Jedro

Ker je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je na prvem tožencu dokazno breme, da nepremičnina ne spada v skupno premoženje in zaključilo, da tega bremena ni zmogel.

Izrek

1. Pritožbi tožencev se ugodi, pritožbi tožnice pa delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v 2. točki izreka glede ugotovitve, da v zapuščino po pokojni J. R. spadata nepremičnini parc. št. 620/11 k.o. ... v deležu do 1/2 in parc. št. 34/1 k.o. ... v deležu do 2767/10000 in - v 5. točki izreka (zavrnilni del) v delu, ki se nanaša na nepremičnine, ki so predmet darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981

2. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojni J. R., rojeni P., rojeni ..., umrli ... spada naslednje nepremično premoženje: parc. št. 620/11 k.o. ..., v deležu do 1/2, parc. št. 34/1 k.o. ..., v deležu do 2767/10000 in parc. št. 34/2 k.o. ..., v deležu do 978/10000. Odločilo je še, da v zapuščino spada tudi premično premoženje navedeno v 3. točki sodbe, ki je predmet dedovanja do 1/2, ter premično premoženje, navedeno v 4. točki do 1/1 oziroma v deležu do 1/2. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo in še odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške tega postopka.

2. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka1 se pritožuje zoper zavrnilni del izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa da se sodba razveljavi in se vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je zaključilo, da predstavljajo posebno premoženje prvega toženca nepremičnine parc. št. 34/1, 31, 32, 33/1, 33/2, 118/2, 118/1, 628, 629, 630, 369/2, 39/4, 631, 631/3, ki so bile predmet darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981. Iz pogodbe je razvidno, da je na ime darovalke (matere prvega toženca) obstajala kreditna pogodba in da je bilo dogovorjeno, da bo od podpisa darilne pogodbe dalje kredit odplačeval obdarjenec oziroma prvi toženec. Pogodba je bila sklenjena v času zakonske zveze, prvi toženec je kredit odplačeval iz skupnega premoženja. Darilna pogodba je bila prikrita odplačna pogodba, saj ni šlo za darilo temveč prenos nepremičnega premoženja. Nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe, zato sodijo v skupno premoženje pokojne in prvega toženca. Napačen je tudi zaključek v 12. točki obrazložitve, da tožnica ni izkazala, da je šlo v primeru darilnih pogodb za darilo, ki je bilo dano tudi pokojni. Tožnica je pravočasno podala konkretizirane navedbe glede nastanka skupnega premoženja glede parc. št. 30/4 in 34/1 k.o. ... Tudi za ti nepremičnini je tožnica smiselno zatrjevala, da sodita v skupno premoženje pokojne in prvega toženca, saj je pri darilni pogodbi šlo dejansko za odplačno pogodbo. Skladno s 50. členom OZ v primeru, če je bila med strankama sklenjena navidezna pogodba (darilna pogodba - zaradi izogiba plačila davka), ki prikriva nek drug pravni posel, velja ta druga (kupoprodajna pogodba), če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Sodišče bi moralo to upoštevati oziroma se vsaj opredeliti do trditev tožnice, da je bila s sklenjeno darilno pogodbo zaradi izogiba plačila davka pravzaprav med strankama sklenjena odplačna pogodba. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti in je pomanjkljivo obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Tudi toženca nista obrazloženo prerekala, da nepremičnina 30/4 k.o. ... ne sodi v skupno premoženje. Nadalje ne drži, da je tožnica v pripombah na mnenje le z vztrajala pri tem, da nepremično premoženje predstavlja skupno premoženje, kar je razvidno iz vloge tožnice z dne 20. 12. 2009. Tožnica je ugovarjala tudi, da je izvedenec zmotno navedel, da na stavbnih parcelah v obdobju od 1963 do 2004 ni bilo izvedenih investicijskih del, oporekala je ugotovljeni vrednosti nepremičnin, preračunu odplačanega kredita in nezmožnosti fizične razdelitve nepremičnine. Sodišče bi moralo izvedenca pozvati k dopolnitvi mnenja oziroma postaviti drugega izvedenca. Poleg tega v sodbi ni obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sadovnjaka je tožnica točno opredelila in opisala, kje se nahaja, v spis je vložila fotografije, iz katerih je razvidno stanje v naravi, česar sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Ni res, da tožnica svojih trditev v zvezi s travniki in gozdnimi zemljišči ni konkretizirala. Jasno je navedla, da sta starša zemljišče obdelovala in izboljševala ter povečala njihovo vrednost, pri čemer se navedeno nanaša na zemljišča, ki so zajeta v tožbenem zahtevku. Tožnica je pravočasno priložila kot dokaz fotografije, ki se nanašajo na vrt - zemljišče, travnik, gradnjo kozolca in sadovnjak. V vlogi z dne 29. 10. 2007 je tožnica ponovno pojasnila, da so se zemljišča dejansko izboljšala, nekatere dele zemljišče se je usposobilo za strojno košnjo, gozd se je s pogozdovanjem obnovil, na delih kmetijskih zemljišč pa so nastala stavbna zemljišča, zasadila so se sadna drevesa ter sadovnjak. Toženca tega nista obrazloženo prerekala. Izpodbijana sodba je v tem delu tudi v nasprotju z obrazložitvijo v 19. točki, saj na enem mestu sodišču navaja, da ni jasno, na katera kmetijska zemljišča se tožničine trditve nanašajo, na drugem mestu pa ravno obratno. Nepravilen je tudi zaključek, da parc. št. 17 k.o. ..., na kateri je bil zgrajen kozolec, ne sodi v skupno premoženje. Enako velja za leseno lopo, ki stoji na parc. št. 34/2. Glede parc. št. 628, na kateri je bil redno vzdrževan leseni objekt, redno je bila izvedena košnja trave in pospravljanje sena, bi moralo sodišče upoštevati vsaj nesporen del, to je, da je bila na lesenem objektu izdelana zaščita z novo kritino iz pločevine, kar je povečalo vrednost te nepremičnine. Smiselno enako velja tudi za nadaljnji zaključek sodišča glede kmetijskih zemljišč v 18. točki obrazložitvi. Prišlo je do bistvenega izboljšanja in povečanja vrednosti, kar bi moralo biti upoštevano vsaj kot prispevek k povečanju vrednosti. V tem delu je obrazložitev sodišča v nasprotju z izrekom sodbe, saj sodišče navaja, da je ostala raba nepremičnin enaka in bi lahko bilo izboljšanje in povečanje vrednosti samo podlaga obligacijskega zahtevka. Za nepremičnino parc. št. 30/4 k.o. ... je sodišče razsodilo, da sodi v skupno premoženje in posledično v zapuščino, zaradi česar ni jasno, zakaj se sodišče v tem delu sklicuje na vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca, saj v primeru nepremičnine parc. št. 30/4 ne gre za tak primer. Glede ostalih parc. št. 118/1, 118/2, 31, 32, 33/1, 33/2, 16, 17, 34/1 in 34/2 k.o. ... pojasnjuje, da tudi če bi šteli, da vlaganja ne upravičujejo pridobitve solastnega deleža, slednje sodijo v skupno premoženje že na podlagi darilne pogodbe iz leta 1981, ker je bil kredit darovalke plačan iz sredstev iz naslova skupnega premoženja. Obrazložitev sodišča in izrek sodbe je na tem mestu v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu oziroma obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v razlogih sodbe o vsebini listin (darilna pogodba iz leta 1981), kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi nepravilno uporabilo materialno pravo. Iz istih razlogov je nepravilen tudi zaključek sodišča iz 21. točke obrazložitve glede gozdnih zemljišč. Ne drži, da tožnica ni podala jasnih in nedvoumnih trditev glede obsega in vrste skupne gradnje, saj sodišče istočasno v nadaljevanju v 26. točki zapiše, da je tožnica v svoji izpovedbi opisovala, da sta starša prostore ometala in vgradila stavbno pohištvo, čemur pa sodišče ni moglo slediti že na glede opisane okoliščine v zvezi z uporabnim dovoljenjem. Sodišče ne upošteva navedb tožnice. Glede na vsa izvedena dela je bilo bivanje kvalitetnejše, spremenjena je bila identiteta stavbe in bi moralo sodišče to upoštevati. Objekt iz opečnatih sten se je spremenil v dom za štiričlansko družino. Večji del kredita za hišo se je odplačeval šele v zakonski zvezi. Dejstvo, da je bila hiša zgrajena za nujno vselitev izhaja tudi iz upravne listine. Doprinos zemljišču s tem objektom je več kot polovica vrednosti. Nepravilen je tudi izračun sodnega izvedenca iz vseh že uvodoma pojasnjenih razlogov, saj bi predmet dedovanja moral znašati polovico celotne nepremičnine. Izvedensko delo je nepravilno in pomanjkljivo, investicijska dela niso bila upoštevana. Glede zaključkov v zvezi s premičninami tožnica izpostavlja, da je sodišče brez dvoma verjelo izpovedbama tožencev in se zadovoljilo z njunimi trditvami, v primeru tožnice pa ni ravnalo tako in njenih navedb ni upoštevalo. Vse premičnine, ki so navedene v tožbenem zahtevku, predstavljajo skupno premoženje in sodišče ne bi smelo verjeti tožencema. Smiselno enako velja za voz in obrazložitev sodišča v 43. točki sodbe, motorno žago in žago za razrez lesa v 44. točki ter pulta ter pomivalnega korita v 53. točki obrazložitve sodbe.

4. Toženca izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da spada nepremičnina parc. št. 620/11 k.o. ... v zapuščino do 1/2 in glede stroškov postopka. Trdita, da se je sodišče oprlo izključno na izpovedbo prvega toženca, pri čemer jo je napačno povzelo v sodbo. Prvi toženec je povedal, da je polovico kupnine za nepremičnino dal sin, drugo polovico pa on. Povedal je tudi, da ni plačal vsega naenkrat, ampak po obrokih, sin pa je plačal naenkrat, saj mu je dal denar, da ga je potem dal prodajalcu. Sodišče je v napačnem povzetku navedlo, da je prvi toženec povedal, da mu je denar dal sin, da je plačal tako, pa tudi, da je sinu kupnino odplačal po obrokih. Vendar prvi toženec ni niti omenil, da naj bi mu drugi toženec denar posodil in da naj bi mu ga po obrokih vračal. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede stroškov postopka menita, da sta uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka in bi moralo sodišče uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP.

5. V odgovoru na pritožbo tožnice toženca prerekata njene pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

6. Tožnica na pritožbo tožencev ni odgovorila.

7. Pritožba tožencev je utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

Bistvene okoliščine spora

8. Gre za spor o obsegu zapuščine pokojne J. R., sicer matere tožnice in drugega toženca oziroma žene prvega toženca. Tožnica zahteva, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni spadajo številne nepremičnine in premičnine, ker predstavljajo skupno premoženje pokojne matere in drugega toženca, ki sta zakonsko zvezo sklenila leta 1963. Toženca trdita, da je večina nepremičnin posebno premoženje prvega toženca, ker jih je prejel kot darila od staršev oziroma kot dediščino. Tudi za večino premičnin (avto, kosilnica, obračalnik, traktor, motorna žaga, plug, pohištvo...) trdita, da so posebno premoženje prvega toženca.

Odločitev sodišča prve stopnje

9. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo, da v zapuščino sodijo tri nepremičnine, in sicer parc. št. 620/11 do 1/2, parc. št. 34/1 v deležu do 2767/10000 in parc. št. 34/2 v deležu do 978/10000, vse k.o. ... Za ostale nepremičnine je ugotovilo, da so posebno premoženje prvega toženca bodisi na podlagi darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981, sklenjene z materjo prvega toženca, bodisi da vlaganja v te nepremičnine niso povečala njihove vrednosti do te mere, da bi prišlo do stvarnopravnih posledic oziroma spremembe identitete stvari. Nekaterih zatrjevanih vlaganj sodišče (zlasti v kmetijska in gozdna zemljišča) prve stopnje ni upoštevalo, ker tožnica ni konkretizirala obsega in vrste del oziroma vlaganj v posamezne2 nepremičnine.

10. Pritožbeno sodišče najprej zavrača očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in tudi razlogi sodbe so jasni in neprotislovni. Obe pritožbi pritožbi z očitki procesnih kršitev v bistvu izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

11. Tudi očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov (6. točka obrazložitve).

O pritožbi tožencev

12. Toženca se ne strinjata z odločitvijo glede nepremičnine parc. št. 620/11 k.o. ..., ki jo je v času trajanja zakonske zveze kupil prvi toženec (kupoprodajna pogodbe z dne 5. 10. 1992) in jo kasneje (leta 1998) podaril drugemu tožencu, ki je tudi v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. V darilni pogodbi je ugotovljeno, da je obdarjenec (drugi toženec) prispeval polovico kupnine za nakup te parcele. Ker je bila nepremičnina kupljena v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je na prvem tožencu dokazno breme, da nepremičnina ne spada v skupno premoženje in zaključilo, da tega bremena ni zmogel. Pritožbeno sporen je del izpovedbe, kjer naj bi prvi toženec povedal, da mu je denar za nakup dal sin in da je sinu odplačal kupnino v obrokih. Pritožnika trdita, da to iz zapisnika o zaslišanju ne izhaja in da gre za kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve res zapisalo, da je prvi toženec zaslišan povedal, „da je sinu odplačal kupnino v obrokih“, kar iz zapisnika o zaslišanju (list. št. 193) ni razvidno3, vendar gre le za en stavek, ki ga pritožba iztrga iz konteksta sicer celovite dokazne presoje sodišča prve stopnje, v kateri je (le) povzelo nasprotujoče si trditve in dele izpovedbe prvega toženca4, ki so sodišče vodile k zaključku, da prvi toženec ni dokazal, da sporna nepremičnina ne spada v skupno premoženje. Pritožbeno sodišče pa je sodbo v tem delu razveljavilo iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje se je namreč ukvarjalo le z vprašanjem, iz katerih sredstev je bila nepremičnina leta 1992 (v času trajanja zakonske zveze) kupljena, ne pa tudi z dejstvom, da jo je prvi toženec leta 1998 podaril drugemu tožencu, posledično pa tudi ne z vprašanjem, ali lahko ob veljavni darilni pogodbi sploh še predstavlja skupno premoženje zapustnice in prvega toženca.

O pritožbi tožnice Glede nepremičnin, ki so predmet darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile nepremičnine parc. št. 34/1, 31, 32, 33/1, 33/2, 118/2, 118/1, 628, 629, 630, 369/2, 39/4, 631, 631/3 predmet darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981, sklenjene med F. R. (materjo prvega toženca) in prvim tožencem in da tožnica ni uspela dokazati5, da je šlo za darilo obema zakoncema. Ker je tožnica zatrjevala različna vlaganja (tudi) v posamezne nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe iz leta 1981, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo utemeljenost teh trditev z upoštevanjem pravilnega izhodišča6, in sicer, da na podlagi vlaganj pride do stvarnopravnih posledic, le če je prišlo do takih sprememb, da je mogoče nepremičnino šteti za novo stvar.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati, da je nova kritina iz pločevine na lesenem objektu na parc. št. 628 povečala vrednost te nepremičnine in da enako velja za nadaljnje zaključke sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zamenjava dotrajane kritine s pločevinasto streho na malem lesenem seniku predstavlja le vzdrževanje, pa tudi košnja trave in spravilo sena ne povečuje vrednosti zemljišča, kar je ugotovil tudi izvedenec kmetijske stroke.

16. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica ni konkretizirano zatrjevala dejstev v zvezi s travniki in gozdnimi zemljišči. Res je večkrat zatrdila7, da sta starša zemljišča obdelovala in izboljševala ter povečala njihovo vrednost, vendar ni konkretno navedla samega obsega del, vrste del in še posebej ni pojasnila, na katerih nepremičnin so bila katera od sicer splošno zatrjevanih del opravljena. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da se je povečala (le) vrednost nepremičnin parc. št. 34/1 in 118/1 tako, da se je izboljšal katastrski razred. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ni prišlo do spremembe identitete stvari, saj je raba ostala enaka, kar ne utemeljuje stvarnopravnih posledic.

17. Čeprav pritožbeno sodišče sprejema navedene dejanske zaključke sodišča prve stopnje, je moralo sodbo v tem delu razveljaviti, ker pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do tožničine trditve, da je bila darilna pogodba z dne 23. 2. 1981 odplačna. Tožnica je pravočasno navedla (list. št. 183), „da so bila zemljišča pridobljena z darilno pogodbo, vendar ob pogoju odplačila kredita babici“. Tudi iz darilne pogodbe (priloga B5) je razvidno, da se je prvi toženec od podpisa pogodbe naprej zavezal plačevati posojilo iz kreditne pogodbe št. 322/1. Glede nepremičnine parc. št. 34/2

18. Prvi toženec je navedeno nepremičnino prejel od svojega očeta z darilno pogodbo z dne 28. 5. 1960, to je pred sklenitvijo zakonske zveze s pokojno J. R. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v naravi na tej parceli stoji stanovanjska hiša, zgrajena v letih 1954 do 1963, ki je bila vseljena decembra 1963, in gospodarsko poslopje (garaža in drvarnica), ki je bilo zgrajeno v času trajanja zakonske zveze. Za leseno lopo, katere postavitev prav tako sega v čas trajanja zakonske zveze, je ugotovilo, da ne predstavlja takšnega objekta, ki bi utemeljeval pridobitev lastninske pravice, ampak je lahko samo predmet obligacijskih zahtevkov. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke je ugotovilo povečanje vrednosti v višini 65.206,24 EUR8, kar je 19,56% vrednosti celotne nepremičnine na dan smrti zapustnice v letu 2004 (333.317,89 EUR), od česar 1/2 spada v zapuščino po pokojni J. R. Samih zneskov pritožba konkretizirano9 ne izpodbija, pritožnica se predvsem ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila hiša že decembra 1963 (v času sklenitve zakonske zveze) zgrajena do takšne faze, da je bilo v njej že možno bivanje in trdi, da zaradi obsežnih kasnejših vlaganj v zapuščino spada 1/2 nepremičnine.

19. Zaključek sodišča prve stopnje je prepričljiv in ga pritožba ne more omajati z golim vztrajanjem, da je bila hiša leta 1963 „vseljiva le za nujno bivanje“ in da so kasnejše izboljšave spremenile identiteto stavbe. V sodbi je namreč ugotovljeno (v pritožbi pa ne izpodbijano), da je bilo izdelano tudi zgornje nadstropje; da so bili prostori ometani, nameščena vrata in izdelani podi; da so bile urejene potrebne napeljave in ogrevanje na kmečko peč, v spalnici pa nameščene trajno žareče peči. Ugotovljeno je tudi, da se je gradnja začela že leta 1954 in da je bila vloga za izvršitev prevzema vložena že pred sklenitvijo zakonske zveze in začetkom skupnega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da tožnica ni zatrjevala nobenih dozidav, prezidav ali nadzidav objekta, s katerimi bi nastal nov del objekta oziroma da bi zaradi del prišlo do povečanja prostorov ali nastanka dodatnih prostorov ali drugačne razporeditve. Tloris stavbe ni spremenjen in hiša je imela ves čas prvotni namen (stanovanje oziroma bivanje). Ob tem velja poudariti, da niti obsežna prenovitvena dela ne pomenijo nastanka nove stvari10. Glede nepremičnine parc. št.17

20. Prvi toženec je navedeno nepremičnino podedoval po svoji materi leta 1995. Ni sporno, da je bil na tej nepremičnini v času trajanja zakonske zveze zgrajen kozolec, vendar tožnica zmotno meni, da že zato v zapuščino po pokojni J. R. spada 1/2 navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kozolec stoji na točkovnih temeljih, sama konstrukcija pa je lesena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre objekt za sušenje in shranjevanje kmetijskih pridelkov, ki pa ni trajno spojen z zemljiščem oziroma ne ustreza pojmu objekta iz Zakon o graditvi objektov, zato tudi ne utemeljuje stvarnopravnih upravičenj.

Glede premičnin

21. Pritožba v tem delu le pavšalno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje in mu očita, da ni upoštevalo tožničinih navedb in da ne bi smelo verjeti tožencema11. Ob številnih premičninah, ki so predmet izpodbijane sodbe, iz pritožbe niti ni mogoče zanesljivo ugotoviti, v katerem delu se z odločitvijo ne strinja12. Na splošno omenja 41. točko obrazložitve in trdi, da smiselno enako velja za voz in obrazložitev iz 43. točke, motorno žago in žago za razrez lesa iz 44. točke obrazložitve ter pult in pomivalno korito iz 53. točke obrazložitve. V 41. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo obširne in prepričljive razloge, zakaj osebni avto Clio predstavlja skupno premoženje pokojne in prvega toženca in tudi v izreku sodbe navedlo, da spada v zapuščino po pokojni J. R. in je predmet dedovanja do 1/2 (primerjaj 3.a točko izreka). S čim se pritožnica v tem delu ne strinja, pritožbenemu sodišču ni uspela pojasniti.

22. Glede voza, motorne žage in žage za razrez lesa, pulta in pomivalnega korita pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov je treba najprej ugotoviti, da pritožnica ni opazila, da je sodišče odločilo, da motorna žaga spada v skupno premoženje in posledično v polovičnem deležu v zapuščino (primerjaj prvo alinejo točke 3.c izreka). Glede ostalih premičnin pa je po oceni trditev obeh strank in izpovedbe toženca zaključilo, da gre za njegovo posebno premoženje. Pavšalna pritožba v dokazno oceno ne more vzbuditi nobenega dvoma.

23. Po povedanem je pritožbeno sodišče zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, zaradi katerih je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbi tožencev v celoti ugodilo glede odločitve o nepremičnini parc. št. 620/11, toženki pa glede nepremičnin, ki so predmet darilne pogodbe z dne 23. 2. 1981 (34/1, 31, 32, 33/1, 33/2, 118/2, 118/1, 628, 629, 630, 369/2, 39/4, 631, 631/3) in v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v tem obsegu v nov postopek (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (glede nepremičnine parc. št. 34/2 k.o. ... in v preostalem delu zavrnilnega dela) potrdilo (353. člen ZPP).

24. Glede na povedano napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Pritožbeno sodišče le dodaja, da ni izključeno, da bo sodišče prve stopnje moralo ob ustreznem spoštovanju procesnega ravnovesja obeh pravdnih strank poskrbeti za dopolnitev posameznih odločilnih navedb.

25. Izrek o stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 Gre za dve pritožbi (tožnice osebno in po pooblaščenki), ki ju pritožbeno sodišče obravnava enotno. 2 Po posameznih parcelnih številkah. 3 Zapisano je tudi sicer precej nejasno: „Nisem plačal vse naenkrat, to sem plačal po obrokih. Sin mi je pa dal, da sem plačal naenkrat. Sin mi je dal denar, da sem to potem prodajalcu dal. Sam sem pa plačal po obrokih.“ 4 Kot na primer: „Enkrat je navedel, da je dal sin kupnino, nato pa drugače, da je dal sin polovico kupnine...“. 5 Sodišče je ugotovilo, da je iz sklenjene darilne pogodbe povsem jasno, da je obdarjenec samo prvi toženec, drugih trditev pa tožnica ni podala. 6 Glede na zatrjevana obdobja je sodišče uporabilo pravna pravila ODZ in določbe ZTLR. 7 Tožnica kljub temu, da ima ves čas postopka odobreno brezplačno pravno pomoč, sama piše dolge in nepregledne vloge, polne nepravnih argumentov. 8 17.046,88 EUR kot povečanje vrednosti hiše zaradi odplačevanja posojila v času trajanja zakonske zveze ter povečanje zaradi gradnje gospodarskega objekta in lesene lope v skupnem znesku 48.159,36 EUR. 9 Le nedoločeno se sklicuje na pripombe tožnice na izvedensko mnenje, kjer je slednja le pavšalno nasprotovala preračunu vrednosti kredita („je preračunan na vrednost malo boljšega povprečnega osebnega avtomobila“) in ocenjeni vrednosti nepremičnin („vrednosti objektov so podcenjene, cena stavbnega zemljišča pa dana na maksimum); več na list. 315 in 316. Mnenje izvedenca o možnosti razdružitve nepremičnine za ta postopek ni pravno relevantno. 10 Primerjaj sklep VSRS II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017. 11 Trdi le, da so vse premičnine, ki so bile navedene v tožbenem zahtevku skupno premoženje in sodišče ne bi smelo verjeti tožencema. 12 Zavrnjen je na primer zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino spadata napeljavi na čistilno napravo obeh kopalnic in pripadajoče instalacije.