Jedro

Prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) je eno temeljnih načel obligacijskega prava, zato se tudi za odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzora do družbe (čeprav gre za institut korporacijskega prava), glede vprašanj, ki niso urejena v ZGD-1, v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena OZ, uporabljajo določbe OZ.

Glede vprašanj, ki jih ureja 263. člen ZGD-1, je treba elemente odškodninske odgovornosti presojati v skladu s temi določbami, glede vprašanj, ki so določena v OZ pa tiste določbe OZ, ki so glede na okoliščine konkretnega primera ustrezne. V zvezi z razlikami med obema oblikama odškodninske odgovornosti po določbah OZ (deliktne in pogodbene), mora zato sodba vsebovati argumente za uporabo pravil ene ali druge vrste odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožencev nerazdelno plačilo 547.834,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvo toženi stranki povrne 6.597,35 EUR, drugo toženi stranki pa 6.563,30 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, izpodbijala jo je v celoti iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo. Zahtevala je povrnitev stroškov.

3. Na pritožbo sta toženca odgovorila. Prvo toženka je predlagala pritožbenemu sodišču, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa v plačilo naloži njene stroške pritožbenega postopka. Drugo toženec pa je predlagal primarno zavrženje pritožbe kot prepozne, nepopolne in nedovoljene, podrejeno pa njeno zavrnitev, ker ni utemeljena. Oba sta zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov od tožeče stranke.

4. Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena.

5. Sodba je bila vročena pooblaščencu tožeče stranke 28. 5. 2014, pritožba pa je bila oddana priporočeno na pošto 12. 6. 2014, kar izhaja iz izpolnjene in podpisane dohodne štampiljke na pritožbi, ki je v spisu (vloga zaporedna številka 326 spisa). Rubrika: „Prejeto neposredno ali po pošti“ je podčrtana „po pošti“. Možnost podčrtanja „navadno“ ali „priporočeno“, je podčrtana „priporočeno“. V tej dohodni štampiljki je navedeno, da je pošiljka prejeta na Okrožno sodišče v Ljubljani 13. 6. 2014, poslana pa je bila 12. 6. 2014, kar izhaja tudi iz k pritožbi pripete kuverte. Na te podatke se drugo toženec ne sklicuje, pač pa na podatke iz drugopisa pritožbe, ki mu je bil vročen. Iz štampiljke glavne pisarne na drugopisu pritožbe, ki ga je priložil k odgovoru na pritožbo, ne izhaja, da je bila pritožba vložena neposredno na vložišče 13. 6. 2014, kar neutemeljeno trdi v pritožbi. Izhaja le, da je bila pritožba prejeta na sodišče 13. 6. 2014. V kolikor je toženec podvomil v pravočasnost pritožbe, je imel možnost preveriti v spisu, na kakšen način je pritožnik poslal pritožbo. Pri tem bi ugotovil, da je bila poslana priporočeno po pošti in oddana 12. 6. 2014. Ker se je rok za pritožbo iztekel 12. 6. 2014, v primeru, če je vloga poslana po pošti priporočeno pa se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP), je pritožba pravočasna.

6. Po stališču drugo toženca pritožba tudi ni popolna, ker na njej ni navedeno ime, priimek in status osebe, ki se je lastnoročno podpisala ob štampiljki Odvetniške pisarne A. A. d.n.o. o.p. V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila pritožbo po pooblaščencu, ki je odvetniška družba (35. člen Zakona o odvetništvu). Podpis pritožnika je obvezna sestavina pritožbe (4. točka 335. člena ZPP). Kadar ima stranka pooblaščenca, v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostuje, da pritožbo podpiše pooblaščenec. Če ima več pooblaščencev, zadostuje, da pritožbo podpiše le en pooblaščenec. V obravnavanem primeru je tožeča stranka za zastopanje v tem sporu pooblastila odvetniško družbo (četrti odstavek 87. člena ZPP).(1) Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je podpis na pritožbi, ki je za drugo toženca sporen, na več vlogah in zapisnikih o naroku za glavno obravnavo, enak podpisu odvetnika mag. M. P., kar pomeni, da ni nobenega dvoma, da je tudi podpis na pritožbi njegov. Pooblaščenec drugo toženca je bil navzoč na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2014, skupaj z odvetnikom in ni imel nobenih pripomb na zapis, da je le ta pristopil na narok za Odvetniško družbo A.A. v skladu s pooblastilom tej pisarni, ki se nahaja v spisu (A1). Zato je neutemeljeno njegovo pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru obstaja dvom, da je pritožbo podpisala tajnica ali pripravnik oz. katerakoli oseba, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita in ki zato ne izpolnjuje pogojev za zastopanje tožeče stranke pred višjim sodiščem v smislu določbe tretjega odstavka 87. člena ZPP.

7. Drugo toženec v odgovoru na tožbo tudi navaja, da je pred odgovorom na pritožbo pregledal spis in se prepričal, da je v spisu le eno pooblastilo Odvetniški pisarni A.A. d.n.o. o.p. za zastopanje (A1), ki sta ga podpisala S.N. kot predsednik uprave in K.R. kot članica uprave tožeče stranke. Navedena ugotovitev drži. Predsednik in članica uprave sta zakonita zastopnika tožeče stranke, ki jo zato lahko zastopata v pravdi (78. člen ZPP) zoper bivša člana uprave, pooblastita pa lahko za zastopanje tudi pooblaščenca (86. člen ZPP). Pri tem ni nobene kolizije interesov med sedanjima članoma uprave in bivšima (toženima) članoma uprave. Kar pomeni, da ima pooblaščenec tožeče stranke tudi veljavno pooblastilo za pritožbo. Drugačne trditve drugo toženca niso utemeljene. S tem se izkaže, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine, ki ga uveljavlja zoper svoja dva bivša člana uprave na podlagi določbe drugega odstavka 263. člena ZGD-1,(2) ker je ugodilo ugovoru zastaranja po prvem odstavku 352. člena OZ.

10. Tožeča stranka je delniška družba, katere poslovanje se presoja po korporacijskih pravilih Zakona o gospodarskih družbah (1. člen ZGD-1). V skladu z določbo prvega odstavka 253. člena ZGD-1 je uprava organ vodenja delniške družbe. Ima lahko enega ali več članov (drugi odstavek 265. člena ZGD-1). Prvo tožena stranka je bila predsednica uprave tožeče stranke od 1. 2. 2006 do 15. 10. 2009, drugo toženec pa član uprave od 1. 2. 2006 do 15. 4. 2009. 11. Tožeča stranka je trdila, da je glavna dejavnost tožeče stranke upravljanje s finančnim premoženjem. V sklop teh poslov sodi tudi nakup delnic. Upravi, ki po zakonu vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1), tožeča ni očitala, da je ravnala krivdno zato, ker je v času svojega mandata kupovala delnice. Nakup delnic je sodil v okvir nalog uprave tožeče stranke. V okviru teh nalog sta člana uprave sprejela 15. 5. 2006 sklep o nakupu 131.283 navadnih delnic družbe E. d.d., ki jih je tožeča stranka tudi pridobila 15. 5. 2006 na podlagi prodajne pogodbe z družbo E. d.d. (ker je šlo za prodajo lastnih delnic).

12. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek zoper člana uprave temeljila na ugotovitvi, da je naložba v nakup 131.283 navadnih delnic družbe E. d.d., z začetkom stečajnega postopka nad družbo E. d.d. (dne 23. 9. 2009), propadla. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožeča stranka uveljavlja zmanjšanje premoženja družbe zaradi propadle investicije. Do začetka stečajnega postopka nad družbo E. d.d. je imela tožeča stranka v svoji premoženjski sferi 131.283 njenih navadnih delnic. Kakšne pravice ima imetnik navadnih delnic delniške družbe, določa matični zakon. Z dnem začetka stečajnega postopka nad delniško družbo se njene delnice razveljavijo (prvi odstavek 283. člena ZFPPIPP), njihovim imetnikom ostane le pravica do plačila iz stečajne mase v primeru popolnega poplačila terjatev upnikov. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala v trenutku stečajnega postopka nad delniško družbo, katere delnice je imela v svojem premoženju. Ko pa je podajala pravotvorne trditve o tem, katera dejanja tožencev so pripeljala do zatrjevane škode, se je vrnila v čas poslovne odločitve tožencev za nakup delnic; prav tako pa je glede na obrambo toženih strank, da sta z naložbo ravnala vestno, podala v postopku pred prvostopnim sodiščem trditve, ki se nanašajo na odločanje tožencev v zvezi z naložbo, v vsem času, dokler so sporne delnice še predstavljale naložbo tožeče stranke.

13. Tožeča stranka je trdila, da toženca s sporno naložbo v delnice nista ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Trdila je, da pred nakupom nista opravila skrbnega pregleda tveganosti naložbe, da nista ugotovila, ali obstajajo vsi elementi za obvladovanje rizikov, da nista izdelala strategije ravnanja s to tvegano naložbo, kamor sodi predvsem izhodna strategija, ki bi varovala tožečo stranko pred izgubo. Trdila je torej protipravna ravnanja predsednice in člana uprave, ki so privedla do propadle investicije kot posledice očitanega ravnanja. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so obveznosti članov uprave gospodarske družbe obveznosti skrbnega prizadevanja in da je v tej luči treba upoštevati dejansko stanje ex ante(3), torej v času sprejetih odločitev oziroma v času, ko odločitve, ki bi jih bilo treba sprejeti, uprava ni sprejela.

14. Sodišče prve stopnje je kot odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo v obravnavanem sporu navedlo, da sta oba člana uprave na svoji redni seji 31. 1. 2007 sprejela sklep, da se na podlagi 62.b člena Pravilnika o računovodstvu pred sestavitvijo letnih računovodskih izkazov, preveri ustreznost velikosti posamezne kratkoročne naložbe in se v breme prevrednotenih finančnih odhodkov financiranja za leto 2006 popravi knjigovodska vrednost za naložbo v E. d.d. v višini celotne vrednosti naložbe. Ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila za to naložbo v letnem poročilu tožeče stranke za leto 2006, v skladu z računovodskim načelom previdnosti, opravljena 100% slabitev, je zaključilo, da je nastala tožeči stranki škoda zaradi propadle investicije že z oblikovanjem popravkov njene vrednosti v računovodskih izkazih in ne šele s tem, ko so se razveljavile delnice E. d.d. z začetkom stečajnega postopka te delniške družbe.

15. Takemu stališču tožeča stranka utemeljeno nasprotuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje njenemu stališču, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da je bilo prevrednotenje v poslovnih knjigah opravljeno v skladu z načelom previdnosti, zmotno sklepalo, da se je takrat tudi dejansko zmanjšalo premoženje tožeče stranke. Tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine zaradi plačila kupnine za delnice (in ne trdi, da sta toženca na podlagi kupoprodajne pogodbe o nakupu lastnih delnic protipravno odobrila plačilo kupnine družbi E. d.d.), pač pa za škodo, ki ji je kot družbi, ki se ukvarja z upravljanjem finančnih naložb, nastala v trenutku stečaja delniške družbe, katere delnice so s stečajem izgubile vsako vrednost in možnost, da se z njimi upravlja. Dne 31. 1. 2007, ko naj bi nastala po stališču prvostopnega sodišča tožeči stranki škoda na podlagi sklepa uprave o 100% slabitvi naložbe (glede tega sklepa tožeča stranka toženi stranki ne očita opustitve dolžne skrbnosti), je imela tožeča stranka še vedno v svoji premoženjski sferi sporne delnice, za katere pa še ni bilo mogoče sklepati, da jih tožeča stranka ne bi mogla prodati za določeno kupnino. Pritožnik pri tem pravilno opozarja, da sta tudi sama toženca trdila, da so delnice imele določeno ceno vse do uvedbe stečaja, pa tudi da so obstajale ponudbe tretjih, da delnice odkupijo. Teh relevantnih trditev sodišče prve stopnje zmotno ni presojalo. V zvezi s temi trditvami tožencev pa je tudi nelogično, da sta uveljavljala ugovor zastaranja, ki naj bi začelo teči še preden je tudi po njunih trditvah škoda družbi sploh nastala. Tudi iz povzetkov obsežnih pripravljalnih vlog, ki so jih v tej zadevi vložile v spis pravdne stranke, je mogoče ugotoviti, da je med njimi sporno predvsem vprašanje upravljanja z navedeno naložbo od nakupa do začetka stečajnega postopka.

16. Ker tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo, ki ji je nastala z začetkom stečajnega postopka nad družbo E. d.d. v letu 2009, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za to škodo zvedela tožeča stranka že v letu 2007. S tem pa se izkaže kot materialno pravno tudi zmoten zaključek sodišče prve stopnje, da je odškodninska terjatev tožeče stranke za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka v tem sporu, že zastarala. Od razveljavitve delnic delniške družbe E. d.d. do vložitve tožbe 17. 9. 2010 namreč ni minilo niti leto dni.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da sodna praksa glede vprašanja, v kakšnem času zastara odškodninska terjatev družbe zoper člana organa vodenja po določbah ZGD-1, ni enotna. ZGD-1 vse do zadnje spremembe 263. člena ZGD-1, ki je začela veljati 8. 8. 2015,(4) sploh ni vseboval določbe o zastaranju odškodninskih zahtevkov. Sodišča se tako v zvezi z vprašanji, ki sicer niso urejena v ZGD-1 (npr. glede pravno priznane škode, glede obsega odškodnine, kot tudi v zvezi z ugovorom zastaranja), v odločbah, na katere se tudi v pritožbi sklicuje pritožnik, neposredno sklicujejo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). OZ vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja (prvi odstavek 1. člena OZ). Prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) je eno temeljnih načel obligacijskega prava, zato se tudi za odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzora do družbe (čeprav gre za institut korporacijskega prava), glede vprašanj, ki niso urejena v ZGD-1, v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena OZ, uporabljajo določbe OZ.(5)

18. V okviru odškodninske odgovornosti vsebuje OZ splošne določbe o povzročitvi škode (131. do 189. člen OZ) in posebna pravila o pravici upnika (iz obligacijskega razmerja z dolžnikom) do povračila škode od dolžnika (239. do 246. člen OZ). Prvo pravna teorija imenuje deliktna, neposlovna, nepogodbena, izvenpogodbena ali kavzalna odškodninska odgovornost, drugo pa pogodbena ali poslovna odškodninska odgovornost. Med ureditvijo obeh vrst odškodninske odgovornosti obstajajo v OZ pomembne razlike (na primer glede ekskulpacijskih razlogov(6)). Ker ZGD-1 v 263. členu glede vprašanj, ki v tem členu niso urejena, izrecno ne napotuje na uporabo OZ o deliktni ali odškodninski odgovornosti, je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da izhaja že iz samega besedila 263. člena ZGD-1, da gre v primeru odškodninske odgovornosti članov uprave delniške družbe v razmerju do delniške družbe za neposlovno (deliktno, nepogodbeno) odškodninsko odgovornost. Glede vprašanj, ki jih ureja 263. člen ZGD-1, je treba elemente odškodninske odgovornosti presojati v skladu s temi določbami, glede vprašanj, ki so določena v OZ pa tiste določbe OZ, ki so glede na okoliščine konkretnega primera ustrezne. V zvezi z razlikami med obema oblikama odškodninske odgovornosti po določbah OZ (deliktne in pogodbene), mora zato sodba vsebovati argumente za uporabo pravil ene ali druge vrste odškodninske odgovornosti, na kar pritožnik utemeljeno opozarja v pritožbi.

19. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje zaradi rešitve ugovora zastaranja upoštevalo zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ in ne zastaralnega roka iz tretjega odstavka 352. člena OZ, ki se uporablja za odškodninsko terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti. To stališče pritožnik graja. Vendar se do tega, ali je potrebno v konkretnem primeru uporabiti pravila OZ o nepogodbeni ali o pogodbeni odškodninske odgovornosti, sodišče druge stopnje s to odločbo ni opredelilo, ker je to vprašanje zaenkrat pomembno le glede zastaranja. Ker pa v nobenem primeru zakonski rok za zastaranje zahtevka ni krajši od treh let, tožeča stranka pa je tožbo za škodo, ki ji je nastala v letu 2009 vložila 2010, se izkaže, da ne glede na presojo zastaralnega roka po prvem ali po tretjem odstavku 352. člena OZ, zahtevek ni zastaran. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Posledično je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi zastaranja zavrne celoten zahtevek tožeče stranke.

20. S tem pa se izkaže, da je ostalo dejansko stanje za odločitev o tožbenem zahtevku nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa postopka samo ne more dopolniti, saj bi prvič ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni ugotovilo (355. člen ZPP). S tem bi pravdnim strankam odvzelo pravico do pritožbe. Zato je utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Po podatkih AJPES prej s pravno organizacijsko obliko d.n.o., sedaj d.o.o. Op. št. (2): Uradni list 42/2006. Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2010. Op. št. (4): Uradni list 55/2015. Op. št. (5): Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se uporabljajo določbe tega zakona glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu (drugi odstavek 1. člena OZ).

Op. št. (6): Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ tisti, ki povzroči drugemu škodo, ne odgovarja, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po določbi 240. člena OZ pa je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim ne izogniti.