Jedro

Sklep o dedovanju je sodna odločba in na podlagi sodne odločbe se lastninska pravica pridobi s pravnomočnostjo te odločbe (42. člen SPZ).

Ker je po veljavni zakonodaji odvisno, kdo postane lastnik aktivnega premoženja iz registra izbrisane gospodarske družbe, od vzroka izbrisa družbe iz registra, torej na kakšen način in po kakšnem postopku je družba prenehala, ostane odprto tudi vprašanje, kdo je po izbrisu družbe B. postal dejanski lastnik obravnavanega stanovanja, ki je bilo očitno v lasti navedene družbe ob njenem izbrisu iz registra.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. In 99/00048, z dne 13.12.2000, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek za plačilo 2.561,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1998 dalje do plačila, in za plačila izvršilnih stroškov v višini 49,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2000 do plačila, kot neutemeljenega zavrnilo, medtem ko je pod 2. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 255,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 24.3.2009 v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sprejelo sklep, da se izda sodba na podlagi pripoznave. Pozneje je sodišče prve stopnje pridržalo izdajo zamudne sodbe, nadaljevalo z rednim postopkom, torej ne s postopkom v sporu majhne vrednosti, na kar je izdalo tudi izpodbijano sodbo, kar vse je v nasprotju z določbami ZPP. Podrejeno pritožba izpodbija sodbo tudi v delu, ko je sodišče prve stopnje štelo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke za utemeljenega (očitno pomotoma pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke štelo za neutemeljenega). Zapuščinsko sodišče je namreč izdalo sklep o dedovanju pod opr. št. IV D 773/2003, po katerem sodi zapuščina po pokojnem D. U., to je 6-sobno stanovanje s kabinetom, v premoženje tožene stranke. Gospodarska družba B. d.o.o., na katero je predmetno stanovanje v zemljiški knjigi vknjiženo, je bila dne 23.6.2005 pravnomočno izbrisana iz sodnega registra in to stanovanje je s tem postalo last pokojnega D. U. kot edinega ustanovitelja in družbenika iz registra izbrisane družbe. Ker tožena stranka v postopku ni izkazala, da bi že krila obveznosti pokojnega D. U. do višine vrednosti 6-sobnega stanovanja s kabinetom, ki je kot zapuščina po D. U. prešlo nanjo, je pasivno legitimirana v tej pravdi in bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Sodišče prve stopnje se nadalje zmotno opira tudi na določbo 40. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker ima tožena stranka vse možnosti doseči vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo na svoje ime, saj zato niso podane nikakršne pravne ali dejanske ovire. To bo storila na podlagi že citiranega pravnomočnega sklepa o dedovanju.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo v izpodbijani sodbi, glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, ker tožena stranka na podlagi sklepa o dedovanju pod opr. št. IV D 773/2003 (prilogi C 1 in C 2) ne bi postala lastnik v sklepu o dedovanju citiranega stanovanja. Sklep o dedovanju je sodna odločba in na podlagi sodne odločbe se lastninska pravica pridobi s pravnomočnostjo te odločbe (42. člen SPZ). Da tožena stranka lastninske pravice na stanovanju po sklepu o dedovanju iz prilog C 1 in C 2 ne bi pridobila, je dokazno breme na njej. Četudi štejemo, da tožena stranka na podlagi navedenega sklepa o dedovanju lastninske pravice na obravnavanem stanovanju ni pridobila, torej da je to tožena stranka dokazala, pa ne gre spregledati, da je D. U. umrl že leta 2003, medtem ko je bila d.o.o. B. iz sodnega registra izbrisana šele leta 2005. Čeprav je bil ob izbrisu družbe D. U. še vedno v registru vpisan kot edini družbenik te družbe, premoženje družbe ob njenem izbrisu ni moglo preiti nanj, ker je bil takrat že pokojni. Dejansko je s trenutkom smrti D. U. prešel njegov lastninski delež na družbi B. na njegove dediče (41. člen SPZ) in ker je nedvoumno, da so se njegovi dediči dedovanju po njem odpovedali, je ta del njegove zapuščine prešel na RS, torej tu toženo stranko (9. člen Zakona o dedovanju – ZD). Ker je po veljavni zakonodaji odvisno, kdo postane lastnik aktivnega premoženja iz registra izbrisane gospodarske družbe, od vzroka izbrisa družbe iz registra, torej na kakšen način in po kakšnem postopku je družba prenehala, ostane odprto tudi vprašanje, kdo je po izbrisu družbe B. postal dejanski lastnik obravnavanega stanovanja, ki je bilo očitno v lasti navedene družbe ob njenem izbrisu iz registra.

Slediti je pritožbi tudi, da je potrebno to pravdo voditi kot spor majhne vrednosti. Tožena stranka je namreč bila seznanjena z delnim umikom tožbe (na tožbeni zahtevek v višini glavnice 595,23 EUR) dne 12.1.2009, ko je prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 6.1.2009, v kateri je ta tožbeni zahtevek utesnila (delno umaknila tožbo). Tožena stranka se je o ustavitvi prvič izjavila šele v vlogi z dne 13.5.2009, ko se z delnim umikom tožbe ni strinjala. ZPP v 2. odstavku 188. člena nedvoumno in izrecno določa, da če se tožena stranka o umiku tožbe ne izjavi v petnajstih dneh potem, ko je bila o umiku obveščena, se šteje, da je privolila v umik. Po 12. členu ZPP sodišče opozarja, katera pravdna dejanja lahko opravi, le stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic. Pooblaščenec (zakoniti zastopnik) tožene stranke je Državno pravobranilstvo, ki je prava vešča oseba. Takšna obrazložitev, ki jo je podalo pritožbeno sodišče, je skladna tudi pravni teoriji, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, le da si jo to razlaga zmotno.

Pritožbeno sodišče je v posledici nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožeče stranke ugodilo in z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, ker pritožbeno sodišče zaradi pomembnosti neugotovljenih pravno pomembnih dejstev tega ne more storiti samo (355. člen ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje dodatno razčistiti v zgoraj nakazani smeri in ob pravilni uporabi materialnega prava in določb ZPP ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.