Jedro

S cesijsko pogodbo je odstopnik prenesel na tožečo stranko le svojo terjatev proti svojemu dolžniku in vse pravice ter pravne položaje, povezane z njo. Ni pa tožeča stranka postala imetnik vseh pravic (in obveznosti) odstopnika iz podizvajalske pogodbe, sklenjene z njegovim dolžnikom. Ker tako tožeča stranka ni v celoti vstopila v položaj odstopnika, oziroma ni odstopnik prenesel nanjo svojega celovitega položaja, ki izhaja iz obligacijskega razmerja z njegovim dolžnikom, se za tožečo stranko ne morejo uporabiti niti pravila o plačilih podizvajalcev po pravu javnih naročil niti ne more tožeča stranka zahtevati izplačila vtoževane terjatve neposredno od naročnika (tožene stranke) po 631. členu OZ. Aktivna legitimacija tožeče stranke zato v tem gospodarskem sporu ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 186/2013 z dne 16. 1. 2014 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožeče stranke in plačani sodni taksi za napoved pritožbe pisno izdelana vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163065/2012 z dne 26. 10. 2012 razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 109.416,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (4) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihovega zapadlosti dalje do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila ter se (tožbeni) zahtevek v celoti zavrne (I. točka izreka), in da mora tožeča stranka plačati nastale pravdne stroške toženi stranki v znesku 2.876,90 EUR, intervenientu na njeni strani pa v znesku 2.242,50 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožeča stranka s 14. 3. 2014 pravočasno vloženo pritožbo (s prilogo A 21) izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

Tožena stranka v 26. 3. 2014 pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške, v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Intervenient na strani tožene stranke odgovora na pritožbo ni vložil. Pritožba ni utemeljena.

Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar na drugi materialnopravni podlagi.

Tožeča stranka v tem gospodarskem sporu ni aktivno legitimirana.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedbami intervenienta na strani tožene stranke v 5. 11. 2013 vloženi pripravljalni vlogi, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: “V pravdi se je na strani tožene stranke pridružilo tudi S. G. P. S. C. (... d. d. v stečaju), ki je s svojo pripravljalno vlogo navajalo, da se pridružuje navedbam tožene stranke v tem postopku. Stranski intervenient je poudaril, da tožeča stranka ni v celoti vstopila v položaj družbe G. d. o. o. na podlagi cesijske pogodbe, ki jo je navajala kot stranka pogodbenega razmerja. Menila je, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prišlo do prenosa pogodbenih razmerij, temveč zatrjuje le dejstvo odstopa terjatev, za kar pa se, po mnenju stranskega intervenienta, ne uporabljajo pravila o plačilih podizvajalcev po pravu javnih naročil, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka. Po mnenju stranskega intervenienta tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, s katero zahteva plačilo neposredno od naročnika, niti po pravilih o javnem naročanju niti po OZ (Obligacijskem zakoniku).

Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene z nekom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 417. člena OZ). S terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravica iz pogodbe s porokom, pravica do obresti, do pogodbene kazni ipd. (prvi odstavek 418. člena OZ).

Odstop terjatve ali cesijo štejemo za razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, s katerim prehaja obstoječa terjatev. Za razpolagalni pravni posel je značilno, da neposredno učinkuje na premoženjsko pravico in jo vsebinsko spreminja, obremenjuje, prenaša ali končuje. Cesija je usmerjena v prenos obligacijsko pravne pravice z enega upravičenega subjekta na drugega in s tem v spreminjanje obligacijskega razmerja. Učinek cesije je v spremembi pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženje drugega. Zato cesije ne moremo izenačevati z drugimi pravnimi posli obligacijskega prava, katerih namen in učinek je v nastajanju obligacijske pravice. S cesijo pravica ne nastane, niti se vsebinsko ne spreminja. Funkcija cesije je vzpostavitev singularnega pravnega nasledstva, zato naj cesionar (prevzemnik) v celoti vstopi v pravni položaj, ki ga je imel pred cesijo cedent (odstopnik). Vsebina terjatve se s cesijo ne spremeni. Splošno sprejeto mnenje je, da cesionar pridobi enake pravice, kot jih je imel pred njim cedent. Pri tem ne gre samo za terjatev, ki se prenaša, ampak tudi za vse druge pravice in pravne položaje, povezane z njo (komentar prof. dr. Mihe Juharta k 417. in 418. členu OZ v Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del): s komentarjem / redaktorja Miha Juhart, Nina Plavšak. - 1. natis. - Ljubljana: GV Založba, 2003-. - (Zbirka Nova slovenska zakonodaja), Knj. 2, 1. točka, 571., 572. in 577. stran).

Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekemu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka (prvi odstavek 122. člena OZ).

S prenosom pogodbe ena pogodbena stranka (prenositelj) dvostranske pogodbe na tretjo osebo (prevzemnik), ki do tega trenutka ni bila pogodbena stranka, prenese svoj celovit položaj, ki izhaja iz obligacijskopravnega razmerja (komentar prof. dr. Mihe Juharta k 122. členu OZ, idem, Knj. 1, 1. točka, 643. stran).

Glede na cit. zakonske določbe OZ in cit. komentar k njim ne more biti nobenega dvoma, da bi tožeča stranka dobila pravico oziroma upravičenje za uveljavitev vtoževane terjatve neposredno od tožene stranke (kot naročnika (na podlagi takrat ali pozneje veljavnega Zakona o javnem naročanju, takrat veljavne Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov, oziroma pozneje veljavne Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, ali 631. člena OZ)) samo v primeru, če bi ji G. d. o. o., ..., L., D. u. ..., L. (G. d. o. o., D. u. ..., L.) prenesla s (takrat) S. g. p. S. c. t. o. d. d., S. c. ..., L. (S. d. d., S. c. ..., L.) sklenjeno Podizvajalsko pogodbo št. ... z dne 7. 3. oziroma 5. 4. 2006 (A 9 (z Dodatkoma št. 1 z dne 28. 4. 2008 in št. 2 z dne 15. oziroma 17. 12. 2009 (A 10 in 12))). Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je G. d. o. o., D. u. ..., L. prenesla na tožečo stranko svojo terjatev proti S. d. d., S. c. ..., L. (v znesku 140.826,18 EUR (in s tem tudi terjatev v vtoževanem znesku 109.416,23 EUR)) s Cesijsko pogodbo z dne 21. 6. 2012 (A 7). S (to) cesijsko pogodbo je G. d. o. o., D. u. ..., L. prenesla na tožečo stranko le svojo terjatev proti S. d. d., S. c. ..., L. in vse pravice ter pravne položaje, povezane z njo. Ni pa tožeča stranka postala imetnik vseh pravic (in obveznosti) G. d. o. o., D. u. ..., L. iz cit. podizvajalske pogodbe. Ker tako tožeča stranka ni v celoti vstopila v položaj G. d. o. o., D. u. ..., L., oziroma ni G. d. o. o., D. u. ..., L. prenesla nanjo svojega celovitega položaja, ki izhaja iz obligacijskega razmerja s S. d. d., S. c. ..., L., se za tožečo stranko res ne morejo uporabiti niti pravila o plačilih podizvajalcev po pravu javnih naročil niti ne more tožeča stranka zahtevati izplačila vtoževane terjatve neposredno od naročnika (tožene stranke) po 631. členu OZ. Aktivna legitimacija tožeče stranke zato v tem gospodarskem sporu ni podana.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: pritožba tožeče stranke ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožena stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).