Jedro

Glede na določbe 25. člena ZDen za tožnikovo obveznost plačila odškodnine ni relevantno, če se je dodana vrednost poslovnega prostora zaradi vlaganj strank z interesom, kot je bila ugotovljena v predmetnem postopku, odrazila na (višji) kupnini, ki jo je tožnik prejel ob prodaji denacionaliziranega premoženja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: - da je zavezanec (tožnik) dolžan v 10 letih od pravnomočnosti te odločbe izplačati upravičencema A.A. in B.B. (strankama z interesom) odškodnino iz naslova vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 61,61 m2, v pritličju objekta na naslovu ..., v skupni višini 7.182,13 EUR, odškodnina pa se odplačuje v 10 enakih letnih obrokih tako, da prvi obrok zapade v plačilo 30 dni po nastopu pravnomočnosti te odločbe, vsak nadaljnji obrok pa na isti datum tekočega leta, in sicer skupaj s 6 % letnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti te odločbe do zapadlosti posameznega obroka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila, vse pod izvršbo (1. točka izreka); - da se zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov za izvedenca in stroškov za pravno zastopanje zavrne (2. točka izreka); - da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov za pravno zastopanje zavrne (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta stranki z interesom 24. 12. 1998 v skladu s sedmim odstavkom 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vložila zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor, naveden v izreku odločbe. Predmetna nepremičnina je bila z odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana-Center z dne 28. 12. 1994, ki je postala pravnomočna 21. 4. 1995, v denacionalizacijskem postopku vrnjena z vzpostavitvijo lastninske pravice v korist tožnika kot upravičenca. Upravni organ dalje ugotavlja, da sta stranki z interesom zahtevo za povrnitev vlaganj vložili pravočasno in da sta upravičeni osebi na podlagi šestega in sedmega odstavka 25. člena ZDen. S sklepom z dne 21. 3. 2008 je bil v tem postopku postavljen sodno zapriseženi cenilec in izvedenec gradbene stroke C.C., da ob upoštevanju določil 44. člena ZDen in Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik) izdela izračun vrednosti investicij strank z interesom v predmetni poslovni prostor v času do 7. 12. 1991. Prva prvostopna odločba je bila nato izdana 20. 6. 2008, zoper katero se je pritožil tožnik. Drugostopni organ je z odločbo z dne 24. 9. 2008 njegovi pritožbi ugodil in prvostopno odločbo odpravil ter zadevo vrnil prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje z napotkom, da mora organ ob upoštevanju 44. člena ZDen najprej ugotoviti vrednost predmetnega poslovnega prostora v času podržavljenja in vrednost v času vračanja ter po ugotovitvi teh dejstev ugotoviti, ali je prišlo do povečanja njegove vrednosti zaradi investicij strank z interesom ter v kakšni višini, pri čemer pa vlaganja lahko pomenijo največ razliko med ugotovljenima vrednostma. V ponovljenem postopku je prvostopni organ pozval izvedenca k dopolnitvi mnenja v skladu z napotki organa druge stopnje ter po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 16. 2. 2009 in pripomb strank 19. 6. 2009 izdal odločbo, zoper katero je tožnik ponovno vložil pritožbo. Drugostopni organ je z odločbo z dne 23. 4. 2010 njegovi pritožbi ponovno ugodil, prvostopno odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek prvostopnemu organu. Drugostopni organ je v obrazložitvi pritožbene odločbe navedel, da bo moral prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku vlagatelja zahteve – stranki z interesom pozvati, da predložita ustrezen upravni akt ali drug dokaz, s katerim bosta dokazala, da je bila poglobitev spornega poslovnega prostora legalen gradbeni poseg ter v primeru, da tega ne bosta mogla dokazati, bo moral upravni organ izvedenca pozvati, da temu ustrezno prilagodi cenitveno poročilo, torej da poglobitev izvzame iz vlaganj, katerih vrednost je ocenil. Iz obrazložitve pritožbene odločbe je tudi razvidno, da bo moral prvostopni organ z ustreznimi dokaznimi sredstvi ugotoviti opremljenost poslovnega prostora v času podržavljenja, in sicer v zvezi z dopisom z dne 24. 2. 2009, v katerem je zavezanec - tožnik navedel, da cenilec pri izdelavi cenitvenega poročila z dne 16. 2. 2009 ni upošteval opremljenosti predmetnega poslovnega prostora v času, ko je bila v njem trgovina, za potrebe katere je bil prostor vzorno urejen s kakovostno razsvetljavo, ogrevanjem in hladilno napravo. Glede na takšne napotke je prvostopni organ v ponovljenem postopku v arhivu UE Ljubljana pregledal evidence dokumentarnega gradiva za časa od leta 1955 dalje in ugotovil, da ni razvidno, da bi bilo izdano kakršno koli soglasje oziroma dovoljenje na ime vlagateljev zahtevka (strank z interesom). Zato je z dopisom z dne 24. 5. 2010 pooblaščenca vlagateljev zahtevka pozval, da vlogo dopolni z ustreznim upravnim aktom ali drugim dokazom, s katerim bosta vlagatelja zahteve dokazala, da je bila poglobitev predmetnega poslovnega prostora legalen gradbeni poseg. V odgovoru z dne 3. 6. 2010 je pooblaščenec vlagateljev upravnemu organu sporočil, da s takšnim dokazom ne razpolagata. Nato je z dopisom z dne 9. 6. 2010 upravni organ zavezanca za povrnitev vlaganj – tožnika pozval, da predloži dokaze, ki bodo potrdili njegove trditve glede opremljenosti predmetnega poslovnega prostora v času, ko je bila v njem trgovina. Tožnik je z dopisom z dne 16. 6. 2010 sporočil, da ne more oziroma da je v današnjem času nemogoče predložiti dokaze, s katerimi bi lahko potrdil svoje trditve glede opremljenosti predmetnega poslovnega prostora v času, ko je bila v njem trgovina. Tako upravni organ zaključuje, da tožnik v postavljenem roku ni predložil dokazov, ki bi potrdili njegove trditve glede opremljenosti predmetnega poslovnega prostora v času, ko je bila v njem trgovina, zato teh njegovih trditev ni mogoče upoštevati. Glede na to, da stranki z interesom nista predložili listin, s katerimi bi dokazali, da je bila poglobitev predmetnega poslovnega prostora legalen gradbeni poseg, je upravni organ pozval izvedenca C.C., da ob upoštevanju navodil drugostopnega organa popravi cenitveno poročilo z dne 16. 2. 2009. V skladu z navodili ministrstva je izvedenec prvostopnemu organu posredoval dopolnjeno cenitveno poročilo z dne 12. 8. 2010, iz katerega je razvidno, da je bila vrednost predmetne nepremičnine – poslovnega prostora v času podržavljena 29.326,36 DEM, njegova vrednost v času vračanja (z investicijami) pa 43.373,44 DEM (izvedenec je poglobitev predmetnega poslovnega prostora izvzel iz vlaganj, katerih vrednost je ocenil 16. 2. 2009). Iz dopolnjenega cenitvenega poročila je torej razvidno, da znaša vrednost vlaganj vlagateljev (strank z interesom) oziroma da se je vrednost predmetnega poslovnega prostora povečala za 14.047,08 DEM oziroma 7.182,13 EUR. V nadaljevanju obrazložitve citira sedmi odstavek 25. člena ZDen in ugotavlja, da razpolaga s potrebnimi dokazi za opravljene investicije (cenitveno mnenje D.D. z dne 19. 12. 1998, najemna pogodba z dne 25. 12. 1982 in z dne 30. 6. 1989, soglasje Staninvesta z dne 2. 2. 1983, elektroenergetsko soglasje z dne 18. 2. 1983, zapisnik z dne 19. 10. 1983, cenitev E.E. z dne 27. 2. 1996 in točkovalni zapisnik z dne 12. 10. 1993). Prav tako kot dokaz služi tudi ogled spornega poslovnega prostora ter cenitveno poročilo sodno zapriseženega izvedenca C.C. z dne 16. 2. 2009 in dopolnitev z dne 12. 8. 2010. V zvezi s sklicevanjem tožnika na določbe najemne pogodbe, sklenjene 30. 6. 1989 med najemodajalko Občino Ljubljana-Center in najemnikoma, vlagateljema zahteve za povrnitev vlaganj pojasnjuje, da določbe te najemne pogodbe nimajo vpliva na upravičenost do povrnitve vlaganj po določbi 25. člena ZDen. Pogodbena določila se namreč nanašajo na razmerje med najemnikom in najemodajalcem, zato tudi v ničemer ne posegajo v vlagateljevo pravico, ki jo ima po določbah 25. člena ZDen. V zvezi z očitkom tožnika, da je predmetni zahtevek zastaral, pojasnjuje, da je bila v ZDen obveznost povrnitve vlaganj v denacionalizirane nepremičnine določneje opredeljena šele z novelo tega zakona iz leta 1998. Po prehodni določbi 24. člena ZDen-B lahko v zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, stranke iz 60. člena ZDen podajo zahtevo iz 25. in 26. člena ZDen v roku enega leta od uveljavitve tega zakona. Nesporno je, da je denacionalizacijska zadeva, s katero je bil vrnjen predmetni poslovni prostor in na katerega se nanaša zahteva za povrnitev vlaganj, postala pravnomočna 21. 4. 1995, to je še pred uveljavitvijo ZDen-B, ki naj bi začel veljati 3. 10. 1998, po odločbi Ustavnega sodišča RS pa je začel dejansko veljati 7. 11. 1998 in so tega dne začeli teči tudi roki za vlaganje zahtevkov po 24. členu ZDen-B. Enoletni rok za vložitev zahtevka za povrnitev vlaganj se je tako v zadevah, ki so bile pred uveljavitvijo ZDen-B že pravnomočno končane, iztekel šele 7. 11. 1999. Tako je zahtevek strank z interesom, ki je bil vložen 24. 12. 1998, pravočasen. V zvezi z višino vlaganj v predmetni poslovni prostor upravni organ navaja, da je imenovani izvedenec izdelal cenitveno poročilo v skladu z določili 44. člena ZDen in Pravilnika, zato mu je pri svoji odločitvi v celoti sledil. Pri tem pojasnjuje, da je potrebno v postopku povrnitve vlaganj v denacionalizirano nepremičnino nesporno ugotoviti, ali se je vrednost denacionalizirane nepremičnine po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vrnitvi povečala, najemnik pa je po določbah ZDen upravičen le do te razlike in ne do vseh lastnih vlaganj, pa tudi to le do tistih vlaganj, ki jih je izvedel samo do uveljavitve ZDen, ne pa tudi pozneje. Upoštevaje navedeno prvostopni organ ugotavlja, da sta vlagatelja zahtevka za povrnitev vlaganj upravičena do odškodnine iz naslova vlaganj v sporni poslovni prostor v skupni višini 7.182,13 EUR, zavezanec za plačilo odškodnine pa je tožnik kot denacionalizacijski upravičenec. Rok plačila odškodnine iz naslova vlaganj je upravni organ določil v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZDen.

Pritožbeni organ je z drugostopno odločbo z dne 16. 11. 2011 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Meni, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge obrazložitve odločbe prve stopnje, saj ugotavlja, da so le-ti pravilni in imajo podlago v podatkih upravnega spisa. Izpostavlja tudi, da tožnik za svoje navedbe niti tekom postopka na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku ni predložil dokazov, ki bi ovrgli ali zmanjšali dokazno vrednost v postopku pridobljenih ter upoštevanih dokazil. V zvezi s pritožbenimi ugovori poudarja, da iz dokumentacije zadeve izhaja, da tožnik v denacionalizacijskem postopku ni uveljavljal pravice do povrnitve zmanjšane vrednosti vrnjenega spornega poslovnega prostora in da ga je kmalu po denacionalizaciji prodal. Iz njegovih izjav izhaja, da je novi lastnik (kupec) upravičencema do povrnitve vlaganj ob deložaciji (leta 1996) ponujal vračilo njunih vlaganj v sporni poslovni prostor, vendar do dogovora ni prišlo, pač pa sta nekdanja najemnika vrednost vlaganj zahtevala od denacionalizacijskega upravičenca – tožnika. Pritožbeni organ odgovarja, da dejstvo, da tožnik ni izkoristil vseh pravic, ki jih je kot upravičenec do denacionalizacije imel, za obravnavano zadevo ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je ostal lastnik nepremičnine, ali pa je z njo že razpolagal in pod kakšnimi pogoji (za kakšno ceno). Pojasnjuje, da je smisel zakonske ureditve, po kateri lahko fizična oseba od denacionalizacijskega upravičenca zahteva povrnitev vrednosti njenih vlaganj v denacionalizirano nepremično v tem, da se z denacionalizacijo ne ustvarja novih krivic. V razmerju do oseb, ki so z vlaganji povečale vrednost nepremičnine, ni pomembno, ali je denacionalizacijski upravičenec uveljavljal vse pravice iz denacionalizacije, prav tako zanje ni pomembno, ali se je povečana vrednost odrazila v višji ceni, če je denacionalizacijski upravičenec nepremičnino že prodal. Tudi ni pomembno, ali so imeli upravičenci do povrnitve vlaganj možnost povrnitev vrednosti svojih vlaganj uveljavljati pri novem lastniku – kupcu nepremičnine, saj jim gre pravica zahtevati povrnitev teh vlaganj od denacionalizacijskega upravičenca po samem zakonu. Ali bo uveljavitev te pravice imela kakšne posledice na razmerje med denacionalizacijskim upravičencem (prodajalcem) in novim lastnikom premoženja (kupcem), za to zadevo ni pomembno. Dejstvo, da je novi lastnik – kupec celotno nepremičnino obnovil, na odločitev v zadevi ne more imeti vpliva, saj je pomembno le, ali je bila v denacionalizaciji vrnjena nepremičnina vredna več kot v času podržavljenja, večja vrednost pa je posledica prav izvedenih investicijskih vlaganj. Zavrača tudi pritožbeni ugovor zastaranja ter ponavlja razloge, ki so navedeni že v odločbi prve stopnje.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo. V tožbi navaja, da sta bivša najemnika (stranki z interesom) brez soglasja občine predelala trgovski lokal za svojo obrtno dejavnost. Izpostavlja, da se nanj nista obrnila, da jima vrne znesek njunih vlaganj, sta pa zahtevala, da jima ta znesek vrne novi lastnik sporne nepremičnine, ki je bil pripravljen povrniti stroške za predelavo lokala, samo da je bil ponujeni znesek manjši, kot sta zahtevala. Poudarja tudi, da sta bivša najemnika (stranki z interesom) uničila trgovski lokal, saj sta s spremembo za njuno obrtno dejavnost naredila veliko škodo, zaradi česar je bilo nemogoče dobiti novega najemnika. Prepričan je, da sam ni zavezanec za povrnitev njunih vlaganj, saj meni, da bi bil zavezanec le, če bi bil o tem obveščen in če bi to dodano vrednost prejel od kupca sporne nepremičnine. Meni, da če je kdorkoli zavezan za povrnitev njunih vlaganj, je to kupec sporne nepremičnine, ki je priznal, da so bila le-ta izvršena in bil tudi pripravljen vrednost vrniti po prevzemu stavbe, vendar bivša najemnika (stranki z interesom) vrednosti, ki jima jo je ponujal kupec, nista bila pripravljena sprejeti. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne more vlagati pritožbe v upravnem sporu, temveč zgolj tožbo, zato je potrebno njegovo vlogo zavreči. Sicer pa iz njegove vloge, kjer je zapisano „pritožba na odločbo ministrstva za okolje in prostor“ izhaja, da se le-ta nanaša na drugostopno odločbo, zato ji prav tako ni mogoče pokloniti pravnega varstva ter jo mora sodišče zavreči. Zgolj podrejeno pa odgovarja na tožnikove navedbe po vsebini in meni, da so nerelevantne. Poudarja, da so bila v postopku opravljena zaslišanja strank ter izvedeni ustrezni dokazi, izdelano je bilo izvedeniško mnenje z dopolnitvami in na tak način pravilno ugotovljena tudi višina vlaganj. Stranka z interesom je izkazala vse elemente svojega zahtevka, kot je bilo to ugotovljeno na prvi stopnji in potrjeno v okviru postopka na drugi stopnji. Če zavezanec ob razpolaganju z nepremičnino ni sklenil dobrega posla, tega ne more sanirati povsem drug postopek, ki bazira na zakonski ureditvi in ne na obligacijskih razmerjih med strankami. Sicer pa zavrača tudi trditve zavezanca, da naj bi bil lokal brez soglasja občine predelan za obrtno dejavnost in da je bil uničen. Predlaga tudi zaslišanje stranke z interesom. Po povedanem sodišču predlaga, da tožnikovo vlogo zavrže, podrejeno zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom B.B. na tožbo ni odgovoril. Tožnik je 1. 12. 2012 vložil pripravljalno vlogo, v kateri izpostavlja, da odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti spornega prostora ni zahteval, ker je imel ob prejemu pravnomočne denacionalizacijske odločbe 21. 4. 1995 že sklenjeno predpogodbo s kupcem le-te. Meni, da so bili izdatki bivših najemnikov v spornem poslovnem prostoru nezakoniti, pri čemer se sklicuje na določbo 7. člena najemne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas do prenove objekta, kar po njegovem mnenju jasno dokazuje, da je občina vedela, da bo hiša kmalu prenovljena. Po tem sta najemnika začela s prenovo brez soglasja, kar je nezakonito.

V zvezi z ugovorom stranke z interesom v odgovoru na tožbo sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnikovo laično vlogo, naslovljeno „pritožba zoper odločbo ministrstva za okolje in prostor“, smiselno obravnavalo kot tožbo v upravnem sporu zoper prvostopno odločbo, v zvezi s pritožbeno odločbo, saj tožnik v tej vlogi, ki je bila nedvoumno naslovljena na Upravno sodišče RS, po vsebini izpodbija oziroma nasprotuje odločitvi upravnih organov obeh stopenj o tem, da mora strankama z interesom povrniti njuna vlaganj v denacionalizirani poslovni prostor. Iz vsebine te vloge je torej po presoji sodišča jasno razvidno, da se tožnik ne strinja z vsebinsko odločitvijo upravnega organa v predmetni zadevi, zato je sodišče o zadevi odločalo meritorno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi so sporna vlaganja strank z interesom v denacionalizirani poslovni prostor v izmeri 61,61 m2, v pritličju objekta na naslovu ... Spor pa je tudi o tem, ali je tožnik zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova teh vlaganj strank z interesom.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da so razlogi, s katerimi upravna organa obeh stopenj utemeljujeta svojo odločitev, pravilni. Zato jim sodišče sledi in jih na tem mestu, v izogib ponavljanju, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po določbi drugega odstavka 25. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, vrne upravičencu pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino. Če je do povečanja vrednosti nepremičnine prišlo zaradi vlaganja fizičnih oseb, lahko te, ne glede na omejitve iz prejšnjih odstavkov, zahtevajo povrnitev vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine, v celoti (sedmi odstavek 25. člena ZDen). Glede na citirane določbe ZDen je torej tožnik kot denacionalizacijski upravičenec, kateremu je bil predmetni poslovni prostor nesporno vrnjen z vzpostavitvijo lastninske pravice z denacionalizacijsko odločbo z dne 28. 12. 1994, ki je postala pravnomočna 21. 4. 1995, zavezanec za povrnitev vlaganj, ob pogojih, ki jih določa citirana določba ZDen. Glede na takšno zakonsko ureditev tožnik ne more uspeti z ugovorom, da sta stranki z interesom najprej zahtevali povrnitev njunih vlaganj od kupca sporne nepremičnine, kateremu je tožnik le-to prodal po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pri čemer ni spora o tem, da do dogovora med njima in kupcem ni prišlo. Ob takšni zakonski ureditvi za odločitev tudi ni relevantno, ali se je dodana vrednost poslovnega prostora zaradi vlaganj strank z interesom, kot je bila ugotovljena v predmetnem upravnem postopku z ugotovitvijo vrednosti spornega poslovnega prostora v času podržavljenja in v času vračanja, ki jo je ugotovil izvedenec na podlagi podzakonskih aktov, na katere napotuje ZDen, odrazila na (višji) kupnini, ki jo je tožnik ob prodaji prejel. Iz upravnega spisa zadeve tudi izhaja, da sta stranki z interesom zahtevek za povrnitev vlaganj po sedmem odstavku 25. člena ZDen vložili 24. 12. 1998 pri prvostopnem upravnem organu, to je pravočasno, kot sta tožniku pravilno pojasnila že upravna organa obeh stopenj (glej: četrti odstavek na 11. strani obrazložitve prvostopen odločbe ter drugi odstavek na 3. strani obrazložitve odločbe druge stopnje). Zato ni mogoče upoštevati niti tožbenega ugovora, da stranki z interesom od tožnika vračila njunih vlaganj nista uveljavljala. Kolikor pa tožnik ugovarja zakonitosti njunih vlaganj s tem, ko izpostavlja, da sta predmetni trgovski lokal predelala brez soglasja občine, pa mu je potrebno pojasniti, da je po določbah 25. in 60. člena ZDen pomembno le to, da gre za najemnika – fizično osebo, ki je v nepremičnino vlagala in da se je z vlaganjem vrednost nepremičnine povečala. Po ustaljeni upravno sodni praksi je torej mogoče iz vrednosti vlaganj izvzeti le tiste primere, pri katerih ima pomanjkanje soglasij za posledico lahko tudi (prisilno) odstranitev narejenega in s tem vpliv na vrednost nepremičnine oziroma povečano vrednost, ki se tudi pri vlaganjih oziroma povrnitvi njihove vrednosti fizičnim osebam nedvomno zahteva. Zato poglobitve poslovnega prostora, ki sta jo stranki z interesom opravili, izvedenec med vlaganji pravilno ni upošteval. Da pa bi bila celotna predelava tega poslovnega prostora za potrebe obrtne dejavnosti strank z interesom takšne narave, da bi pomanjkanje soglasja občine lahko imelo za posledico (prisilno) odstranitev narejenega, pa tožnik niti ne zatrjuje. Zato je sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na 7. člen najemne pogodbe, sklenjene med strankama z interesom in občino Ljubljana – Center, po katerem se najemna pogodba sklene za določen čas, pa sodišče dodaja, kot mu je pravilno pojasnil že upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi (glej: drugi odstavek na 11. strani obrazložitve), da navedena pogodba zavezuje le stranki, ki sta jo sklenili, to je najemodajalca in najemnika, zato določbe navedene pogodbe za odločitev v tej zadevi, ki se nanaša na povrnitev vlaganj po samem zakonu – ZDen, niso relevantne.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonita. Zavrnilo pa je izvedbo s strani stranke z interesom A.A. predlaganega dokaza z zaslišanjem strank z interesom, in sicer ob upoštevanju določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1, po kateri sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Sodišče je v celoti sledilo dokazni oceni prvostopnega upravnega organa in sodi, da podatki v upravnem spisu zadeve dajejo zadostno podlago za odločitev v zadevi.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.