Jedro

Vprašanje ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino ali ne v smislu ZIZ, za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ni odločilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 21776/2009 z dne 24.2.2009 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka in v 4. odstavku za: glavnico v višini 56.096,12 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska glavnice od dne 11.12.2008 do plačila, izvršilne stroške v višini 365,96 EUR od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I. izreka). Toženima strankama je naložilo nerazdelno povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov postopka tožeči stranki v znesku 3.902,92 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Toženi stranki sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ker Pogodba o finančnem lizingu št. 02230002970, ki jo je predložila tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za verodostojno listino v 23. členu, so neutemeljene. V obravnavanem primeru je izvršilno sodišče po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških postopka odločilo v pravdnem postopku. V tem primeru se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku (2. odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 437. člena ZPP). Za odločitev v pravdi pa več ni pomembno ali sporna listina (pogodba o leasingu) predstavlja verodostojno listino ali ne. Glede na povedano je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo ali je bil sklep o izvršbi izdan skladno z določili 23. člena ZIZ, saj je v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da se je postopek nadaljeval po sklepu izvršilnega sodišča, ki je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je izvršba dovoljena zaradi ugovora dolžnika, na podlagi 2. odstavka 62. člena ZIZ (točka 1. obrazložitve sodbe).

6. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obravnavalo ugovora pasivne legitimacije, ki sta ga tekom postopka podali toženi stranki in v zvezi z njim ni ugotovilo odločilnih dejstev. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper toženi stranki namreč ni odločilno ali sta toženi stranki v listini, ki je bila navedena v predlogu za izvršbo navedeni kot dolžnika in ali je bilo na podlagi te listine možno vložiti predlog za izvršbo proti toženima strankama. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo „predlog za izvršbo zavrniti“ že zato, ker toženi stranki nista bili pogodbeni stranki po Pogodbi o leasingu, na podlagi katere je tožeča stranka predlagala izdajo sklepa o izvršbi. Vprašanje ali listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, predstavlja verodostojno listino ali ne v smislu ZIZ, za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v pravdnem postopku ni odločilno. Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Formalni pogoji, ki jih za verodostojno listino zahteva ZIZ v 2. odstavku 23. člena, v pravdnem postopku ne veljajo. Za dokazno oceno listine – pogodbe o leasingu velja pravilo proste presoje dokazov določeno v ZPP, kot za vse ostale dokaze.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pasivno legitimacijo toženih strank v 8. točki obrazložitve sodbe ugotovilo, da toženi stranki nista bili leasingojemalca po pogodbi o leasingu, sta se pa po pogodbi o leasingu zavezali kot poroka in plačnika s pisno poroštveno izjavo, ki je del pogodbe o finančnem leasingu. Toženi stranki tega nista zanikali. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki zato solidarno odgovarjata tožeči stranki za dolgove glavnega dolžnika iz pogodbe o leasingu kot poroka in plačnika poleg glavnega dolžnika je glede na povedano materialno pravno pravilen.

8. Pritožnici nadaljnjim ugotovitvam sodišča prve stopnje v točkah 9. in 10. obrazložitve, v katerih se je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev glede višine vtoževane terjatve in ugovora zastaranja, nasprotujeta le pavšalno, ker da se sodišče prve stopnje ni spustilo v obravnavanje stvari. Ker pritožbenih trditev nista konkretizirali do mere, ki bi pritožbenemu sodišču omogočila njihov preizkus, tudi v tem delu s pritožbo ne moreta uspeti.

9. Pritožnici tudi grajata odločitev sodišča prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj bi toženi stranki z zaslišanjem lahko sami izpovedali o poslovanju med pravdnimi strankami in okoliščinah o sklenitvi in izvrševanju pogodbe o leasingu. Ker pritožnici te kršitve pravdnega postopka nista uveljavljali pravočasno ob zaključku naroka za glavno obravnavo, ko je sodišče dokazni predlog za zaslišanje strank zavrnilo, se nanjo v pritožbenem postopku ne more več sklicevati (1. odstavek 286.b člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato morata sami nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).