Jedro

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja oz. zavarovalne dobe po ZPIZ ni vezana na nikakršne roke. Zato v primeru uveljavljanja priznanja delovne dobe za čas od 1.9.1965 do 31.7.1967 in plačila prispevkov za to obdobje, pojem razumnega roka, kot ga je oblikovala sodna praksa, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 15.1.2001 (1. točka izreka sodbe), toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožniku delovno dobo za obdobje od 1.9.1965 do 31.7.1967, mu delovno dobo za to obdobje vpisati v delovno knjižico in od plač, ki bi jih prejemal v tem času, plačati ustrezne davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 69.782,40 SIT, v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne ter tožniku naloži povrnitev stroškov tožene stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ugodilo, pri tem pa se je sklicevalo na to, da ni dokazala, da je tožniku delovno razmerje v času šolanja mirovalo, ker o tem ni predložila nobene odločbe. Navaja, da je tožnika šolala za zaposlitev pri njej, zato je zanj plačevala prispevek za zdravstveno zavarovanje, ni pa prejemal plače, temveč je imel plačano šolanje z nujnimi življenjskimi stroški. Toženi stranki je bilo onemogočeno dokazovanje zaradi nerazumnega roka, v katerem je tožnik uveljavljal svojo pravico. V obdobju od 1.9.1965 do 31.7.1967 je Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR - Ur.l. SFRJ št. 17/65) v 118. členu določal pravico delavca do ugovora zoper vsako odločbo, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah in dolžnostih iz delovnega razmerja. Zakon ni izrecno določil roka za vložitev zahteve za varstvo pravic. Čeprav dolžina subjektivnega roka ni določena, velja splošno pravilo, da je treba pravico uveljavljati v razumnem roku. Navaja, da je tožnik prekoračil vsak razumni rok, ko je uveljavljal pravico po več kot 30 letih. Tožnik je moral vedeti, da mu delovna doba ni bila priznana in sicer pri odmerah letnega dopusta, iz dodatka na delovno dobo, jubilejnih nagradah. Zahtevo za uveljavljanje pravic v razumnem roku je dosledno upoštevala tudi sodna praksa. Razlogi sodišča glede razumnega roka pa niso prepričljivi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in na podlagi ugotovljenih dejstev zakonito odločilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval priznanje delovne dobe, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 1.9.1965 do 31.7.1967 in plačilo prispevkov in davkov za sporno obdobje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnik ni vložil zahteve v nerazumnem roku. Tožnik je šele v letu 2001 zvedel, da mu za čas izobraževanja (od 1.9.1965 do 31.7.1967), ni bila priznana delovna doba, zato je šele takrat začel ukrepati. Ugotovilo je, da je bil tožnik v spornem obdobju s strani tožene stranke poslan na izobraževanje, po končanem izobraževanju pa se je vrnil na svoje delovno mesto kot pripravnik. Za čas šolanja ni podpisal pogodbe o izobraževanju, redno je prejemal tudi osebni dohodek.

Iz odločbe z dne 1.8.1965 (priloga A/1) je razvidno, da je tožnik nastopil delo pri toženi stranki dne 1.8.1965 za nedoločen čas. S 1.9.1965 je bil napoten na poklicno strokovno usposabljanje v Železniško prometno šolo Maribor. V odločbi je določeno, da bo v času šolanja in prakse prejemal osebni dohodek in da bo po dvoletnem šolanju razporejen na delovno mesto "pripravnik".

Po določbi 118. člena TZDR (ki je veljal v času, ko je tožnik nastopil delo pri toženi stranki) ima delavec pravico ugovora zoper vsako odločbo, s katero je bilo odločeno o njegovih pravicah in dolžnostih iz delovnega razmerja. Rok za ugovor je 15 dni od vročitve odločbe. Tožniku so bile z odločbo z dne 1.8.1965 določene pravice v zvezi z delovnim razmerjem, ki ga je sklenil z dne 1.8.1965 za nedoločen čas, kakor tudi pravice za čas šolanja. Kot izhaja iz izpovedi tožnika, za čas šolanja ni prejel nobene druge odločbe. Tožnik je bil tako v dobri veri, da je bil vse od 1.8.1965 v delovnem razmerju pri toženi stranki neprekinjeno. Šele v letu 2001 je ugotovil, da mu čas izobraževanja ni vpisan v delovno knjižico. Po določbi 14. člena Pravilnika o delovni knjižici (Ur.l. RS št. 28/90 in nadaljnji) podatke o delovnem razmerju vpiše organizacija oz. delodajalec, pri katerem je delavec v delovnem razmerju. V času spornega razmerja veljavni zakon ni določal mirovanja pravic, zato bi tožena stranka morala v delovno knjižico vpisati podatke o datumu prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku v času izobraževanja delovno razmerje mirovalo, kar je v nasprotju z odločbo z dne 1.8.1965 in takrat veljavno zakonodajo.

Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno razumnost roka za sodno varstvo presojati glede na naravo in vsebino med delavcem in delodajalcem spornega razmerja. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja oz. zavarovalne dobe po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni vezano na nikakršne roke. Zato v primeru uveljavljanja priznanja delovne dobe za čas od 1.9.1965 do 31.7.1967 in glede plačila prispevkov za to obdobje, pojem razumnega roka, kot ga je oblikovala sodna praksa, ne pride v poštev. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sama.