8. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. A. iz Ž., na seji senata 22. decembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 92/2006 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 91/2002 z dne 20. 1. 2006 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.V kazenskem postopku, ki je tekel na podlagi obtožnega predloga pritožnika kot subsidiarnega tožilca (oškodovanca kot tožilca), je bil obdolženec A. Š. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) pravnomočno oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bila zavržena pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno oprostilno sodbo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave, ki jo utemeljuje z navedbo, da je državnemu tožilcu dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, njemu, ki je prevzel pregon od državnega tožilca, pa ne.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Po tretji alineji prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki se je končal z oprostilno sodbo, nastopal kot subsidiarni tožilec.

5.Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. Glede na to subsidiarnemu tožilcu zgolj s tem, da je bil obdolženec v kazenskem postopku pravnomočno oproščen obtožbe, ne more biti kršena nobena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer