Jedro

Zaradi vlaganj v tujo nepremičnino uveljavljan obogatitveni zahtevek je utemeljen le v primeru zatrjevane in izkazane z vlaganji povzročene večvrednosti nepremičnine (obogatitveni princip).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek za plačilo 17.910,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.11.2008 dalje do plačila.

Odločitev o stroških postopka, vsebovana v III. točki izreka, se spremeni tako, da je tožeča stranka v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki povrniti 2.234,48 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženki naložena obveznost, da tožnici plača 17.910,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2008 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 1.145,12 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo zahtevka tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Soglaša, da je tožničin prispevek k izvršenim vlaganjem 25 %, ne soglaša pa z izračunom in vrednostjo vlaganj, kakor jo je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja. Meni, da je tožnica upravičena le do vrednosti za toženo stranko dosežene koristi. Te pa sodišče ni ugotovilo, saj ugotovljena vrednost ne predstavlja toženkine obogatitve, temveč izračun vlaganj po današnjih cenah. Poenostavljeno to pomeni, da ta vrednost izraža vrednost vlaganj, kot da bi bila narejena sedaj in po sedanjih cenah oz. strošek, ki bi ga imeli vlagatelji danes za izvedbo enakih vlaganj. Izračunana je bila po stroškovnem pristopu in amortizacija ni upoštevana, kar nesporno izhaja iz izvedeniškega mnenja. Izvedenčev izračun pomeni kvečemu prikrajšanje tožnice po današnjih cenah, ne pomeni pa toženkine koristi oz. obogatitve. Na tak izračun toženka ni pristajala, vendar izvedensko mnenje ni bilo dopolnjeno. Tožničinega prikrajšanja tožena stranka ni dolžna povrniti nad višino prejete korist oz. nad tisto vrednostjo, za katero je obogatena. Korist se ocenjuje po času vrnitve. Izvedenec je podal mnenje, da je po njegovem občutku in strokovnem vedenju ta vrednost nižja od izračunane vrednosti vlaganj. Toženkin predlog za dopolnitev cenitve v tej smeri je bil brez utemeljitve zavrnjen in zato sodba nima potrebnih razlogov. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnici je priznano več, kot je toženka zaradi tožničinih vlaganj obogatena, kar izrecno izhaja iz izvedenčevega, na naroku podanega mnenja. Ker tožnica ni predlagala, da izvedenec izračuna vrednost koriti, ki jo je toženka prejela iz naslova tožničinih vlaganj, predlogu tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja pa sodišče ni sledilo, le-ta ni bila ugotovljena. Pritožnica tudi s prisojenimi zamudnimi obrestmi ne soglaša, ker je bila vrednost izračunana po cenah na dan izdaje sodbe, obresti pa so priznane od dneva vložitve podrednega zahtevka. Ker tožeča stranka po lastni krivdi ni uspela dokazati, za koliko je toženka obogatena (ugotavljanju obogatitve je izrecno nasprotovala), bi moral biti zahtevek zavrnjen.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Materialna podlaga zahtevka je 190. čl. Obligacijskega zakonika, ki kot pogoj za neupravičeno obogatitev poleg prikrajšanja (na škodo drugega) zahteva še obogatitev na drugi strani, vzročno zvezo med njima in odsotnost pravnega temelja. Tožnica zatrjuje zgolj eno od pravno pomembnih dejstev – svoje prikrajšanje, zato je pravno pomembno, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazati ostala pravno pomembna dejstva. Trditev, da sta tožnica in mož v nepremičnini, ki je bila predmet vlaganj, tudi brezplačno živela in se preživljala s pridelki kmečkega gospodarstva, v katerega sta vlagala, je postavila tožena stranka (v 3. točki odgovora na tožbo list. št. 16), zato je na njej dokazno breme, da je tožničino prikrajšanje manjše od zatrjevanega. Ker tožena stranka minimalno pomoč (vlaganja), kolikor jih priznava, obravnava kot odmeno za stanovanje in hrano, ki jo je toženka z možem na kmečkem gospodarstvu imela, je tudi dokazno breme, da ne gre za prehod premoženja brez pravne podlage, na njeni strani. Dejstvo, da je toženka zaradi po tožnici (in njenem možu) vloženih sredstev obogatena, pa je na tožeči stranki.

5. V utemeljitev obravnavanega (denarnega) zahtevka je tožeča stranka v vlogi z dne 25.11.2008 svoja vlaganja, ki jih je pred tem specificirano navajala, zgolj ovrednotila v denarju (list. št. 24 in 25). Skratka, tožnica je zatrjevala in dokazovala zgolj vrsto in obseg svojih (in moževih) vlaganj v toženkino nepremično premoženje. Da bi ta vlaganja povečala vrednost toženkinega premoženja , tožnica ni zatrjevala.

6. Ker v tujo nepremičnino vložena sredstva in delo postanejo njen del in s tem last tuje osebe, je prehod premoženja od tožnice na toženko po temelju izkazan (8., 48., in 54. čl. Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ). S tem pa toženkina obogatitev ni izkazana. Ni namreč nujno, da vsako vlaganje povečuje vrednost nepremičnine; pritožba utemeljeno opozarja, da vrednost vlaganj ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine. Toženka je obogatena samo v primeru, če so vlaganja povečala vrednost njenega premoženja oz. v obsegu, kot so ga povečale. Toženka tega ne zatrjuje. Tako v tožbi kot vlogah in tudi na zadnjem naroku dosledno uveljavlja svoja vlaganja oziroma njihovo vrednost; kako so se ta vlaganja odrazila na toženkinem premoženju oz. njegovi vrednosti, ne zatrjuje in ne dokazuje.

7. Tako 190. čl. Obligacijskega zakonika (pred njim 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) kot specialno določilo 48. čl SPZ določata, da je lastnik nepremičnine dolžan vrniti le toliko oz. tisto, za kar je obogaten oz. toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna (obogatitveno načelo), ne pa tega, kar je prikrajšani dal oz. vložil (vrnitveni princip). Kljub temu, da je že v odgovoru na tožbo tožena stranka táko povečanje premoženja (obogatitev) zanikala, trditve o tem, pravno odločilnem dejstvu, tožeča stranka ni podala. Ker ni nujno, da vlaganja povečujejo vrednost nepremičnine, zlasti pa vrednost vlaganj ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine, tožnica ne zatrjuje vseh pravno pomembnih dejstev(1). Ker toženkina obogatitev ni zatrjevana in zato ne more biti predmet ugotavljanja, je zahtevek treba zavrniti (7. čl. in 212. čl. ZPP). Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je prvostopenjska odločitev spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP).

8. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Stroškov pritožbenega postopka tožena stranka ni zaznamovala, pred sodiščem prve stopnje pa je imela 2.234,48 EUR pravdnih stroškov. Njihova specifikacija, ki ji nobena od strank ne ugovarja, je razvidna iz 12. točke prvostopenjske sodbe. Ker tožnica niti s stvarno pravnim niti z obligacijsko pravnim zahtevkom ni uspela, je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. čl. ZPP).

(1) Enako stališče je zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 125/2011 z dne 8.12.2011.