Jedro

Priča policist je v svoji že omenjeni izjavi sicer zatrdil, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot je naveden v predlogu, saj je obdolženec zavijal v levo na stransko cesto, ne da bi se pred tem prepričal o varnosti takšnega početja, kar je bilo razvidno iz zavornih sledi, ki jih je povzročil voznik osebnega avtomobila, ki je pred tem hotel prehiteti obdolženca, ki ni imel prižganega levega smernega kazalca, vendar so takšne njegove trditve neutemeljene, saj je navedena priča prevzela vlogo izvedenca ter neprepričljivo in zgolj z zatrjevanjem uveljavljala obdolženčevo povzročitev obravnavane prometne nesreče oziroma storitev prekrška in odgovornost zanj. Navedena priča bi v svoji izjavi lahko v zvezi z obravnavanim prekrškom prepričljivo opisala zgolj tisto, kar je videla in slišala, to je s skico kraja prometne nezgode in 13. fotografijami le-tega zavarovane dokaze ter izjave udeležencev oziroma očividcev obravnavane prometne nesreče, ne more pa na podlagi svojih opažanj navajati zaključke, saj za to ni pristojna in čemur je neutemeljeno v izpodbijani sodbi sledilo tudi prvostopno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je jasno in nesporno razvidno iz albuma fotografij, ki prikazujejo poškodbe nastale na osebnem avtomobilu (številka 5 in številka 6), da je bil voznik osebnega avtomobila že v fazi prehitevanja, ko mu je obdolženec s svojim načinom vožnje zaprl pot in so ta ter v izpodbijani sodbi navedene podobne trditve povsem neutemeljene, saj na tak način tudi sodišče prve stopnje prevzema vlogo izvedenca, zaradi česar je v dokazni oceni neprepričljivo. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavani prekršek storil in, da je zanj odgovoren, preuranjen.

Izrek

Pritožbi obd. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 27. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 in sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v višini 60.000,00 SIT ter stranska sankcija tri kazenske točke, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 15.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec in sicer zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavani prekršek po tretjem odstavku 27. člena v zvezi z 234. členom ZVCP-1 stori s kršitvijo materialne določbe prvega odstavka 27. člena istega zakona voznik vozila v cestnem prometu, ki se preden zapelje na drug prometni pas ali pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, ne prepriča, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu ali premoženje in svoje namere pravočasno in nedvoumno ne nakaže s smerno utripalko. V postopku o prekršku zaslišana priča je bila sopotnica v vozilu oškodovanca in je med drugim navedla, da je obdolženec s traktorjem s prikolico, na kateri ni bilo smernih kazalcev, pričel nenadoma zavijati v levo v trenutku, ko sta z oškodovancem z osebnim avtomobilom navedeni traktor že prehitevala, zaradi česar je prišlo do prometne nesreče, ko je oškodovanec le-to poizkušal preprečiti tako, da je zavil nazaj na desni prometni pas in zaviral, vendar je kljub temu s prednjim delom vozila trčil v traktorski priključek. Obd. je v svojem zagovoru v pravni pomoči pri Okrajnem sodišču v storitev prekrška zanikal, saj je navedel, da je do prometne nesreče prišlo, ne da bi sam s traktorjem s priključkom oziroma nakladalko sploh pričel zavijati v levo, kamor je sicer imel namen zavijati ter je ob prehitevanju oškodovanec najbrž zagledal vklopljen levi smerni kazalec na traktorju, pričel ekstremno zavirati ter se poizkušal z vozilom uvrstiti ponovno za traktor, ker pa je imel preveliko hitrost, mu to ni uspelo in je z vozilom trčil v nakladalko. V izvedenem dokaznem postopku je bilo na podlagi skladnosti izjav navedene priče ter obdolženčevega zagovora, prav tako pa tudi na podlagi izjave priče , ki jo je podal pri prvostopnem sodišču ter na podlagi v spis vloženega albuma fotografij nesporno ugotovljeno, da obdolženec svoje namere zavijanja v levo ni nedvoumno nakazal s smerno utripalko, saj le-te na traktorskem priključku sploh ni imel. Ali je ta okoliščina vplivala na nastanek obravnavane prometne nesreče II. kategorije in če je, na kakšen način, v izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali je do obravnavane prometne nesreče prišlo na tak način, da je obdolženec pričel z zavijanjem v levo v trenutku, ko ga je oškodovani voznik osebnega avtomobila že prehiteval. V postopku o prekršku zaslišan obdolženec je namreč podal v zvezi s slednjim povsem nasprotno izjavo oziroma opis obravnavanih dohodkov kot sopotnica v oškodovančevem vozilu , ostali v postopku o prekršku izvedeni dokazi z zaslišanjem priče policista in z vpogledom že omenjenega albuma 13. fotografij kraja prometne nesreče ter obeh udeleženih vozil ter skice kraja prometne nesreče pa ne dajejo zadostno oporo odločitvi sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavani prekršek storil in, da je zanj odgovoren. Priča policist je v svoji že omenjeni izjavi sicer zatrdil, da je do prometne nesreče prišlo na način, kot je naveden v predlogu, saj je obdolženec zavijal v levo na stransko cesto, ne da bi se pred tem prepričal o varnosti takšnega početja, kar je bilo razvidno iz zavornih sledi, ki jih je povzročil voznik osebnega avtomobila, ki je pred tem hotel prehiteti obdolženca, ki ni imel prižganega levega smernega kazalca, vendar so takšne njegove trditve neutemeljene, saj je navedena priča prevzela vlogo izvedenca ter neprepričljivo in zgolj z zatrjevanjem uveljavljala obdolženčevo povzročitev obravnavane prometne nesreče oziroma storitev prekrška in odgovornost zanj. Navedena priča bi v svoji izjavi lahko v zvezi z obravnavanim prekrškom prepričljivo opisala zgolj tisto, kar je videla in slišala, to je s skico kraja prometne nezgode in 13. fotografijami le-tega zavarovane dokaze ter izjave udeležencev oziroma očividcev obravnavane prometne nesreče, ne more pa na podlagi svojih opažanj navajati zaključke, saj za to ni pristojna in čemur je neutemeljeno v izpodbijani sodbi sledilo tudi prvostopno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je jasno in nesporno razvidno iz albuma fotografij, ki prikazujejo poškodbe nastale na osebnem avtomobilu (številka 5 in številka 6), da je bil voznik osebnega avtomobila že v fazi prehitevanja, ko mu je obdolženec s svojim načinom vožnje zaprl pot in so ta ter v izpodbijani sodbi navedene podobne trditve povsem neutemeljene, saj na tak način tudi sodišče prve stopnje prevzema vlogo izvedenca, zaradi česar je v dokazni oceni neprepričljivo. Zaradi tega je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavani prekršek storil in, da je zanj odgovoren, preuranjen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženca in je izpodbijano sodbo skladno z določbo petega odstavka 163. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) razveljavilo, saj pritožnik v svoji pritožbi utemeljeno uveljavlja nov dokaz, ki ga je lahko uveljavil glede na dokazno oceno v izpodbijani sodbi le v svoji pritožbi, to je pritegnitev izvedenca cestnoprometne stroke v postopek o prekršku. Pritožbeno sodišče meni, da je dejansko stanje obravnavanega prekrška mogoče pravilno in popolno ugotoviti le z izvedencem cestnoprometne stroke, ki bo na podlagi s strani policistov zavarovanih dokazov s skico kraja prometne nezgode in albumom 13. fotografij le-tega in pri prometni nesreči udeleženih vozil ugotovil okoliščine in vzrok nastale prometne nesreče, na podlagi tega pa bo sodišče prve stopnje lahko ponovno razsodilo, ali je obdolženec obravnavani prekršek storil in, ali je zanj odgovoren.