Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obd. D.D., zoper katerega in sedem soobdolžencev je bila dne 4.8.2005 vložena obtožnica zaradi osmih kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje in ozemlje države po 5. odstavku v zvezi s 3. in 1. odstavkom 311. člena KZ, podaljšan pripor zaradi ponovitvene nevarnosti, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik tega obdolženca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ne navaja določno, katere določbe materialnega ali procesnega zakona naj bi bile prekršene, pač pa, tako kot v pritožbah zoper sklepe o odreditvi in podaljšanju pripora in v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, izpodbija kot zmotno "oceno" sodišča, da je pripor neogiben za varnost ljudi in sorazmeren ukrep. Ponavlja, da bi bili cilji, zaradi katerih je obdolženec v priporu, doseženi že z milejšim ukrepom, namreč s hišnim priporom, saj je samostojni podjetnik in bi na prostosti pridobival sredstva za redno preživljanje, pripor pa mu to onemogoča. Predlaga, da se pripor odpravi ali pa nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. predlaga, da se zahteva zavrne, ker je sodišče utemeljeno sklepalo na ponovitveno nevarnost obdolženca, saj je ta v manj kot štirih mesecih kar osemkrat ilegalno spravil tujce čez državno mejo, torej se je sistematično ukvarjal s takšno dejavnostjo.

Zahteva zagovornika obd. D.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

S trditvijo, da se ne strinja z oceno izpodbijanih sklepov, da je pripor nujno in neogibno potreben in ni sorazmeren s posegom v obdolženčevo ustavno pravico do prostosti, zahteva ne izpodbija ugotovitve sklepov, da obstaja utemeljen sum, da je obd. D. storil kaznivo dejanje in da obstaja ponovitvena nevarnost, ampak uveljavlja, da je sodišče zmotno ocenilo pomen okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep v smislu 2. odstavka 202. člena ZKP ter 1. odstavka 20. člena in 2. odstavka 32. člena Ustave. Zahteva trdi, da sklepa utemeljujeta "abstraktno", ne pa dejansko ponovitveno nevarnost, ker je obd. D. "na prepihu" organov pregona in ker ima zagotovljen vir poštenega zaslužka.

Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora (in prejšnji sklepi o priporu zoper obd. D.) so upoštevali, da je obdolženec izkušen vodič tujcev pri ilegalnem prehajanju meje in ozemlja Slovenije, da nima premoženja, da bi lahko z delom dovolj zaslužil za preživljanje, pa mu takšni dohodki ne zadoščajo, zaradi česar naj bi se je lotil kaznive dejavnosti, ki omogoča visoke zaslužke na lahek in hiter način, da je obtožen kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in prikrivanja, da je bil v kratkem času osemkrat udeležen pri prepovedanih prehodih tujcev čez mejo, da je izkoriščal socialno stisko tujcev, da je bila hudodelska združba, katere član je bil, obsežna, s povezavami v vsaki od držav, preko katerih so tujci ilegalno potovali. Izpodbijana sklepa sicer na splošno navajata, da so potovali in se skrivali v zdravju škodljivih razmerah in po ozemlju, ki ga niso poznali. Toda v sklepu o odreditvi pripora na 11. in 12. strani so te okoliščine konkretizirane z ugotovitvami okoliščin v obravnavanem primeru v zvezi z obd. D. Ob izkazani ponovitveni nevarnosti bi torej obdolženec na enak način ogrožal življenje in zdravje tujih prebežnikov. Te okoliščine upravičujejo zaključek sodišča, da je pripor zoper obd. D. neogibno potreben za varnosti ljudi. Poseg v obdolženčevo prostost, ki ga pomeni pripor, je sorazmeren ukrep v primerjavi z ogrožanjem zdravja in življenja ilegalnih prebežnikov. Enake ugotovitve okoliščin in zaključki izhajajo tudi iz dosedanjih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora zoper obdolženca ter iz sodnih odločb o zavrnitvi pritožb in zahteve za varstvo zakonitosti zoper takšne sklepe.

Trditev, da bi bili cilji pripora doseženi že s hišnim priporom, bi lahko pomenilo uveljavljanje kršitve 2. odstavka 192. člena ZKP, po kateri mora sodišče uporabiti milejši ukrep, če je z njim mogoče doseči isti namen. Toda obd. D. je za izvrševanje kaznive dejavnosti uporabljal mobilne telefone, da se je z drugimi udeleženci v združbi dogovarjal o načinu in organiziranju prehajanja tujcev čez mejo in ozemlje države, te vrste sporazumevanja in dogovarjanja pa hišni pripor ne onemogoča. Ker zahteva zagovornika obd. D.D. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.