Jedro

Primerjalno 7. člen ZJRM-1 in prvi odstavek 22. člena ZJRM-1 v primerjavi z zakonsko dikcijo 300. člena KZ-1 izkazuje, da se dispozicija kaznivega dejanja in prekrškov sicer deloma prekrivajo, vendar gre v konkretnem primeru, ko gre za varstvo javnega reda in miru pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 300. člena KZ-1 še za druge znake, po katerih se to od prekrška razlikuje. Če so zakonski znaki prekrškov vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, kaznivo dejanje pa vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju prekršku pa ne, bo kasnejši kazenski postopek dopusten le, če ne bo izhajal iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali iz bistveno enakih dejstev, presojo ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem postopku.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbe zagovornika obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti tudi za obtoženega B. B. se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva in sicer A. A. kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1, obtoženega A. A. in B. B. tudi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 200. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. določilo kazni: za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka po tretjem odstavku 300. člena KZ-1 osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2 izreka po določbi prvega odstavka 300. člena KZ-1 šest mesecev zapora; po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtoženemu A. A. upoštevajoč kazen šest let in devet mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 62998/2010 z dne 18. 8. 2017, pravnomočni dne 9. 9. 2017 in upoštevajoč določeni kazni osem mesecev in šest mesecev zapora po tej sodbi, izreklo enotno kazen sedem let in osem mesecev zapora, v katero je vštelo čas pripora in del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 104/2008 z dne 23. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 8816/2010 z dne 28. 6. 2011, pravnomočni dne 25. 7. 2011, to je od 20.00 ure dne 11. 4. 2008 do 13.15 ure dne 3. 10. 2008 in od dne 2. 2. 2017 do 30. 6. 2017, del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 7654/2009 z dne 4. 4. 2017, pravnomočni dne 9. 6. 2017, od dne 30. 6. 2017 do 19. 9. 2017 in del že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 62998/2010 z dne 18. 8. 2017, pravnomočni dne 9. 9. 2017, od dne 19. 9. 2017 dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženega A. A. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačila stroškov zagovornika po BPP. Obtoženemu B. B. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod točko 2 izreka na podlagi prvega odstavka 300. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen stroškov za privedbo soobdolženega A. A. V plačilo mu je naložilo sodno takso v višini 120,00 EUR. Oprostilo ga je plačila stroškov zagovornice po BPP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 357. člena ZKP zavrne, podredno obtoženega iz razlogov po 3. in 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP obtožbe oprosti in podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti glede obtoženega B. B., ki zoper sodbo ni vložil pritožbe.

4. Pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe v okviru pritožbenih navedb, kot tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtoženca (3. točka prvega odstavka 372. člena ZKP), ker je, ne da bi naredilo primerjavo dejanskega stanu prekrškov, za katere so bile obtoženima izdani plačilni nalogi, z dejstvenim opisom kaznivega dejanja zaključilo, da ne gre za pravnomočno razsojeno stvar.

5. Pritožnik kršitev utemeljuje z okoliščino, da sta bila obtoženemu A. A. v obeh inkriminiranih primerih izdana tudi plačilna naloga zaradi kršitve javnega reda in mira, in sicer zaradi izpolnitve zakonskih znakov prekrška po 7. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), s čimer gre za pravnomočno sankcioniranje istih dveh historičnih dogodkov, kot sta opisana v izreku sodbe.

6. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da primerjalno 7. člen ZJRM-1 in prvi odstavek 22. člena ZJRM-1 v primerjavi z zakonsko dikcijo 300. člena KZ-1 izkazuje, da se dispozicija kaznivega dejanja in prekrškov sicer deloma prekrivajo, vendar gre v konkretnem primeru, ko gre za varstvo javnega reda in miru pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 300. člena KZ-1 še za druge znake, po katerih se to od prekrška razlikuje. Sodišče prve stopnje tudi pravilno razloguje, da če so zakonski znaki prekrškov vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, kaznivo dejanje pa vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju prekršku pa ne, bo kasnejši kazenski postopek dopusten le, če ne bo izhajal iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali iz bistveno enakih dejstev, presojo ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem postopku, pri čemer sodišče prve stopnje navedeni zaključek utemeljuje z odločbo Ustavnega sodišča U-1-24-10 z dne 19. 4. 2012. Kljub takšnemu razlogovanju sodišče prve stopnje zmotno zaključi, da plačilna naloga sicer ne vsebujeta konkretnega opisa dogodka, vendar to ne predstavlja ovire za oceno, da je vsebina tako abstraktnih kot konkretnih obtožbenih očitkov širša od vsebine predmetnih prekrškov, predvsem iz drugega odstavka 7. člena ZJRM-1, pa tudi iz prvega odstavka 22. člena ZJRM-1, kar upravičeno graja pritožnik.

7. Sodišče druge stopnje je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP policijsko postajo, da posredujejo pritožbenemu sodišču dejstveni opis prekrškov, zaradi katerih sta bila obtoženemu A. A. izdana plačilna naloga številka 001 in 002, obtoženemu B. B. pa plačilni nalog številka 003. 8. S poizvedbami, ki jih je sodišče druge stopnje naredilo, je ugotovilo, da predmetni plačilni nalogi ne vsebujejo opisa prekrška. Težišče odločbe Ustavnega sodišča U-1-24/10 z dne 19. 4. 2012, na podlagi katere pritožnik uveljavlja kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP in na podlagi katere je sodišče prve stopnje ugovor, ki se je nanašal na isto tematiko, zavrnilo, je da kadar so zakonski znaki prekrškov vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, zaradi česar je mogoče, da na podlagi istih dejstev tečeta oba postopka, sta mogoča v temelju dva različna položaja. Prvi položaj nastopi, če je enako ravnanje hkrati opredeljeno kot prekršek in kot kaznivo dejanje. V drugem položaju, ki je aktualen v konkretnem primeru, pa imamo opravka s tem, da so zakonski znaki prekrškov vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje prav po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne. Če bo v takšnem primeru zoper posameznika uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, za tem pa bo v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, bo ta dopusten le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenih enakih dejstev, zaradi tega pa bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Vendar pa je v tem primeru ustrezno presojo, ali gre za isto stvar, mogoče opraviti le v vsakem posameznem postopku. Takšne presoje sodišče prve stopnje ni napravilo, saj ni razpolagalo z opisom prekrškov na podlagi katerih so bili obtoženima izrečeni plačilni nalogi. Iz plačilnih nalogov sicer izhaja, da so bili izdani za isti historični dogodek, vendar je pri presoji, ali gre že za pravnomočno razsojeno stvar, potrebno razpolagati z opisom prekrška, česar sodišče prve stopnje ni storilo, na kar upravičeno opozarja pritožnik.

9. Ali sta bila obtožena s tem, ko jima je bil izdan plačilni nalog za prekršek nasilnega vedenja po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 in za prekršek neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 že kaznovana za isti historičen dogodek, kot se jima očita pod točko I in II izreka izpodbijane sodbe je potrebno presojati skozi merilo, ki ga je v več odločbah izoblikovalo ESČP. Pri ugotavljanju kršitve načela ne bis in idem je potrebno upoštevati, da pravna opredelitev postopka po nacionalni zakonodaji ni edino merilo za uporabo prvega odstavka 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. V skladu s sodno prakso ESČP se uporabljajo trije kriteriji, ki jih sodišče imenuje kriterij Engel (sodba v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8.6.1976). Prvo izmed njih je pravna opredelitev dejanja, drugi narava dejanja, pri čemer teža dejanja nima odločilnega vpliva, tretji pa je teža sankcije, ki bi bila lahko izrečena storilcu. Glede nadaljnjega vprašanja, ali gre za identiteto kaznivih dejanj pa je potrebno 4. člen Protokola št. 7 k EKČP razumeti tako, da prepoveduje pregon posameznika ali sojenje posamezniku za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznive dejanje. Pri tem ESČP posebej poudarja, da prepoved ni omejena zgolj na ponovno kaznovanje, ampak obsega prepoved ponovnega pregona in ponovnega sojenja za isto dejanje (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-1-24/10 z dne 19. 4. 2012). Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, je utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje dejanskega stanu prekrškov ni ugotavljalo, saj je primerjalo le zakonski tekst prekrška z abstraktnim opisom obtožencema očitanih kaznivih dejanj. Upoštevajoč zgoraj izpostavljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice bi sodišče prve stopnje pred sprejemom odločitve, ki se s pritožbo izpodbija, moralo ugotoviti dejstveni opis prekrškov, za katere so bile obtožencema izdani plačilni nalogi.

10. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 392. člena ZKP v posledici ugoditve pritožbi zagovornika obtoženega A. A. kot tudi po uradni dolžnosti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obtoženi B. B. zoper sodbo ni napovedal pritožbo, zato je sodba zanj postala (hipotetično) pravnomočna. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženega A. A., v korist tudi obtoženemu B. B., ki se ni pritožil, je upoštevaje določbo 387. člena ZKP po uradni dolžnosti sodbo razveljavilo tudi zoper obtoženega B. B. 11. V ponovljenem postopku, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze, dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem policistov, ki so predmetne plačilne naloge izdali in z njihovim zaslišanjem ugotoviti dejstveni opis prekrška, nato pa ugotoviti, ali sta bila obtožena za isti historični dogodek že pravnomočno kaznovana. Po tako izvedenem in dopolnjenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, o obtožbi ponovno odločiti in za svojo odločitev navnju bo moralo prvo stopenjsko sodišče ponovno izvesti vse dokaze, dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, o obtožbi ponovno odločiti ter za svojo odločitev navesti jasne in prepričljive razloge.

12. Zaradi narave sprejete odločitve se ni sodišče druge stopnje opredeljevalo do drugih navedb v pritožbi, ki za odločitev v tej fazi postopka niso ključne.