Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali gre za nevarno stvar/dejavnost, ocenjevalo vsako okoliščino posebej. Posebej se je opredelilo do vlaka, ki ga je tožnica pregledovala, posebej do možnosti, da se na vlaku nahajajo migranti, posebej do tal, po katerih se je tožnica gibala ter posebej do poškodbe še ene policistke v istem času. Vendar takšen pristop ni pravi. Izoliran pogled na posamezno okoliščino primera namreč izkrivlja celotno sliko obravnavane situacije.

Nepomembno je dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da se tožnica ni poškodovala pri spopadu z migrantom, ampak ob gibu z nogo. Pomembno je, da je do tega giba prišlo, ko se je tožnica ponoči plazila pod vagonom in je morala ugotoviti, ali se za odejo, ki se je po neprerekanih trditvah nahajala na spodnjem delu konstrukcije dna vagona, skriva migrant. V opisanih okoliščinah tožnica ne glede na njene izkušnje ni imela možnosti obvladovanja vseh ravnanj. Razumljivo je, da je bila njena pozornost skoncentrirana na odejo, pod katero bi se lahko skrival migrant in da pozornosti ni mogla usmeriti v podlago, po kateri se je premikala. Po presoji pritožbenega sodišča se je morala tožnica kritičnega dne pri opravljanju službenih dolžnosti, na način kot je izkazan, izpostaviti večjemu tveganju, kot je to običajno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici v plačilo naložilo toženkine pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni in ugodi zahtevku tožnice oz. da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novim sodnikom, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnica podaja obsežne pritožbene navedbe. Med drugim se ne strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev zahtevka po temelju glede objektivne odgovornosti. V zvezi s tem vztraja pri svojih trditvah, da pregled kompozicije vagonov v zatrjevanih okoliščinah predstavlja opravljanje nevarne dejavnosti. Pri tem izpostavi, da je šlo za nočni čas, za pregled pod vagoni na tleh iz grobega gramoza in da so bili znaki, da se lahko pod vagoni nahajajo migranti.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Predmet spora je plačilo odškodnine za škodo, za katero tožnica, zaposlena pri Ministrstvu za notranje zadeve na Postaji mejne policije D., trdi, da jo je utrpela 23. 11. 2017 pri opravljanju svojih delovnih nalog. Zatrjevala je sledeči potek škodnega dogodka: - kritičnega dne je v nočnem času okoli 22.30 do 23.00 ure opravljala delo vodje izmene in je na železniški postaji PMP D. pregledovala vagone tovornega vlaka; - ko se je pokazal sum glede morebitnega skrivanja beguncev/migrantov pod dnom tovornega vagona, na katerem so se sicer prevažali koluti pločevine, se je morala splaziti pod vagon, pri čemer je na spodnjem delu konstrukcije dna vagona zagledala odejo; - ker ni druge možnosti, da se preveri, kaj zakriva odeja in kaj je med odejo in dnom vagona, se je, ko je bila v plazečem položaju pod vagonom na tleh med tirnicami, kjer se nahajajo kamni oz. gramoz, poskušala iz ležeče-plazečega položaja odriniti, da bi pod vagonom prišla do odeje, ki jo je nameravala potegniti; - ko se je s trupom in z nogama skušala odriniti, da bi z rokama zgrabila za odejo, ji je desna noga, ker ni bilo več ustreznega oprijema, zdrsnila ob kamne in tirnico in je nenadoma začutila močno bolečino v desnem kolenu. Tožnica trdi, da delo v takšnih okoliščinah predstavlja nevarno delo in s tem opravljanje nevarne dejavnosti. Poleg tega svojemu delodajalcu očita tudi krivdno odgovornost. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj je presodilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je zmotna materialno-pravna presoja, ki jo je v zvezi z objektivno odgovornostjo toženkinega zavarovanca podalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali gre za nevarno stvar/dejavnost ocenjevalo vsako okoliščino posebej. Posebej se je opredelilo do vlaka, ki ga je tožnica pregledovala, posebej do možnosti, da se na vlaku nahajajo migranti, posebej do tal, po katerih se je tožnica gibala ter posebej do poškodbe še ene policistke v istem času. Vendar takšen pristop ni pravi. Izoliran pogled na posamezno okoliščino primera namreč izkrivlja celotno sliko obravnavane situacije.

9. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode je pri policistih višji kot pri občanih, ker so policisti posebej izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Vsako delo policistov tako samo po sebi ni nevarno. Zato je treba v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so bile podane okoliščine, zaradi katerih je bila policistova dejavnost tako nevarna, da utemeljuje uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.1

10. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnica poškodovala 23. 11. 2017 v nočnih urah pri opravljanju delovnih nalog ter da je pri tožnici prišlo do izpaha pogačice v kolenu pri gibanju, ko preiskovalci ležijo na tleh med pragom in podvozjem tovornega vagona. Med njima tudi niso sporne okoliščine nastanka poškodbe. Tako ni sporno, da je obstajal sum, da se pod vlakom nahajajo migranti. Tožnica jih je iskala na način, da se je plazila pod vagonom. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, gre za gibanje v ozko omejenem prostoru. Nepomembno je razpredanje sodišča prve stopnje o tem, kakšnih oblik je kamenje, ki se nahaja med tračnicama. Dejstvo je, da kamenje, ki je nasuto med tirnicama, ne more nuditi čvrste opore pri plazenju in je zato življenjsko logično, da je plazenje po takšni podlagi oteženo. Dalje ni sporno, da se je pregled vlaka opravljal v nočnih urah, torej v času, ko je zunaj tema, kar je dodatna oteževalna okoliščina. Iskanje migrantov v ležečem položaju (na tirnicah in gramozu) v ozko omejenem prostoru, zaradi česar je gibanje močno ovirano ter v nočnih urah, brez dvoma predstavlja nevarno dejavnost. Nepomembno je dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da se tožnica ni poškodovala pri spopadu z migrantom, ampak ob gibu z nogo. Pomembno je, da je do tega giba prišlo, ko se je tožnica ponoči plazila pod vagonom in je morala ugotoviti, ali se za odejo, ki se je po neprerekanih trditvah nahajala na spodnjem delu konstrukcije dna vagona, skriva migrant. V opisanih okoliščinah tožnica ne glede na njene izkušnje ni imela možnosti obvladovanja vseh ravnanj. Razumljivo je, da je bila njena pozornost skoncentrirana na odejo, pod katero bi se lahko skrival migrant in da pozornosti ni mogla usmeriti v podlago, po kateri se je premikala. Po presoji pritožbenega sodišča se je morala tožnica kritičnega dne pri opravljanju službenih dolžnosti, na način kot je izkazan, izpostaviti večjemu tveganju, kot je to običajno.

11. Toženka sicer priznava, da so policisti vlak obravnavali kot rizičnega, ker so na njem našli plastenke in odeje in so zato sumili, da se na njem nahajajo ilegalni prebežniki, vendar meni, da je odločilno, da v trenutku pregleda na njem migrantov ni bilo ali jih ni bilo več. Pri tem pa zanemari pomembno dejstvo, da tožnica v trenutku, ko je prišlo do poškodbe, še ni vedela, da za odejo ni nikogar, in torej še ni vedela, da nanjo ne preži nobena nevarnost ter da se lahko posveti „zgolj“ plazenju.

12. Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavane zadeve tožničine izkušnje na drugačno presojo predmetne zadeve ne morejo vplivati. Policistova usposobljenost in izkušenost ne dela njegovih nalog varnih. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, ni dopustno sklepanje, da je policistovo delo takšno, da mora morebitno škodo vzeti v zakup. Takšno stališče bi pripeljalo do situacije, ko policisti ne bi bili pripravljeni zasledovati storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj zaradi strahu, da bodo morebitno škodo nosili sami.2

13. Ob tem, da toženka ni prerekala tožničine trditve, da se je treba pod vagonom plaziti in se pri tem odrivati ter da se drugače pod vagonom ni mogoče premikati, je brezpredmetno sklicevanje tako toženke kot sodišča prve stopnje na to, da si je tožnica kot vodja izmene lahko delo sama organizirala.

14. Skladno s 149. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se vzročna zveza domneva. Opravljanje dela v zgoraj navedenih okoliščinah je imelo zaradi „spontanega“ nerodnega giba tožnice3 za posledico zatrjevano poškodbo. Vzročna zveza med tožničinim ravnanjem in škodnim dogodkom je torej podano.

15. Toženka tožnici tudi ni očitala, da bi pri opravljanju svojega dela postopala nepravilno, oziroma da bi prispevala k nastanku škode in tudi ni podala trditev, da je bilo tožničino postopanje v čemerkoli nepričakovano. Zatorej ravnanja tožnice in njenega gibanja ni mogoče označiti za dejanje, ki bi predstavljalo ekskulpacijski razlog iz 153. člena OZ.

16. Z zatrjevanjem, da je razlog za nastalo poškodbo dejstvo, da je imela tožnica že predhodno poškodovano in rekonstruirano koleno in da so se zaradi degenerativnih sprememb pojavile nove težave, toženka ugovarja vzročni zvezi med škodnim dogodkom in obsegom škode, kar lahko pripelje do deljene sovzročnosti za nastali obseg škode, vendar vprašanje obsega škode ni predmet vmesne sodbe.

17. Iz obrazloženega sledi, da so podane vse predpostavke objektivne odgovornosti za škodo iz nevarne dejavnosti. Izkazano je namreč, da je tožnici določena pravno priznana oblika škode, urejena v 132. členu OZ, nastala. V kakšni višini je tožnici škoda nastala, v tej pravdi sicer še ni bilo raziskano, vendar je to za ugotovitev obstoja terjatve po temelju brezpredmetno. Dalje je izkazano, da ta škoda izvira iz opravljanja nevarne dejavnosti. Toženka pa domneve obstoja vzročne zveze iz 149. člena OZ ni uspela izpodbiti. Izkazane so torej vse predpostavke za uporabo drugega odstavka 131. člena OZ.

18. V posledici obrazloženega je bilo treba pritožbi ugoditi (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz pojasnjenega razloga, se mu do preostalih pritožbenih navedb ni treba opredeliti in jih iz tega razloga tudi v okviru pritožbenih navedb ni povzemalo.

19. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje dokaznega postopka glede višine še ni izvedlo in tožbenega zahtevka po višini še ni presojalo, pritožbeno sodišče izdaja vmesno sodbo (315. člen ZPP), s katero izpodbijano sodbo spreminja tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (II. točka izreka). Ob tem sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo tožničinemu predlogu o vrnitvi zadeve pred drugega sodnika, saj za to ni podala utemeljenih razlogov.

1 VS RS Sklep II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019. 2 VS RS Sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019 3 Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v rizično sfero objektivno odgovornega sodijo tudi nepremišljeno, neprevidno ali nerodno ravnanje oškodovancev; prim. sodbo VS RS II Ips 515/2003.