Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba II U 483/2013

ECLI:SI:UPRS:2014:II.U.483.2013 Javne finance

carine kršitev carinskih predpisov odvzem predmetov plačilo carinske vrednosti blaga
Upravno sodišče
8. oktober 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožeča stranka v tem postopku ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na prekršek, kot tudi ne ugovorov v zvezi z izterjavo predmeta, ki ga ni mogoče najti. V postopku, ki sledi prekrškovnemu, je za odločitev pomembno le, da je tožeča stranka blago iz naslova, ki je bilo navedeno v dovoljenju začasnega uvoza, prenesla na drugo lokacijo, brez predhodnega soglasja carinskega organa, torej ni upoštevala v dovoljenju določenih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki naložil plačilo vrednosti blaga, ki bi se na podlagi pravnomočne odločbe Carinskega urada Maribor, št. 4290-58/2012-7 z dne 3. 4. 2012 moralo obligatorno odvzeti, v višini 18.720,00 EUR (točka 1 izreka) in uvoznih dajatev iz naslova carine in DDV v skupni višini 4.125,89 EUR (točka 2 izreka), ter določil skupni dolgovani znesek iz točk 1 in 2 izreka v višini 22.845,89 EUR, ki ga je tožeča stranka že plačala 30. 5. 2012 (točka 3 izreka). S točko 4 izreka je določil, da stroški postopka niso bili priglašeni, v točki 5 pa da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za finance s svojo odločbo, št. DT-498-1-821/2012-3 z dne 8. 11. 2013. V obrazložitvi upravna organa prve in druge stopnje ugotavljata, da je bil tožeči stranki, zaradi storjenega prekrška iz 24. točke prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES), v prekrškovnem postopku, kot stranska sankcija, izrečen obligatoren odvzem predmeta prekrška in sicer en komplet – aparat za termično obdelavo materiala 90 kW s pripadajočo opremo, v bruto teži 1100 kg in v fakturni vrednosti 18.720,00 EUR. Odločeno je bilo tudi, da se odvzem izvrši tako, da se od tožeče stranke izterja vrednost predmeta, kar bo storjeno s posebno odločbo. Prekrškovna odločba (odločba Carinskega urada Maribor št.4290-58/2012-7 z dne 3.4.2012) je postala pravnomočna 14. 4. 2012 in izvršljiva 4. 5. 2012. Sporno blago je bilo predmet postopka začasnega uvoza z delno oprostitvijo carinskih dajatev v skladu s členom 142. Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti (Carinski zakonik Skupnosti) z rokom za vrnitev blaga 25. 3. 2012. V 95. členu ZICPES so našteti primeri, v katerih mora organ, ki odloča o prekršku, poleg kazni obvezno izreči varstveni ukrep odvzema predmetov prekrška. Tako je v prvem odstavku tega člena predpisano, da se predmeti prekrškov med drugim tudi iz 24. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES odvzamejo. V prvem odstavku 96. člena citiranega zakona je določeno, da če se predmet prekrška, ki bi se moral odvzeti po prvem, drugem ali tretjem odstavku prejšnjega člena, ne najde, se odvzem predmeta izvrši tako, da se od storilca prekrška izterja vrednost predmeta, ki pomeni po določbah tega zakona carinsko vrednost in se opravi postopek za izterjavo uvoznih dajatev in drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da se šteje, da predmet prekrška ni bil najden, če ga iz kakršnegakoli razloga ni bilo mogoče vzeti imetniku; če je bil predmet prekrška po storitvi prekrška predelan, dodelan ali obdelan, tako da dodana vrednost presega 30% vrednosti predmeta prekrška; in če ga mora carinski organ v skladu z zakonom vrniti lastniku ali kakšni drugi osebi. Iz citirane prekrškovne odločbe je razvidno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za obvezen odvzem predmetov prekrška po prvem odstavku 95. člena ZICPES, vendar pa je carinski organ, glede na to, da je vedel kje se nahaja blago, ki je predmet prekrška, vendar je menil, da ga zaradi različnih pravnih oziroma dejanskih ovir ne more odvzeti imetniku, ob uporabi določbe drugega odstavka 96. člena ZICPES odločil, da se v skladu s prvim odstavkom 96. člena citiranega zakona izterja vrednost predmeta prekrška.

V zvezi s pritožbenimi ugovori, da je bilo blaga ves čas pod nadzorom tožeče stranke, pojasnjuje, da v zadevi ni bistveno ali je blago bilo ves čas pod nadzorom tožeče stranke, ampak je za odločitev bistveno ali je bilo pod carinskim nadzorom. Ker je tožeča stranka sporno blago prenesla iz naslova družba A. d.o.o., ki je bil naveden v dovoljenju začasnega uvoza na drugo lokacijo in sicer v prostore B. d.o.o., …, brez predhodnega soglasja carinskega organa, s tem ni upoštevala v dovoljenju določenih pogojev, zato razlog takšne premestitve, kot ga navaja tožeča stranka za odločitev ni bistven, in je potrebno šteti, da je tožeča stranka razpolagala s spornim blagom kot da je bilo sproščeno v prost promet preden so bile izvedene formalnosti za sprostitev blaga v prost promet in preden so bile plačane ali zavarovane uvozne in druge dajatve. Po 13. točki člena 4 Carinskega zakonika Skupnosti pomeni carinski nadzor splošne ukrepe carinskih organov za zagotovitev spoštovanja carinskih predpisov po potrebi pa tudi drugih predpisov, ki veljajo za blago. Na očitke, da je carinski organ pred tem dovolil vrnitev blaga v tujino, pritožbeni organ odgovarja, da je v času vodenja prekrškovnega postopka blago bilo že vrnjeno v tujino, kar pomeni, da blago na dan 3. 4. 2012, ko je bila izdana prekrškovna odločba, ni bilo več dosegljivo, torej ga ni bilo več mogoče najti in zaseči. Odločitev v prekrškovnem postopku temelji na ZICPES, ki ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti, ki dajejo pooblastila državam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v pristojnosti Skupnosti. Območje uporabe ZICPES pa je glede na določbe njegove prvega odstavka 4. člena ozemlje Republike Slovenije, ne pa tudi Srbije, v kateri naj bi se po potrditvah tožeče stranka nahajal predmet prekrška in torej po določbah tega zakona predmeta prekrška tožeči stranki ni bilo mogoče odvzeti (drugi odstavek 96. člena ZICPES).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Trdi, da v postopku za izdajo upravnega akta ni bil pravilno uporabljen ZICPES ter da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Povzema potek začasnega uvoza aparata za termično obdelavo materiala, za katerega je bilo v uvozni carinski deklaraciji navedeno, da se bo nahajal na naslovu družbe A. d.o.o.. Ponavlja pritožbene ugovore zakaj je bilo potrebno omenjeni aparat premestiti iz tega naslova na naslov družbe B. d.o.o., in ugovarja stališču tožene stranke, da takšno ravnanje ne pomeni, da je bilo blago sproščeno v prost promet. Pojasnjuje, da sta bila tožeča stranka in njena odgovorna oseba kaznovani s plačilom globe, ki sta jo tudi poravnali. Prav tako ugovarja stališču tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo naložila plačilo vrednosti predmeta prekrška iz razloga, ker blaga ni bilo mogoče najti. Zatrjuje, da je bilo blago pod njenim konstantnim nadzorom ves čas, ko se je nahajalo na območju Republike Slovenije. Že na spornem kontrolnem pregledu se je kontrolor lahko prepričal, da je tožeča stranka izvrševala na tem blagu vsa razpolagalna upravičenja. Zato je skrajno nepošteno od tožene stranke, da zatrjuje, da blaga ni bilo mogoče najti, čeprav dobro ve, kje se nahaja sedaj in kje se je nahajalo v času, ko se je nahajalo na območju Republike Slovenije. Namen določbe 96. člena je varovati interese carinske uprave v primeru, če storilec blago skriva, odtuji oziroma ga vključi v pravni promet. V konkretnem primeru pa ne gre za tovrstna dejanja. Tožeča stranka je imela s carinskim uradom neprestano kontakt, bodisi zaradi premestitve aparata bodisi zaradi podaljšanja roka začasnega uvoza. Aparata nikoli ni skrivala ali na kakršenkoli način hotela preprečiti carinskim uslužbencem dostop oziroma ogled aparata. Tožeča stranka je ravnala skladno z določili 600. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je zakupnik dolžan uporabljati blago kot dober dober gospodar. Glede na okoliščine, da tožeča stranka na naslovu družbe A. d.o.o ne bi mogla zagotoviti kakovostnega varovanja aparata, se je na lastno iniciativo in po direktivi lastnika aparata odločila, da napravo prestavi na drug naslov. Vsekakor pa ni imela namena blaga sprostiti v pravni promet. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi, zahteva tudi vračilo plačanega zneska v višini 22.845,89 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo in plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je navedla za svojo odločitev v obrazložitvi obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavni zadevi je pravilnost uporabe določbe drugega odstavka 96. člena ZICPES oziroma presoja pravilnosti odločitve carinskega organa prve stopnje, da se tožeči stranki naloži plačilo vrednosti blaga, ki bi se na podlagi pravnomočne odločbe carinskega organa, izdane v prekrškovnem postopku, moralo obligatorno odvzeti na podlagi 95. člena ZICPES iz razloga, ker ga ni bilo več mogoče najti in zaseči. V prvem odstavku 95. člena ZICPES je določen obligatoren odvzem predmetov storilcu prekrška iz 24. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES. Na osnovi prvega odstavka 96. člena ZICPES se odvzem predmeta, ki ga ni mogoče najti, izvrši tako, da se od storilca prekrška izterja vrednost predmeta, ki pomeni po določbah tega zakona carinsko vrednost in se opravi postopek za izterjavo uvoznih dajatev ter drugih dajatev, ki se pobirajo pri uvozu. V skladu s točko a) drugega odstavka 96. člena ZICPES se šteje, da predmet prekrška ni bil najden, če ga iz kakršnegakoli razloga ni bilo mogoče vzeti imetniku. Navedena določba torej vzpostavlja fikcijo, da blaga ni mogoče najti, za primer, ko organ, ki vodi postopek zaradi prekrška, ve kje se nahaja blago, vendar ga zaradi različnih pravnih in dejanskih ovir ne more odvzeti imetniku.

Iz pravnomočne prekrškovne odločbe Carinskega urada Maribor, št. 4290-58/2012-7 z dne 3. 4. 2012 izhaja tako ugotovitev, da je tožeča stranka v zvezi z začasnim uvozom aparata za termično obdelavo kršila zakonodajo in storila prekršek iz 24. točke prvega odstavka 87. člena ZICPES, kakor tudi odločitev, da se odvzem tega aparata izvrši s plačilom njegove vrednosti, o čemer se izda posebna odločba.

Glede na navedeno pravno podlago in zgornjih ugotovitev prekrškovnega organa, predstavlja izpodbijana odločba upravni ukrep, s katerim se zgolj vzpostavlja zakonito stanje v zvezi z ravnanjem, ki ni bilo v skladu s predpisanim postopkom. Tožeča stranka v tem postopku zato ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na prekršek, kot tudi ne ugovorov v zvezi z izterjavo predmeta, ki ga ni mogoče najti. V postopku, ki sledi prekrškovnemu je za odločitev pomembno le, da je tožeča stranka blago iz naslova, ki je bilo navedeno v dovoljenju začasnega uvoza, prenesla na drugo lokacijo, brez predhodnega soglasja carinskega organa, torej ni upoštevala v dovoljenju določenih pogojev, zato je tudi po presoji sodišča šteti, da je razpolagala s spornim blagom tako, kot da je bilo sproščeno v prost promet, preden so bile izvedene formalnosti za sprostitev blaga. Upoštevaje navedeno sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo blago ves čas pod nadzorom tožeče stranke ter da je tožena stranka zlorabila namen, ki naj ga ima določba 96. člena ZICPES. Sicer pa tudi iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bilo blago že dne 8. 3. 2012 vrnjeno v tujino (kar tožeča stranka priznava tudi v tožbi), medtem ko je bila prekrškovna odločba izdana dne 3. 4. 2012, na podlagi postopka, ki se je začel na podlagi opravljene kontrole dne 2. 3. 2012 in v katerem je tožeča stranka šele 26. 3. 2012 odgovorila na poziv prekrškovnega organa, da se izjavi o ugotovitvah tega pregleda. Sodišče tako ocenjuje, da so carinski organi navedeno določbo drugega odstavka 96. člena ZICPES pravilno uporabili, zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia