Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, je bistveno, kako je prišlo do škodnega dogodka (nesreče pri delu). Ker je o tem neskladje med tem, kar se navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in med vsebino zapisnikov o zaslišanjih prič oz. izvedenskim mnenjem, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino v znesku 7.858,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.612,21 EUR, v roku 15 dni, po tem z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec osebno in v pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo oziroma je napačno ugotovilo okoliščine dogodka, prav tako se ni dovolj poglobljeno opredelilo do trditev toženca, da se dogodek ni mogel zgoditi tako kot je opisano in da stroj ni vzrok za poškodbo. Tožnik je v tožbi trdil, da je do poškodbe prišlo dne 13. 7. 2006 tako, da je delal na brusilnem stroju, ki ga je potegnil vase, pri tem ga je spodneslo in je izgubil ravnotežje ter padel vznak na kovinsko ograjo. Pri tem je sodišče povsem spregledalo dejstvo, da je izvedenec v izvedeniškem mnenju (stran 11) zapisal, da ni res kar trdi tožnik, da je treba obdelovanec močno pritiskati in da ne verjame, da ga je kolut najprej potegnil k sebi potem pa odbil, kar trdi tožnik. Nerazumljivo je tudi, da se sodišče sklicuje na brusilni stroj kot nevarno dejavnost na podlagi nekega članka v reviji. Sodišče povsem neresnično navaja, da je toženec nesrečo smiselno priznal z izpolnitvijo obrazca. Po zakonu je delodajalec dolžan, če se nesreča zgodi v delovnem času in na delovnem mestu, izpolniti obrazec (prijavo). Glede poškodb pa se prav tako toženec ne strinja z ugotovitvami sodišča, saj je tožnik bil takoj po nesreči slikan in takšnih poškodb CT ni zaznal. Zaznal pa je degenerativne spremembe, kar je tudi zapisal izvedenec medicinske stroke v izvedeniškem mnenju dne 28. 9. 2010. Sodišče ni upoštevalo, da je tudi izvedenec medicinske stroke ugotovil, da so bolečine v vseh oblikah trajale največ do konca zdravljenja, potem pa bolečin zaradi poškodbe ni bilo. Posebej nerazumljiva je odločitev sodišča glede priznanja zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik povedal, da prosto časnih dejavnosti ni imel. Če je izvedenec ugotovil, da je vzrok za bolečine degenerativne narave in predhodno zdravstveno stanje tožnika, potem bi pri presoji odškodnine sodišče to moralo upoštevati, ne pa da je prisodilo, kot da bi bil pred poškodbo popolnoma zdrav.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tudi pooblaščenec tožene stranke, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu torej ugodilnem delu v prvem odstavku 1. točke izreka in v 2. točki izreka glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo utemeljilo predvsem na podlagi izpovedi tožnika, kljub nedvomnim in nespornim ugotovitvam izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost ter prepričljivi izpovedbi toženca ter prič M.P. in A.F., iz katerih je izhajalo, da polirni stroj ne prestavlja nevarne stvari in da ni mogoče, da bi prišlo do padca tožnika na način kot ga sam zatrjuje. Izvedenec je ugotovil, da predmetni polirni stroj ni nevarna stvar in da se tudi nesreča ni mogla zgoditi tako, kot to zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sodbe zapisalo, da naj bi pregledalo CD (oziroma DVD) z video posnetki in fotografijami, kar je kot dokaz predložil toženec, vendar pa sodišče niti z enim stavkom ni obrazložilo zakaj ta dokaz o tem, da predmetni polirni stroj ni nevaren stroj, ni upoštevalo. Izvedenec se je na te posnetke in CD skliceval ter izrecno tudi zapisal, da iz video posnetkov in fotografij nedvomno izhaja, da stroj ni nevaren oziroma da se nesreča ni zgodila tako, kot zatrjuje tožnik. Glede na navedeno sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ob navajanju izpovedb prič, določene izpovedbe zapisalo le delno oziroma ne v celoti, zato je glede na tak zapis v obrazložitvi sodbe izpoved priče povsem drugačna kot jo je izpovedala priča. Tako je zaslišana priča M.P. izpovedal drugače, kot je to povzelo sodišče na strani 5 sodbe v četrtem odstavku. Po mnenju toženca je sodišče izpoved priče iztrgalo iz konteksta. Glede na izpoved priče sodišče ni moglo zaključiti, da bi se tožniku lahko karkoli zgodilo in tudi na rokah ne, saj je priča M.P. izrecno povedal, da to ni mogoče zaradi zaščitnih rokavic. Toženec poudarja, da prav ta izpoved priče M.P. kaže na to, da se nesreča ni mogla zgoditi tako kot to zatrjuje tožnik, torej da naj bi ga stroj potegnil vase in podobno. Prav tako je sodišče tudi pričanje A.F. iztrgalo iz konteksta in je zato neutemeljeno zaključilo, da je delo na polirnem stroju nevarno. Po mnenju toženca je sodišče o teh odločilnih dejstvih (nevarna stvar oziroma nevarno delo), v razlogih sodbe navedlo drugačno vsebino, kot pa je vsebina v zapisniku o zaslišanju obeh prič, kar pomeni, da je med zapisom v obrazložitvi sodbe in zapisom vsebine v samem zapisniku izpovedbi prič nasprotje in to o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenec iz varstva pri delu je tudi v svojem mnenju ugotovil, da je delo na polirnem stroju manj nevarno kot pri stroju za brušenje s smirkovim papirjem. Prav tako je izvedenec zapisal, da delo pri polirnem stroju ne predstavlja kakšnih posebnih nevarnosti za poškodbe, razen površinskih odrgnin po rokah, zato mora delavec uporabljati zaščitne rokavice. Navedeno pa sta potrdili tudi priči A.F. in M.P.. Prav tako je izvedenec zapisal, da je na CD vidna demonstracija dela na polirnem stroju in da je iz tega posnetka vidno, da za poliranje ni potrebna nobena posebna sila za pritiskanje obdelovanca na kolut, da je potrebno le paziti, da se obdelovanec pravilno obrača in da kolut, zaradi nepravilne drže ali pritiska, delavcu obdelovanca ne iztrga iz rok. Izvedenec je zapisal, da ne verjame, da je kolut stroja tožnika najprej potegnil k sebi in nato odbil od sebe. Dopušča pa možnost, da je tožnik obdelovanec sunkovito pritisnil na kolut, kar ni prav, zato mu je obdelovanec iztrgalo iz rok in odbilo v sesalno cev. Vse navedeno pomeni, da so trditve tožnika, tudi na podlagi ugotovitve in zaključka izvedenca, neresnične in očitno prekrojene za to pravdo. Nepravilno in zmotno je zaključilo sodišče, da je vzrok za padec tožnika polirni stroj oziroma, da je to dejstvo dokazano, ker tožena stranka ni dokazala, da naj bi na primer tožnik padel iz drugega vzroka (slabosti, ki bi naj jo povzročila sladkorna bolezen). Izvedenec je v izvedenskem mnenju, ki je opremljen tudi s fotografijami polirnega stroja natančno navedel, kako je deloval stroj, kako je bil pritrjen ter da ni mogoče, da bi stroj kogarkoli potegnil oziroma odbil, kot to neresnično zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je uporabilo le ugotovitve izvedenca, ki so mu ustrezale za svojo odločitev. Povsem neprimerna pa je tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je toženec konkretno nesrečo smiselno priznal z izpolnitvijo obrazca – prijava poškodbe pri delu. Že izvedenec je v mnenju napisal, da je bila glede na 27. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, poškodba pri delu pravilno prijavljena, saj ta člen določa, da mora delodajalec Inšpekciji dela prijaviti vsako poškodbo zaradi katere je delavec nezmožen za delo najmanj tri zaporedne dneve. Po mnenju toženca izvedeni dokazi nedvomno dokazujejo, da polirni stroj ni nevarna stvar in zato ni objektivne odškodninske odgovornosti toženca in še manj, da bi za nesrečo toženec krivdno odgovarjal. Neupravičen je tudi očitek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da naj bi nenadna slabost in omedlevica bila vzrok za padec in poškodbo tožnika. Toženec tega niti ni bil dolžan dokazovati. Podal je le domnevo, kaj bi predstavljal najbolj verjeten vzrok za padec tožnika. Toženec je dokazal, da polirni stroj ni vzrok za nastanek poškodbe, kar pomeni, da je dokazal, da ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožniku. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen od leta 1996 dalje in je tudi bil deležen vseh ustreznih instrukcij oziroma navodil, kako delati s strojem. Sicer pa je tožnik svoje izpovedi prilagajal, kar izhaja iz njegovega zaslišanja z dne 30. 9. 2009, in sicer da bi naj imel poškodbo na glavi, ko naj bi se udaril v mrežo, potem pa mu je bilo predočeno, da iz zdravstvene dokumentacije, ob sprejemu dne 13. 7. 2006 ne izhaja, pa je še vedno trdil, da se je udaril v glavo in da je zaradi tega bil 14 mesecev na bolniški. Sicer pa se toženec tudi ne strinja z višino odškodnine, ki jo je sodišče priznalo tožniku, saj je previsoka in pretirana. Toženec meni, da je znesek 4.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo tožnika zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin, previsoka. Čeprav je sodišče samo zapisalo, da so pretežni del njegovih težav pri zdravljenju in bolečin predstavljale že predhodne degenerativne spremembe in tudi spremembe zaradi sladkorne bolezni, je kljub temu priznalo tako visoko odškodnino. Toženec meni, da v kolikor bi dejansko obstajala njegova odgovornost za povzročeno škodo, bi glede na resnične vzroke ter telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče lahko tožniku določilo odškodnino le v znesku 1.000,00 EUR. Prav tako je sodišče v celoti ugodilo zahtevku tožnika zaradi duševnih bolečin zaradi pretrpljenega strahu v znesku 800,00 EUR. To je sodišče storilo kljub temu, da tožnik odškodnine v taki višini za sekundarni strah v svojih tožbenih trditvah niti ni zatrjeval. Zato toženec meni, da v kolikor bi sodišče ugodilo tožniku glede sekundarnega strahu, bi mu lahko priznalo odškodnino največ v višini 400,00 EUR. Toženec meni, da je v tem delu sodišče celo odločilo mimo samega tožbenega zahtevka tožnika, saj tožnik za sekundarni strah ni zahteval 800,00 EUR. Po mnenju pritožbe pa je povsem neprimerna in previsoka tudi odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč tožena stranka meni, da bi lahko sodišče tožniku priznalo največ 500,00 do 600,00 EUR. Sicer pa morebitno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti po mnenju toženca niti ni pravno priznana škoda, predvsem pa to ni bilo v ničemer izkazano. Glede priznanja premoženjske škode zaradi stroškov prevoza v višini 58,00 EUR pa tožena stranka meni, da tožnik ni dokazal, da naj bi te prevoze dejansko opravil z vožnjo z avtomobilom tako, da bi lahko sodišče sploh odločalo o tem, ali mu prizna kilometrino, ali ne. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa prizna stroške pritožbenega postopka. V odgovoru navaja, da očitki o tem, na kakšen način se je zgodil škodni dogodek niso utemeljeni, poleg tega niso argumentirani, saj tožena stranka povsem protispisno povzema navedbe do katerih se je sodišče opredelilo na podlagi vseh izvedenih dokazov. Bistvo je, da ni prič, ki bi neposredno zaznale škodni dogodek, zato tudi hipotetična navajanja tožene stranke, kaj bi bilo, če bi bilo, ne more vplivati na ugotovitev sodišča. Sodišče je pravilno presodilo odgovornosti za nastanek škodnega dogodka, ki je utemeljen tako glede na pravno podlago, kot tudi izoblikovano sodbo prakso. Tožena stranka v pritožbi graja sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s povzemanjem ugotovitev iz izvedenskega mnenja, pri tem pa sama povsem subjektivno s svojim tolmačenjem povzema ugotovitve izvedenca in sama s seboj prihaja v nasprotje. Tožena stranka sicer povzema, da naj bi izvedenec ugotovil, da konkretni stroj ni mogel predstavljati nevarne stvari, za katero bi v primeru poškodbe odgovarjal toženec kot imetnik nevarne stvari objektivno, kar pa ne drži. Izvedenec ni pristojen, da se opredeljuje do pravnih vprašanj ali je konkretna stvar nevarna stvar, v smislu pravno formalne opredelitve nevarne stvari kot podlage za objektivno odgovornost. Dejstvo je, da se je tožnik poškodoval pri delu na polirnem stroju in da tožena stranka ni uspela dokazati, da je kakšen drug razlog vzrok za poškodbo. Tožnik se tudi v celoti strinja z višino odškodnine, ki jo je dosodilo sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na povzetek izpovedbe priče M.P. in A.F. in mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost L.B. v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je glede pravno odločilnih dejstev povzelo v ožjo dokazno oceno izpovedbi prič A.F. in M.P. v nasprotju s tistim, kar je zapisano v zapisniku o zaslišanju prič na glavni obravnavi dne 30. 9. 2009. Na obravnavi dne 30. 9. 2009 je priča M.P. izpovedal: „na vprašanje, ali je možno, da bi me ta stroj potegnil vase, to je kolut, odgovorim: nikakor ne, mogoče samo malo po rokah, drugače pa ne. Če je slučajno kolut prijel obdelovanec, če ga ne držiš dovolj čvrsto, potegne obdelovanec v sesalno cev. Na vprašanje, ali se lahko potem delavcu na rokah kaj zgodi odgovorim: da ne, imeli smo zaščitne rokavice in ni možnosti, da bi prišlo do poškodbe. Ko se mi predoči, da tožnik trdi, da ga je potegnilo skupaj z obdelovancem v kolut, odgovorim, da to ni mogoče, kolut je imel tudi zaščito, ne more te potegniti vase.“ Sodišče je povzelo izpoved priče M.P. na strani 5 sodbe v četrtem odstavku v nasprotju z izpovedjo priče, in sicer: „na izrecno vprašanje, ali je možno, da bi stroj oziroma kolut delavca potegnil vase, priča pove, da to sicer ni mogoče, možno pa je, da bi stroj delavca potegnil po rokah.“ Takšen zapis v razlogih sodbe pa je v nasprotju z njegovo izpovedjo in prav tako je pri povzetju izpovedi priče A.F. sodišče le delno navajalo njegovo izpoved oziroma je izpoved iztrgalo iz konteksta, ko je zaključilo, da je priča izpovedal, da na poliranec ne smeš premočno pritiskati, saj bi sicer poliranec pograbilo in bi takrat postalo tovrstno delo nevarno. Priča A.F. je namreč izrecno povedal, da če obdelovanec premočno pritiskaš, ga lahko pograbi in takrat je morda to nevarno, da ti zgrabi obdelovanec in ga potegne v sesalno cev. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa dejansko izhaja ravno nasproten zaključek in sicer, da naj bi takrat to delo postalo nevarno. Sodišče prve stopnje je torej izpovedbe navedenih prič povzelo v dokazno oceno v nasprotju s tistim, kar je bilo zapisano v zapisniku o zaslišanju prič na glavni obravnavi.

Prav tako je sodni izvedenec L.B. v izvedenskem mnenju, v četrtem odstavku na 8. stani zapisal, da delo pri polirnem stroju ne predstavlja kakšnih posebnih nevarnosti za poškodbe, razen površinskih odrgnin po rokah, zato pa mora delavec uporabljati zaščitne rokavice. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je bil polirni stroj brezhiben, ustrezno zavarovan proti prahu in odletavanju delcev v oči in tudi pravilno postavljen. V obširni razlagi (stran 8 in 9) je izvedenec ugotavljal, da tudi iz tega razloga ta stroj ni predstavljal nevarne stvari. Zato je sodišče na strani 7 (četrti odstavek), v nasprotju z ugotovitvami izvedenca v izvedeniškem mnenju z dne 28. 11. 2009 zaključilo, da na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da predstavlja poliranje obdelovancev na polirnem stroju nevarno dejavnost. Zaradi teh nasprotij pa je podana s pritožbo uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Način, kako je prišlo do poškodbe je vsekakor odločilno dejstvo in v konkretnem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja na nasprotje v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o tem odločilnem dejstvu obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki o zaslišanju prič ter podanem izvedeniškem mnenju.

Pravilno pritožba tudi opozarja na ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju (Ad8), ki je opremljeno tudi s fotografijami polirnega stroja. Izvedenec je v komentarju pod fotografijami natančno navedel, kako je deloval stroj, kako je bil pritrjen ter kako ni bilo mogoče, da bi kogarkoli stroj potegnil oziroma odbil, kot je to navajal tožnik. Prav tako se je izvedenec skliceval na DVD, ki ga je predložil toženec v spis pod prilogo B2 in kot je sodišče zapisalo v sodbi je naveden CD (DVD) tudi vpogledalo, vendar dejansko se v sodbi do navedenega dokaza ni opredelilo, s tem pa je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo v sodbi navedlo jasne in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih, podalo njihovo dokazno oceno ter nanjo pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz teh stvari oziroma te dejavnosti, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Na podlagi drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati, se njegovim posledicam ne izogniti in jih odstraniti. Imetnik je lahko tudi le deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Pri objektivni odgovornosti, torej pri odgovornosti po načelu vzročnosti, mora oškodovanec dokazati le, da je utrpel pravno priznano škodo in da je ta nastala zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti je podana le v tistih primerih, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče preprečiti. To pa ne velja za nevarnosti, ki se jim človek izpostavlja v vsakdanjem življenju. Pri krivdni odgovornosti pa mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje oškodovanca in dejstvo, da je škoda posledica tega ravnanja. Opravilo, ki ga je izvajal tožnik je glede na podano izvedeniško mnenje, po vsebini enostavno in ne vključuje opaznega dejavnika tveganja.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti celotno dokazno gradivo, pogledati DVD, ki ga je predložila tožena stranka ter se glede na opravljeno dokazno oceno, ki jo narekuje 8. člen ZPP, pravilno opredeliti do vseh pravno pomembnih dejstev in ponovno razsoditi v obravnavani zadevi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo (člen 165/3 ZPP).