Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pravno zmotno je stališče tožene stranke, da je napake po določilih ZOR mogoče grajati le s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način in da ustno grajanje napak ne zadošča.
Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 283.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2001 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 112.430,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2005 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.
Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialne prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni, v obeh primerih pa prizna toženi stranki stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da naj bi tožnik grajal napake pri tožencu. Po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne zadostuje ustno grajanje napak, ampak je treba napake grajati s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način. Dejansko pa tožnik tudi ni dokazal, da bi blagajna sploh narobe delovala. Ni ugotovljeno, katere so bile tiste napake, zaradi katerih blagajna ne bi služila svojemu namenu in se je sodišče prve stopnje oprlo pri tem le na izpoved tožnika in njegove sodelavke. V ZOR-u so predpisane predpostavke za razdrtje pogodbe. Pobijana sodba pa nima razlogov o tem, ali je tožnik predhodno zahteval popravilo ali zamenjavo blagajne, in šele, če se toženec na to ne bi odzval, bi lahko v skladu z zakonom razdrl pogodbo ali znižal ceno in zahteval odškodnino. Iz računa, ki ga je predložil tožnik, pa ni razvidno, da bi bil izpis v nasprotju z zakonom o DDV.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo,pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati tudi v sporih majhne vrednosti. Pravno zmotno je stališče tožene stranke, izraženo v pritožbi, da je napake po določilih ZOR mogoče grajati le s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način in da ustno grajanje napak ne zadošča. Po 1. odst. 484. člena ZOR mora kupec v obvestilo o napaki stvari natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. Po 2. odst. 484. člena ZOR pa se v primeru, če je obvestilo o napaki, ki ga je kupec pravočasno poslal prodajalcu s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način, prispelo z zamudo ali če ga prodajalec sploh ni dobil, vendarle šteje, da je kupec izpolnil svojo obveznost in prodajalca obvestil. Iz tega tožena stranka napačno sklepa, da ustno grajanje napak ni dovolj in da bi bilo potrebno grajanje napak s priporočenim pismom, brzojavko ali na kakšen drug zanesljiv način. Določilo 2. odst. 484. člena ZOR govori o pomenu priporočenega pisma, brzojavke ali kakšnega drugega zanesljivega načina le v zvezi s primerom, ko je bilo obvestilo, o napaki pravočasno poslano prodajalcu, pa ga ta ni dobil ali je prispelo z zamudo. V konkretnem primeru pa ne gre za to, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec, to je prodajalec, obvestilo o napaki ne bi dobil ali da bi prispelo z zamudo, gre le za to, da je bilo izraženo v ustni obliki, kar pa je pravno dopustno. Tudi ni mogoče pritrditi navedbam tožene stranke, češ da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, za kakšne napake je šlo. To je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povedano, vprašanje ali so ugotovitve sodišča prve stopnje v tem pogledu točne ali ne, pa je vprašanje dejanskega stanja, ki ga glede na izrecno določilo 1. odst. 458. člena ZPP v sporih majhne vrednosti ni mogoče pobijati .Tožena stranka se sicer korektno sklicuje na določila ZOR in sicer najbrž določilo 1. odst. 490. člena ZOR, ki ureja vprašanje, kdaj kupec lahko razdre pogodbo. Razdre jo lahko le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Po 2. odst. 490. člena ZOR pa sme kupec razdreti pogodbo tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti. Sodišče prve stopnje pa je izrecno ugotovilo v izpodbijani sodbi, da je po tem, ko je tožeča stranka ustno grajala napake v delovanju blagajne, tožena stranka poskušala popraviti blagajno, s čimer pa ni uspela, kasneje pa se na pozive za odpravo napak ni več javljala in sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se je pri tem oprlo na izpoved priče A.G. od januarja 2002 dalje. Ob takem dejanskem stanju pa je mogoče z uporabo 2. odst. 490. člena ZOR šteti, da so bili podani pogoji tudi za razdrtje pogodbe, kar se je v predmetnem primeru zgodilo. Končno je neutemeljena tudi trditev tožene stranke, ki ob tem napada pravzaprav tudi dejansko stanje, da predloženi račun ustreza določilom zakona o DDV, saj je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da je blagajna napačno izpisovala datume in nepravilno oz. nejasno prikazovala osnove za DDV. Končno je sodišče prve stopnje na to, da je šlo pri blagajni za napake, utemeljeno zaključilo tudi s sklicevanjem na okoliščino, da je toženec sam izdelovalcu blagajn na Japonskem interveniral v zvezi z napačnimi izpisovanji datumov na računu. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.