Jedro

Zakon o urejanju naselij pogojuje izdajo lokacijskega dovoljenja le s poprejšnjimi soglasji pristojnih organov, organizacij in skupnosti, ki so predpisana z zakoni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izdala lokacijsko dovoljenje investitorju Direkciji Republike Slovenije za ceste Ministrstva za promet in zveze, za rekonstrukcijo odseka magistralne ceste M 10 na odseku od km 3,0 + 74 do km 4,0+07, v dolžini 933,00 m, med drugim tudi na tožničinem zemljišču 651/2, po lokacijski dokumentaciji, izdelani v marcu 1995. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da zahteve strank, ki se nanašajo na odkup zemljišč, dodelitev nadomestnih objektov in zemljišč ter odškodninsko pravni zahtevki, niso predmet v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Odškodninski in premoženjsko pravni zahtevki so po mnenju tožene stranke predmet medsebojnih pogodbenih odnosov med investitorjem in posameznimi lastniki zemljišč. Tožena stranka ugotavlja, da je investitor predložil vso potrebno dokumentacijo, ki je pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja. Meni, da je zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja v skladu z veljavnimi prostorskimi ureditvenimi pogoji ter da predvidena rekonstrukcija odseka magistralne ceste M 10 od km 3,0 + 74 do km 4.0 + 0.7 ne bo imela prekomernih negativnih vplivov na okolje. Zato je na podlagi 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdala navedeno lokacijsko dovoljenje.

V tožbi tožnica navaja, da je v postopku pridobivanja soglasja toženo stranko opozorila, da se na njenem naslovu izvaja samostojna dejavnost, ki je življenjskega pomena za njeno družino in zaposlene v tej dejavnosti. Zato je že na sestanku pred dvema letoma postavila jasen zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja na parceli, ki se nahaja na območju kmetijskih in gozdarskih dejavnosti, vendar pa se bo njena namembnost v dolgoročnem planu spremenila. Njeno soglasje je bilo dano ob pogoju, da bo rešeno njeno življenjsko vprašanje. Vendar tega tožena stranka ni rešila in ji zato tudi ni dala ustreznega soglasja za pridobitev lokacijskega dovoljenja za gradnjo magistralne ceste. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer navaja, da v postopku pridobivanja lokacijskega dovoljenja ni potrebno, da bi se investitor izkazal s tem, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, mora pa tako listino predložiti pred izdajo gradbenega dovoljenja. Vsekakor pa se mora izkazati s soglasjem, ki pa mu ga v navedenem primeru ni dala, saj njenega problema ni rešil. Z navedenim posegom brez ustrezne rešitve pa bi bil ogrožen položaj njene družine, kot tudi družin, ki so vezane na zaslužek od dejavnosti njene družine. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter tudi, da se jo oprosti plačila stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da navedba tožnice, da se mora investitor v lokacijskem postopku izkazati z njenim soglasjem, ni točna. Tožnica po mnenju tožene stranke ni soglasjedajalec v tem lokacijskem postopku, ampak stranka, ki je bila na obravnavi dne 28.6.1995 seznanjena z nameravanim posegom v prostor. S tem je bila tožnici, kot stranki v postopku dana možnost, da se pred izdajo dovoljenja izreče o predmetu gradnje (izjava stranke je v spisni dokumentaciji). Vse zahteve tožnice, dane na zapisnik, so bile obravnavane, kot to izhaja iz danega dovoljenja oziroma je razvidno iz izreka in obrazložitve dovoljenja. Določene tožničine zahteve so bile upoštevane (protihrupna bariera), določene pa ne (ureditev gradbenega dovoljenja na zemljišču v njeni lasti). V obeh primerih pa je svojo odločitev obrazložila. Iz navedenega izhaja, da je bilo pred izdajo lokacijskega dovoljenja tožnici omogočeno sodelovanje v lokacijskem postopku in ji s tem dana možnost, da se o obravnavani zadevi izreče, kar je tudi storila. Tožena stranka zato meni, da za izdajo navedenega dovoljenja ni bila dolžna pridobiti soglasje tožnice, ker ta ni soglasjedajalec, ki na podlagi določenega materialnega predpisa daje soglasje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Zahteva tožnice, podana že na obravnavi, ki se je nanašala na ureditev premoženjsko-pravnih razmerij, povezanih z rekonstrukcijo navedene ceste, pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni bila upoštevana. Razlogi za to so navedeni v obrazložitvi izdanega dovoljenja. K temu tožena stranka dodaja še to, da je v lokacijskem postopku tožnico seznanila, da je del zemljišča v njeni lasti - parc. št. 651/2 prizadet z izvedbo rekonstrukcije navedene ceste ter da mora investitor to zemljišče pridobiti pred izdajo gradbenega dovoljenja. O načinu pridobitve potrebnega zemljišča (odkup, nadomestno zemljišče, nadomestni objekt s potrebnimi dovoljenji) po mnenju tožene stranke upravni organ ne odloča v lokacijskem postopku. V zvezi z izdajo lokacijskega dovoljenja ni bilo pomembno dejstvo, ali je investitor z lastnikom nepremičnine o tem že dosegel sporazum. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da tožnica povsem napačno meni, da se mora investitor v lokacijskem postopku izkazati z njenim soglasjem k nameravani gradnji oziroma rekonstrukciji ceste. Predlaga, da sodišče zavrne tožbe.

Enako predlaga tudi Direkcija Republike Slovenije za ceste kot investitor (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ki v odgovoru na tožbo opozarja, da Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, na podlagi katerega je bilo izdano izpodbijano lokacijsko dovoljenje, ne pogojuje izdaje lokacijskega dovoljenja s predhodnim izkazovanjem soglasij, razen če gre za soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, ki so predpisana z zakoni (54. in 55. člen navedenega zakona). Tudi Zakon o cestah v 80. členu izrecno določa, da zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja za graditev in rekonstrukcijo ceste investitor ni dolžan priložiti dokazila, da je upravičen razpolagati z zemljiščem (prav tako tudi ne soglasja lastnikov nepremičnin), mora pa ga predložiti pred izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Po Zakonu o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87) investitor ni dolžan zahtevku za izdajo lokacijskega dovoljenja za graditev in rekonstrukcijo ceste priložiti dokazila, da je upravičen razpolagati z zemljiščem. Tudi soglasje lastnikov zemljišč ni pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja, ker ga zakon ne predpisuje.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - 51., 55. in 56. člen). Sicer predvideva v lokacijskem postopku tudi soglasja, toda to so le soglasja pristojnih organov, organizacij ali skupnosti, predpisana za izdajo lokacijskega dovoljenja z zakoni. Zato tožnica z ugovorom, da ni dala soglasja k sporni lokaciji in ga tudi ne more dati, dokler ne bo rešeno vprašanje graditve njenega objekta na zemljišču parc. št. 661, ne more uspeti v tem upravnem sporu.

Tožničinega predloga za oprostitev plačila stroškov tega upravnega spora sodišče ni obravnavalo, ker po določbi 61. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).