15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 257/2004 z dne 8. 9. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je v pravdi zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deleža na njem ter zaradi razveljavitve darilne pogodbe razsodilo, da je tožnik (tudi toženec po nasprotni tožbi) solastnik 55/100, prva pritožnica (v pravdi prva toženka in tožnica po nasprotni tožbi) pa 45/100 stanovanjske hiše, pridobljene v času obstoja zunajzakonske skupnosti med njima. Prvi pritožnici je naložilo, naj tožniku izstavi listino za vpis solastninske pravice v zemljiško knjigo. Hkrati je razsodilo, da je darilna pogodba, s katero je prva pritožnica to hišo podarila drugemu pritožniku, v delu, ki presega delež prve pritožnice (45/100), "nična oziroma neveljavna". V preostalem delu je tožbena zahtevka tožnika in nasprotni tožbeni zahtevek prve pritožnice zavrnilo (tožnikovega za razliko med zahtevanima 2/3 in prisojenimi 55/100, pritožničinega pa za razliko med zahtevanimi 75/100 in prisojenimi 45/100). Zoper sodbo sta se pritožila prva pritožnica in drugi pritožnik. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, v preostalem delu pa je sodbo Okrožnega sodišča potrdilo. Prva pritožnica je nato vložila še revizijo. Vrhovno sodišče jo je zavrglo, ker je ocenilo, da vrednost dela sodbe, ki ga je pritožnica z njo izpodbijala, ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT. Pri tem je izhajalo iz vrednosti spornega 2/3 deleža, kot jo je tožnik označil v tožbi (2.100.000 SIT), in ugotovilo, da je ocenjena vrednost deležev obeh pravdnih strank (3/3) 3.150.000 SIT. Na tej podlagi je izračunalo, da sporni delež 30/100 nepremičnine, ki je predmet pritožničinega revizijskega izpodbijanja, ustreza 30 % ocenjene vrednosti spora o skupni nepremičnini, to je 945.000 SIT.

2.Zoper sklep Vrhovnega sodišča vlagata pritožnika ustavno pritožbo. Zatrjujeta kršitev 22. in 25. člena Ustave. Menita, da je Vrhovno sodišče v tožbi označeno vrednost 2.100.000 SIT štelo za vrednost celotne skupne nepremičnine, medtem ko bi po njunem mnenju moralo šteti, da je s to vrednostjo ovrednoten le sporni del lastninske pravice na njej. Opredelitev vrednosti spora iz nasprotne tožbe glede na vrednost, navedeno v tožbi, se jima zdi nezakonita in naj bi ju omejevala pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva. Po njuni oceni bi jo bilo treba določiti po višini, kakršno je sodišče upoštevalo pri odmeri sodne takse. Ker je predmet spora stanovanjski objekt, katerega vrednost naj bi bila ocenjena na 2.100.000 SIT, bi bilo moralo po mnenju pritožnikov sodišče po uradni dolžnosti sámo določiti pravo vrednost spora.

B.

3.Pritožnika z navedbami, s katerimi nasprotujeta stališču Vrhovnega sodišča o pomenu v tožbi navedene vrednosti spora, po vsebini očitata nepravilno uporabo procesnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Enako velja za očitek, da bi bilo moralo sodišče sámo določiti pravo vrednost spornega predmeta. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ustavno sodišče namreč glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni obrazložen. Zgolj to, da Vrhovno sodišče o reviziji prve toženke ni vsebinsko odločalo, ker je presodilo, da ni dovoljena, pa ne zadošča za sklep, da sta bila pritožnika nepošteno obravnavana.

5.S trditvijo, da je Vrhovno sodišče omejilo njuno pravico do sodnega varstva, pritožnika smiselno zatrjujeta kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba pravice do revizije ne zagotavlja. V primerih, ko je revizija z zakonom predvidena, bi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva šlo v primeru, če bi Vrhovno sodišče zakon, ki dopušča revizijo, razlagalo tako, da bi s tem pritožnikoma nesorazmerno omejilo pravico do dostopa do (Vrhovnega) sodišča. Zgolj to, da je Vrhovno sodišče za izhodišče pri oceni vrednosti spora iz nasprotne tožbe vzelo vrednost spora, navedeno v tožbi, za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča.

6.Da z zavrženjem revizije ne more priti do kršitve 25. člena Ustave, je Ustavno sodišče povedalo že večkrat. Iz pravice do pravnega sredstva namreč izhaja le jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka.

7.Ker pritožnikoma zatrjevane človekove pravice očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba

[1]To stališče pritožnika tudi napačno razumeta. Vrhovno sodišče je namreč štelo, da je 2.100.000 SIT vrednost 2/3, in ne celotne nepremičnine.