in J. G. v s strani obrambe predloženem članku „Nadzor nad integriteto materialnih dokazov“, da takšen edini dokaz (biološka sled) ne more zadostovati za obsodilno sodbo.

10. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, zagovoru obsojenca, da v obravnavanem skladišču nikoli ni bil in da sploh ne ve kje se nahaja, da je bil kritičnega večera v Postojni na poskusnem nočnem delu v lokalu A., sodišče ni sledilo ter tudi ne izpovedbam obsojenčevih prijateljev G. S. in B. S., ki sta skušala potrditi obsojencu alibi kritičnega večera. Ocenilo je, da njihova zgodba ni logična in razumna, zlasti ker obsojenec (kljub nezaposlenosti, dvema mladoletnima otrokoma in nezaposleni ženi) ponujene možne zaposlitve v lokalu ni sprejel z obrazložitvijo, da ga je motil hrup in glasba v lokalu. Sodišče prve stopnje je poročilu NFL o preiskavi z mnenjem, glede na kraju dejanja najdene sledi številka 9 (na držalu vozička za premik palet) v celoti sprejelo. Na podlagi le-tega in izpovedbe na glavni obravnavi zaslišane priče G. H., ki je v NFL analizo opravil, je zaključilo, da je bil obsojenec eden izmed storilcev, ki so v kritični noči izvršili kaznivo dejanje, ker je ena od dveh komponent mešane biološke sledi, ki je tudi v tej mešanici količinsko prevladujoča, nedvomno biološka sled obsojenca. Takšni presoji je, ob zavrnitvi pritožbe zagovornika v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je smiselno odgovorilo tudi na stališče v s strani obrambe predloženem članku. Ker je procesni standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP) drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja, niti da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007).

11. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker da obsojencu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot dokaz obsojenčeve prisotnosti na kraju kaznivega dejanja, je namreč sodišče upoštevalo analizo bioloških sledi, kot izhaja iz strokovnega mnenja NFL in izpovedbe priče G. H., zavrnilo pa je predlog obrambe za neodvisnega izvedenca, ki bi pravilnost ugotovitev strokovnjaka NFL nepristransko preveril. Strokovno mnenje NFL v zvezi s preiskavo predmetne mešane biološke sledi je bil edini dokaz, ki je policiji v okviru katere NFL deluje, omogočil podati kazensko ovadbo zoper obsojenca in v nadaljevanju tožilstvu omogočil zahtevati uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega. NFL bi moral pri izvajanju svojih analiz ravnati tako, da bi bilo obrambi omogočeno pred sodiščem dokazovati pravilnost in nespornost trditev NFL, ker pa je strokovnjak NFL G. H. s ponavljanjem analiz ves zavarovani biološki material potrošil, je bila obrambi onemogočena izvedba dokaza s predlaganim izvedencem, za katerega je obramba prepričana, da bi bil obrambi v korist. 12. Iz podatkov spisa izhaja, da je NFL poročilo z mnenjem izdelal 18. 11. 2010, v tem poročilu je že navedeno, da je vsa analitska dokumentacija shranjena v NFL, ter da so pri analizi porabili v celoti ves v preiskavo poslan material (listovna številka 66 do 69). Na glavni obravnavi dne 24. 8. 2011 je sodišče kot pričo zaslišalo G. H. iz NFL, ki je izdelal poročilo o preiskavi z mnenjem. Zagovornik je po zaslišanju priče na tej glavni obravnavi predlagal, da sodišče poizve pri NFL, ali je ostalo še kaj materiala za analizo DNK, katerega so dobili tudi sami v obdelavo, gre za najdene sledi označene s številko 9, saj kolikor ga je ostalo bo predlagal, da sodišče določi izvedenca za ponovni pregled teh sledi, ker ocenjuje, da so delavci, ki so analizo opravili, obdolženca dobesedno določili kot tistega, katerega DNK prevladuje v tej mešani najdeni sledi (listovna številka 436). Sodišče prve stopnje je poizvedbe opravilo in bilo z dopisom NFL z dne 5. 9. 2011 (listovna številka 486) obveščeno, da so ves material tekom analize porabili v celoti, kot so to tudi že zapisali v poročilu o preiskavi. Dopis NFL je predsednica senata prebrala na glavni obravnavi dne 14. 9. 2011. Zagovornik (seznanjen, da je bil ves v preiskavo poslan material pri analizi v NFL porabljen) pa je zatem predlagal, da sodišče postavi izvedenca iz Inštituta za sodno medicino, ki naj analizira ta vzorec DNK na držalu vozička za premik palet, ki ga je preiskoval NFL in za katerega so sporočili, da ko je bil z njihove strani analiziran, so le-tega porabili v celoti (listovna številka 489); v nadaljevanju pa pojasnil, da „ta dokazni predlog podaja s stališča enakosti orožij strank v kazenskem postopku, obdolženec ima namreč pravico, da se izjasni glede dokaza v tem postopku, edinega, ki pa ga je policija uničila s tem, ko ga je analizira“. Obramba namreč meni, da sled, ki je bila najdena ne pripada obdolžencu, ampak pripada najmanj trem osebam, kot to izhaja iz poročila na strani 68. To poročilo je po stališču obrambe neverodostojno, saj ga je izdelal NFL, ki deluje v sklopu policije, gre torej za njihov inštitut, in zagovornik je opozoril tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-132/95, iz katere je moč povzeti, da ne more biti inštitucija, ki v okviru policije preiskuje, postavljena za izvedenca v isti kazenski zadevi, in na članek Janeza Golje, bivšega šefa NFL.

13. Sodišče prve stopnje je Poročilo z mnenjem, ki ga je po presoji sodišča prve stopnje na glavni obravnavi prepričljivo zagovarjal kot priča zaslišan G. H., ocenilo po načelu proste presoje dokazov in kot izhaja iz razlogov sodbe, ga kot verodostojnega v celoti sprejelo. Predlog zagovornika za postavitev izvedenca iz Inštituta za sodno medicino je zavrnilo ter svojo odločitev v zapisniku z glavne obravnave in v razlogih sodbe obrazložilo. Kot izhaja iz razlogov sodbe (stran 6) predloga ni zavrnilo zgolj zato, ker dokaz ni izvedljiv (ker je NFL pri svoji analizi v celoti porabil vzorec biološke sledi), temveč ker je zagovornikov dokazni predlog neutemeljen. Presodilo je, da zgolj zato, ker je po zakonu v domeni policije postopek izvajanja ogleda kraja kaznivega dejanja, ugotavljanja in zavarovanja sledi ter pošiljanja le-teh v analizo v NFL (ki spada pod Generalno policijsko upravo oziroma Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, kjer je bil vzorec pregledan in analiziran), ne pomeni a priori, da je analiza bioloških sledi in mnenje NFL pristransko ali neverodostojno, obramba pa v svojih navajanjih ni navedla nobene relevantne okoliščine, ki bi sodišču vzbudila dvom v strokovnost in nepristranskost analize in mnenja, ki ga je izdelal v NFL G. H. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da dokazni predlog, kot je bil podan na glavni obravnavi, ne ustreza standardom, ki jih je že oblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 ter sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 502/2007 in druge). Obramba, čeprav je imela možnost, če se z izsledki NFL z dne 18. 11. 2010 ni strinjala, da sama že v postopku pred sodiščem prve stopnje angažira svojega strokovnjaka, kot pomočnika pri kritični presoji opravljenih analiz NFL, saj je vsa analitska dokumentacija shranjena v NFL, tega ni storila, niti ni tega storila v pritožbenem postopku. Tako obramba v obravnavani zadevi že v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni ravnala aktivno, kot se to zahteva pri dokazovanju (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 176/2009), temveč je le zatrjevala, da je poročilo neverodostojno, ker ga je podal NFL.

14. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitvi prvega odstavka 339. člena ZKP in prvega odstavka 355. člena ZKP, kateri Vrhovno sodišče presoja skladno s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, v sodbi sodišča druge stopnje. Navaja, da je iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (točka 8 in 14) razvidno, da sodišče druge stopnje svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe opira na literaturo, ki jo v sodbi navaja (priporočila združenja za interpretacijo profilov), pri čemer gre za listine, ki ne v postopku na prvi niti na drugi stopnji niso bile izvedene na način iz prvega odstavka 339. člena ZKP. Sodišče druge stopnje obravnave ni opravilo in ni izvedlo dokaza z branjem teh listin oziroma priporočil, zato obramba tem listinam ni mogla oporekati s predlaganjem svojih dokazov.

15. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na Poročilo z mnenjem NFL in izpovedbo priče G. H. zaključilo in v sodbi obrazložilo, da je ena od dveh komponent mešane biološke sledi najdene na kraju dejanja, biološka sled obsojenca (točka 5). Presoji sodišča prve stopnje, da je preiskana mešana biološka sled sled dveh (in ne treh) oseb in da je ena izmed obsojenčeva, je ob zavrnitvi pritožbe obrambe v razlogih sodbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 8 in 14). Sodišče druge stopnje je sprejelo kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje o mešani biološki sledi dveh oseb, od katerih je ena obsojenčeva in se pri tem ni oprlo na dokaze, ki ne bi bili izvedeni v postopku; v nadaljevanju pa je v razlogih sodbe v potrditev pravilnosti tega zaključka sodišče prve stopnje (temelječega na številu alel na lokusih) navedlo tudi dostopna strokovna priporočila za interpretacijo mešanih bioloških sledi. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi uveljavljani kršitvi določb 339. in 355. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje nista podani, pri tem pa ugotavlja, da zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje vpliva navedenih kršitev zakona o kazenskem postopku na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

16. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja ter je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, izrečena pa mu je daljša zaporna kazen, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, ker bi lahko bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje njegovih mladoletnih otrok.