Jedro

Gre za obravnavanje soseske, ki sestoji iz t. im. severnega (stavbe C. 36, 34, 32) in južnega kareja (C. 26 - 30B), ki sta glede na procesno gradivo funkcionalno povezana v osrednjem delu (na spornem zemljišču), kjer naj bi bila po prvotnih načrtih, izdelanih neodvisno za vsakega od teh karejev, zagotovljena parkirna mesta. Severni dovoz mimo treh stavb vodi do osrednjega prostora za parkiranje. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi slednjega izključno uporabljali le lastniki C. 26 – 30B, tega ne izkazujejo niti v pritožbi, temveč je iz ogleda kraja samega razvidno, da med lastniki vseh stavb očitno obstajajo nesoglasja glede uporabe in prometne ureditve tega območja. Ob odsotnosti soglasne možne razdelitve ni mogoče ravnati drugače, kot da je sodišče prve stopnje dovoz in osrednji prostor za parkiranje določilo kot skupno pripadajoče zemljišče vseh sedmih stavb. Reševanje delitve tega prostora je še vedno možno sporazumno oz. v drugem nepravdnem postopku (v luči 55. člena ZVEtL-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih v IX. in XV. točki izreka, kolikor se nanašata na parceli št. 31/62 in 32/29, k. o. ..., potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v IX. točki izreka ugotovilo, da so parcele št. 31/67, 32/31, 31/69, 31/62 in 32/29, k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavb v etažni lastnini na naslovu Cesta 36, Cesta 34, Cesta 32, Cesta 30A in 30B, Cesta 30, Cesta 28 in Cesta 26, ter v drugi alineji XV. točke izreka sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa izvede pri gornjih parcelah vpis vrstnega reda zaznambe postopka N 25/2010 z ID 000 z učinkom od dne 6. 9. 2012. 2. Zoper IX. in XV. točko izreka se pritožuje predlagateljica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom, da naj se parceli št. 31/62 in 32/29, k. o. ..., ugotovita kot skupno pripadajoče zemljišča in s tem splošni skupni del le stavb z naslovom Cesta 26, 28, 30, 30A in 30B, ne pa tudi stavb z naslovom Cesta 32, 34 in 36. V naravi parceli predstavljata makadamsko parkirišče, ki ga ne uporabljajo lastniki stavb z naslovom Cesta 32, 34 in 36 in ga tudi v preteklosti niso. Etažni lastniki teh stavb, v katerih je manjše število bivalnih enot kot v ostalih, imajo dovolj parkirnih mest na v sklepu določenih individualnih pripadajočih mestih. Pri odločitvi bi bilo smotrno upoštevati podatke o številu bivalnih enot posamezne stavbe in dejstvo, da imajo stavbe z naslovom Cesta 32, 34 in 36 določeno večje individualno pripadajoče zemljišče, v primerjavi z drugimi stavbami, in s tem rešeno problematiko glede parkirnih mest. Pojasnjuje, kolikšno je število posameznih bivalnih enot v posamezni od sedmih stavb in kolikšno je število parkirnih mest na posameznih območjih in na posamezno stanovanje v določeni stavbi. Sklicuje se na razmerje števila parkirnih mest na bivalno enoto znotraj določenega individualnega pripadajočega zemljišča posamezne stavbe ter meni, da bi s predlagano spremembo predlagateljica skupaj z etažnimi lastniki stavb Cesta 26, 28 ter 30A in 30B pridobili določeno število parkirnih mest, ki jim jih primanjkuje.

3. Na pritožbo so odgovorili A., d. d., v stečaju, etažni lastniki stavbe Cesta 34, etažni lastniki stavbe Cesta 36 ter Skupnost etažnih lastnikov stavbe Cesta 32, ki se strinjajo z izpodbijano odločitvijo in predlagajo zavrnitev pritožbe. Odgovor na pritožbo podaja tudi Skupnost etažnih lastnikov stavbe Cesta 26-30B, ki soglaša s predlagateljičinimi pritožbenimi trditvami in predlogom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za postopek o ugotovitvi individualnega in skupnega pripadajočega zemljišča k sedmim stavbam z naslovom Cesta1 26, 28, 30, 30A in B, 32, 34, in 36, torej za ugotavljanje obsega zemljišča, ki je potreben za normalno, običajno in redno rabo stavbe. Predmet pritožbenega obravnavanja sta le parceli št. 31/62 in 32/29, k. o. ..., ki v naravi predstavljata makadamsko parkirišče, ki je ugotovljeno kot skupno pripadajoče zemljišče k vsem sedmim večstanovanjskim stavbam. Predlagateljica se zavzema za spremembo pripadnosti zemljišča v smeri določitve skupnega pripadajočega zemljišča zgolj k stavbam z naslovom C. 26, 28, 30, 30A in B, ki ležijo južno od tega parkirišča. 6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo v izpodbijanem delu, saj sodi, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, ki imajo oporo v izvedenem dokaznem postopku, pravilno uporabilo materialno pravo (42. in 43. člen ZVEtL-12). Sodišče prve stopnje je natančno in konkretno pojasnilo, kako je s pomočjo izvedenke za področje urbanizma B. B. in izvedenca za področje geodezije C. C., listinske dokumentacije in na podlagi ogleda kraja, v zakonu določena načelna izhodišča udejanjilo v konkretnem primeru in v posledici ugotovilo, da je sporno zemljišče s parc. št. 31/62 in 32/29, k. o. ... skupno pripadajoče zemljišče vseh sedmih večstanovanjskih stavb. V izpodbijanem sklepu je razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku na podlagi 3. odst. 43. člena ZVEtL-1, ob upoštevanju zgodovinskih okoliščin, dejanskih prostorskih danosti, poteka razvoja prostora in dejanske oblasti, saj ni bilo mogoče, ob nesoglasju etažnih lastnikov posamezne stavbe, zanesljivo ugotoviti, da bi bilo sporno zemljišče lahko pripadajoče zemljišče bodisi le stavbam južneje (južnemu kompleksu stavb) od zemljišča bodisi le stavbam severneje od njega. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je v konkretnem primeru podana.

7. Razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo, da je sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k vsem sedmim stavbam, so pravilni. Pritožba z njimi niti ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč se le sklicuje na razmerje števila parkirnih mest na bivalno enoto znotraj določenega individualnega pripadajočega zemljišča posamezne stavbe, pri čemer je ugotoviti, da so navedbe o tem, koliko parkirnih mest ima na razpolago posamezna stavba oziroma več stavb skupaj, pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 37. členom ZNP3 in 3. členom ZVEtL-1), saj pritožnica konkretnih podatkov, kot jih sedaj navaja, v postopku na prvi stopnji ni podala. Poleg tega pritožnica števila parkirnih mest znotraj določenega IPZ4, znotraj parc. št. 32/22, 31/63, 32/27 in 31/645 ter znotraj spornih dveh parc. št. 31/62 in 32/29 ni z ničemer izkazovala oziroma ne izkazuje. Tudi v dokaznem postopku (na ogledu) številčnost mest ni bila ugotovljena. Velja omeniti, da je v izpodbijanem sklepu (v tč. VIII) kot skupno pripadajoče zemljišče stavb C. 26 – 30B ugotovljena tudi parcela št. 31/73 vzhodno od sklopa stavb C. 26-30B (oz. vzhodno od stavbe C. 30A in B), ki je pritožba ne omenja, gre pa, kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, za območje (dodatnih) parkirnih mest. Po podatkih spisa predlagatelji tekom postopka nikoli niso konkretno predlagali, da bi se sporni nepremičnini določili kot skupno pripadajoče zemljišče le določenim stavbam, torej tistim, ki gravitirajo južno od parkirišča. V postopku tudi ni bilo soglasja glede morebitne razdelitve zemljišč S in J kareja, ki ju povezuje osrednji del – makadamsko parkirišče z dovozom s severne strani.

8. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da gre za obravnavanje soseske, ki sestoji iz t. im. severnega (stavbe C. 36, 34, 32) in južnega kareja (C. 26 - 30B), ki sta glede na procesno gradivo funkcionalno povezana v osrednjem delu (na spornem zemljišču), kjer naj bi bila po prvotnih načrtih, izdelanih neodvisno za vsakega od teh karejev, zagotovljena parkirna mesta. Severni dovoz mimo treh stavb vodi do osrednjega prostora za parkiranje. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi slednjega izključno uporabljali le lastniki C. 26 – 30B, tega ne izkazujejo niti v pritožbi, temveč je iz ogleda kraja samega razvidno, da med lastniki vseh stavb očitno obstajajo nesoglasja glede uporabe in prometne ureditve tega območja. Ob odsotnosti soglasne možne razdelitve ni mogoče ravnati drugače, kot da je sodišče prve stopnje dovoz in osrednji prostor za parkiranje določilo kot skupno pripadajoče zemljišče vseh sedmih stavb. Reševanje delitve tega prostora je še vedno možno sporazumno oz. v drugem nepravdnem postopku (v luči 55. člena ZVEtL-1).

9. Drži, da imajo stavbe na severnem delu (C. 34 in 36 sta bili zgrajeni leta 1965, C. 32 pa 1972) manjše število stanovanjskih enot. Po ugotovitvah izpodbijanega sklepa imajo skupno 18 stanovanj, štiri stavbe južneje (C. 26, 28, 30 in 30A-B) pa 75 stanovanj. Vendar pa ni mogoče mimo poteka razvoja prostora, torej zgodovinskih okoliščin, da so bile severne tri stavbe načrtovane kot popolnoma samostojno stoječe in umaknjene vsaka sebi, obdane z večjimi ali manjšimi polji zelenih površin, prekinjenimi z dovoznimi potmi in parkirnimi mesti, kar je razvidno iz listinske dokumentacije v spisu. Potreba po stanovanjih je nato naraščala, zato so bile stavbe C. 26-30B s skupno 75 stanovanji zgrajene bolj strnjeno, v lomljenem nizu, ob načrtovanju skupne zelenice v južnem zaledju stavb. Glede na takšno načrtovanje in izgradnjo stavb z zunanjo ureditvijo, je razumljivo in logično, da je prostor ob stavbah severnega dela bolj odprt in omogoča individualno rabo zemljišča v korist posamezne stavbe v večjem obsegu kot ob stavbah na jugu. Da bi imela vsaka severna stavba dovolj parkirnih mest na določenih IPZ, v postopku ni bilo ugotovljeno. Glede na načrtovano in udejanjeno zunanjo ureditev severnih stavb, ko ima vsaka v naravi svoj uvoz z glavne skupne dovozne poti in manjši prostor parkirnih mest na dvorišču severno pred vhodom v stavbo, na južni strani pa pas zelenih površin, z vrtički, ni mogoče na račun drugačne situacije na jugu, kjer imajo stavbe manjše individualno pripadajoče zemljišče, ob obstoju nesoglasij med etažnimi lastniki severnega in južnega dela soseske, ugotoviti osrednji povezovalni prostor s parkiriščem, kot skupno pripadajoče zemljišče le stavbam na južnem območju soseske.

10. Ob navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP).

11. Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 37. člena ZNP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

1 V nadaljevanju C. 2 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanje pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017. 3 Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 s sprem., ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19). 4 Individualno pripadajoče zemljišče. 5 Op. parc. št. 31/44, ki jo tudi omenja pritožba, sploh ni predmet postopka in ni zajeta v izpodbijanem sklepu.