Jedro

Dodatni argument v prid ugotovitvam begosumnostiso ugotovitve, da je obdolženec pred policisti bežal najprej z avtomobilom in na znake policije naj zaustavi vozilo ni reagiral, nato pa je celo po tem, ko so ga policisti PP IU Celje s pomočjo drugih policijskih patrulj vendarle uspeli zaustaviti, zbežal tudi iz vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da se pripor zoper obdolženca A. A. podaljša iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje obdolženčeva zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter podaljšanje pripora odpravi, podredno pa odredi milejši ukrep plačila varščine v višini 30.000,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju v roku 30 dni od izdaje sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede utemeljenega suma, da je obdolženi izvršil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem iz dosedanjih ugotovitev policistov, pridobljenih listin in zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, nato pa je vsebino teh dokazov tudi nazorno povzelo v 6. točki obrazložitve na straneh 3 do 5 izpodbijanega sklepa. Ob tem, ko zagovornica že v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice utemeljenega suma ni izpodbijala in da tudi v pritožbi obstoj tega pogoja ne problematizira, tudi pritožbeno sodišče glede na povzeto vsebino dokazov nima pomislekov o tem, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

5. Zagovornica v pritožbi vztraja pri stališču, da v predmetni zadevi niso podani priporni razlogi, ker po njenem mnenju ne obstoji bojazen, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost zapustil ozemlje Republike Slovenije, kakor tudi ne bojazen, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Glede na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, se s takšnim stališčem zagovornice ni mogoče strinjati.

6. V okviru presoje ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, izpostavilo težo kaznivega dejanja, ki se na abstraktni ravni izraža v predpisani kazni (od tri do petnajst let zapora in denarna kazen), kot tudi na konkretni ravni, ko naj bi obdolženec aktivno deloval pri ilegalnem spravljanju 6 tujcev, pri čemer naj bi deloval v okviru hudodelske združbe in z namenom pridobitve premoženjske koristi, torej iz koristoljubja, ki je pri obdolžencu ob dejstvu, da je nezaposlen, zagotovo motiv za ponovitev dejanja. Kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o ponovitveni nevarnosti, pa je sodišče upoštevalo negativne osebne lastnosti obdolženca, ki se kažejo v tem, da je dejanje storil iz koristoljubnosti, da je pri izvršitvi dejanja pokazal veliko mero vztrajnosti in trdne odločenosti in se pri tem zavedal tveganja, da je lahko vsak čas zaloten s strani policije, pa ga to ni odvrnilo od prepovedanega ravnanja, kot tudi ob dejstvu, da naj bi se na nezakonitost prevažanja tujcev dobro pripravil, ker naj bi v Slovenijo prišel z vozilom, ki ga je najel na Hrvaškem, čeprav je brez zaposlitve in premoženja. Ob vseh izpostavljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklepalo na ponovitveno nevarnost, četudi obdolženi po lastni izpovedbi doslej še ni bil obsojen za kazniva dejanja, saj predkaznovanost ni nujni pogoj za ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti in je ta lahko izkazana ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin. Ker zagovornica v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da ponovitvena nevarnost pri obdolžencu ni izkazana, zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, ne more omajati.

7. Podlago za zaključek o obstoju begosumnosti je sodišče prve stopnje našlo v ugotovitvah, da je obdolženec državljan Črne Gore, kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče ter da ga na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena osebna ali stvarna okoliščina, saj v Sloveniji nima niti zaposlitve, niti bivališča, prav tako ne družine ali karkoli drugega, zaradi česar ne bi obstajala nevarnost, da bo pobegnil, če bi bil izpuščen na prostost. Dodatni argument v prid ugotovitvam begosumnosti pa so ugotovitve, da je obdolženec pred policisti bežal najprej z avtomobilom in na znake policije naj zaustavi vozilo ni reagiral, nato pa je celo po tem, ko so ga policisti PP IU Celje s pomočjo drugih policijskih patrulj vendarle uspeli zaustaviti, zbežal tudi iz vozila. Sodišče prve stopnje je tako, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, obstoj pripornega razloga begosumnosti obrazložilo s konkretnimi okoliščinami in pravilno ugotovilo, da je izkazana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil predmetnemu kazenskemu postopku.

8. Ker je s poskusom pobega pred policisti izkazano celo obdolženčevo aktivno ravnanje v smeri izognitve kazenskemu pregonu, se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da bežanje pred policisti v povezavi z dejstvom, da je obdolženec državljan Črne Gore, ne more biti razlog za predmetni poseg v človekovo svobodo. Prav tako pa prepričljivosti zaključka o begosumnosti ne omajejo pritožbene navedbe, da nevarnost pobega v predmetni zadevi ni izkazana, ker se obdolženi organom pregona ne izmika, pač pa celo aktivno deluje v smeri hitre in ekonomične izvedbe kazenskega postopka, kot tudi ne trditve, da se je obdolženi za potrebe prisotnosti na sodišču pripravljen urediti bivališče v Republiki Sloveniji, zlasti ker slednje ostajajo zgolj na nivoju splošnih zatrjevanj. Do trditev obrambe o obdolženčevi pripravljenosti na sodelovanje v predmetnem kazenskem postopku in odzivanja na sodna pisanja, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve (v kateri je sicer navedlo razloge o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora), ko je upoštevalo, da si obdolženec sredstva za preživetje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj in je pri tem pripravljen sodelovati pri ekonomskem izkoriščanju ljudi, ki zaradi osebnih stisk iščejo pot v boljše življenje, in poudarilo, da bi se obdolženec v primeru uporabe kateregakoli drugega ukrepa, tudi v primeru s strani obrambe predlagane varščine, vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar bi mu omogočilo, da v zasledovanje v lastnih koristi po pridobitvi hitrih in visokih zaslužkov nadaljuje z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, prav tako pa bi mu to omogočilo, da bi Republiko Slovenijo tudi ob pretnji visoke zaporne kazni, kadarkoli zapustil in se umaknil v matično državo ali drugam v tujino, da bi preprečil izvedbo predmetnega kazenskega postopka. Zgolj zatrjevana in z ničemer konkretno izkazana pripravljenost obdolženca, da si v Republiki Sloveniji zagotovi bivališče, pa ne more biti podlaga za sklepanje o tem, da begosumnost pri obtožencu ni izkazana.

9. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim stališčem, da je pripor zoper obdolženega nesorazmeren ukrep, ki je bistveno prestrog in nesorazmerno posega v njegove pravice, zato ker ima obdolženi v Črni Gori starša, ki imata hujše zdravstvene težave, ter mlajšega brata, ki je otrok s posebnimi potrebami in za katerega skrbi on sam. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje so te osebne okoliščine na strani obdolženega obstajale že v času domneve storitve očitanega kaznivega dejanja, a obdolženca niso odvrnile od tega, da bi tako kaznivo dejanje izvršil in da tudi sicer to niso okoliščine, ki bi vplivale na presojo sorazmernosti in neogibne potrebnosti odreditve pripora.

10. Pritrditi pa je tudi presoji sodišča prve stopnje, da s priporom zasledovanih ciljev tj. zagotovitve nemotenega teka kazenskega postopka ter preprečitve ponovitve kaznivega dejanja z milejšim ukrepom - varščine, ni mogoče doseči, kot to neutemeljeno zatrjuje zagovornica tudi v pritožbi, saj bi izpustitev obdolženca na prostost, le-temu omogočila tako ponovno izvršitev kaznivega dejanja kot tudi zapustitev območja Republike Slovenije, kljub vloženi varščini, za katero pa zagovornica zgolj zatrjuje, da bi jo obdolženec uspel zbrati v roku 30 dni, s pomočjo bližnjih in daljnih sorodnikov.

11. Ker so glede na obrazloženo pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.