Jedro

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ni šlo za spremembo tožbe, saj uveljavlja en tožbeni zahtevek na plačilo, res da iz različnih pravnih podlag Tožeča stranka uveljavlja v okviru istega historičnega dogodka en tožbeni zahtevek na plačilo istega denarja. Če je spremenila ali dodala pravno podlago tožbenega zahtevka ni spremenila tožbe.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka sklepa z dne 8. 11. 2018 se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke zoper še izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 8. 11. 2018 se zavrže. III. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 12. 11. 2018 se ugodi in se razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 8. 11. 2018:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 1. 10. 2018, v zvezi z vlogo z dne 3. 10. 2018 in dopolnjen z vlogo z dne 2. 11. 2018 (I. točka izreka). Sklenilo je še, da se opusti izvedba dokazov tožene stranke z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič […] (II. točka izreka). Ugotovilo je, da se je tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje prvenstveno sklicevala, da ni mogla plačati predujma za tolmača v postavljenem roku, ker ni razpolagala s podpisanim in ožigosanim zapisnikom o naroku z dne 31. 8. 2018 in ker na zapisniku naj ne bi bila pravilno zapisana številka računa. Zaradi navedenega naj bi banka, ki upravlja z računom tožene stranke, zavrnila izvedbo transakcije, česar tožena stranka ni izkazala. Listine v spisu, na katere se je tožena stranka sklicevala v dopolnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ki jih je sodišče prebralo v dokazne namene, ne izkazujejo, da banka ni hotela izvesti plačila zaradi manjkajočih podpisov in nepopolnih oziroma napačnih podatkov v sklepu.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da banke, vključene v Swift medbančno komunikacijsko omrežje, uporabljajo BIC oz. Swift kodo. Uporablja se za izmenjavo sporočil med bankami, potrebuje pa se za plačila v tujino. Vsaka banka ima svojo kodo, tako ima B.... V sklepu sodišča prve stopnje v zapisniku z dne 31. 8. 2018 pri zapisu IBAN kode manjka oznaka Republike Slovenije SI in kontrolna številka za Slovenijo 56. Manjka koda BIC/Swift kot nenazadnje manjkajo podatki o banki, kjer je odprt račun, ki so pri mednarodnih plačilih izjemnega pomena, saj brez teh ni mogoče mednarodno plačilo. Žal je tožena stranka navedeno izvedela prepozno in ni mogla pravočasno zaprositi za podaljšanje roka. Je pa dejstvo, da je za prepis zapisnika zaprosila dovolj hitro in ga nenazadnje prejela dovolj hitro, da zamuda ne bi vplivala na podaljšanje postopka. Da račun ni bil zapisan v pravilni obliki, je razvidno iz zapisnika naroka z dne 31. 8. 2018 in navedbe niso nekonkretizirane, kot očita sodišče, in so jasno razvidne iz zapisnika ter dokazane. Da je tožena stranka tuja pravna oseba, ki v Sloveniji nima niti podružnice, samo po sebi pomeni, da bo nakazilo lahko izvršila le iz tujine.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni.

4. Pritožba delno ni utemeljena, delno ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je obravnavalo dva razloga, ki naj bi bila potrditvah tožene stranke opravičljiva, da je zamudila s plačilom predujma za tolmača. En razlog je bil, da v zapisniku naroka z dne 31. 8. 2018 ni bil naveden popoln TRR za nakazilo iz tujine. Kot pritožbeno novoto tožena stranka navaja, da pri zapisu manjka oznaka Republike Slovenije SI in kontrolna številka 56. Ker ni pojasnila zakaj te navedbe ni mogla podati pravočasno v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Če je v zapisniku manjkala BIC/Swift koda in če je tožena stranka tuja pravna oseba, ki v Sloveniji nima podružnice in bi nakazilo izvršila iz tujine, to ne dokazuje, da je sploh dala pravočasno nalog svoji banki, da plača predujem v roku do ponedeljka 17. 9. 2018 (in bi potem zatrjevala, da je zaradi opravičljivega razloga zamudila rok). Imela je pravico plačati predujem na zadnji dan roka, vendar kot pojasnjeno, ni dokazala, da je takrat sploh poskusila izvesti plačilo in da ga je banka zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da listine ne izkazujejo, da banka ni hotela izvesti plačila zaradi nepopolnih oz. napačnih podatkov v sklepu (6. točka obrazložitve).

6. Drugi razlog za zatrjevano opravičljivo zamudo in s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje je bil, da tožena stranka naj ne bi razpolagala s podpisanim in ožigosanim zapisnikom o naroku 31. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da naj bi zaradi navedenega razloga banka zavrnila izvedbo transakcije (6. točka obrazložitve). Zavrnitve tega razloga tožena stranka obrazloženo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala opravičljivega razloga za zamudo po prvem odstavku 116. člena ZPP. Pravilno je zavrnilo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Še izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje je zakonska posledica neplačila predujma v roku v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s to točko izreka spremenilo svoj prejšnji dokazni sklep, da se dopusti izvedba dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in treh prič, sprejet na naroku 31. 8. 2018. Vendar zoper sklep, s katerim se odredi ali zavrne izvedba dokaza, v skladu s tretjim odstavkom 287. člena ZPP ni pritožbe1. Zato nadaljnja pritožba tožene stranke zoper še izpodbijano II. točko izreka ni dovoljena in sodišče druge stopnje jo je zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je obsežno pojasnilo zakaj se je namenilo izvesti te dokaze na glavni obravnavi, ne po zaprošenem sodniku (9. točka obrazložitve), kar tožena stranka prav tako izpodbija. Vendar kot pojasnjeno, pritožba zoper ta sklep ni dovoljena. Prav tako predmet tega pritožbenega postopka ne more biti presoja, ali bi zamuda s plačilom predujma vplivala na podaljšanje postopka ali ne.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 12. 11. 2018:

9. Sodišče prve stopnje z v uvodu drugonavedenim sklepom ni dovolilo spremembe tožbe v vlogi tožeče stranke z dne 28. 2. 2018 [...]. Ugotovilo je, da tožeča stranka v mandatni tožbi zahteva plačilo 154.456,26 EUR s pripadki na podlagi računa št. ... z dne 21. 12. 2015, s katerim je zaračunala plačilo storitev po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 17. 7. 2009, glede katerih je bilo določeno, da se bodo krile iz honorarja 20 % od pridobljenih sredstev iz EU skladov. Iz pripravljalne vloge z dne 28. 2. 2018 je razvidno, da v primeru, če tožbeni zahtevek iz mandatne tožbe ni utemeljen, tožeča stranka zahteva plačilo istega denarnega zneska iz naslova povrnitve navadne škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ker je tožena stranka prenehala obveščati tožečo stranko o aktivnostih, se prijavila na razpis za IPA sredstva 11. 12. 2012 brez vednosti tožeče stranke in 18. 12. 2015 onemogočila tožeči stranki vstop v prostore oz. pisarno pri toženi stranki; če iz tega naslova zahtevek ni utemeljen, tožeča stranka zahteva plačilo istega denarnega zneska zaradi neupravičene pridobitve, ker je zaradi kršitev pogodbe 21. 12. 2015 odstopila od pogodbe, tožena stranka pa je bila neupravičeno obogatena s storitvami, ki jih je tožena stranka opravila; če zahtevek ni utemeljen na podlagi predhodno navedenega, tožeča stranka zahteva plačilo istega denarnega zneska iz naslova povrnitve izgubljenega dobička zaradi kršitev pogodbenih obveznosti. Iz trditvene in dokazne podlage v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2018 je razvidno, da tožeča stranka ne uveljavlja samo podredne, alternativne pravne podlage, ampak poleg zahtevka po mandatni tožbi naknadno uveljavlja več generičnih tožbenih zahtevkov, da naj sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da zahtevek pred njim ni utemeljen. Gre za naknadno eventualno kumulacijo zahtevkov. Tožeča stranka v mandatni tožbi, kot z vsakim od prej navedenih naknadno eventualno kumuliranih zahtevkov, zahteva plačilo istega oz. enega denarnega zneska, kar pomeni, da so zahtevki po višini sicer nespremenjeni, vendar nimajo iste dejanske in pravne podlage niti v medsebojnem razmerju niti v razmerju do zahtevka iz mandatne tožbe. Gre za generične zahtevke, pri katerih je za medsebojno ločitev med njimi nujno upoštevati dejansko stanje in je tožeča stranka s temi zahtevki spremenila tožbeni temelj. Ni izpolnjen pogoj, da mora biti za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Tožeča stranka je vložila mandatno tožbo in po vloženem ugovoru zoper plačilni nalog sodišče nadaljuje postopek kot po tožbi, vendar v tem primeru veljajo posebna pravila v 436. do 441. členu ZPP. Ker je bil plačilni nalog izdan v gospodarskem sporu, je potrebno upoštevati 496. člen ZPP v zvezi s 480. členom ZPP.

10. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranke po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Vseskozi uveljavlja en zahtevek na plačilo 154.456,26 EUR s pripadki, kar v skladu s čisto procesno teorijo pomeni, da ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka ali da naj bi uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega. Sklep prezre, da terja plačilo za opravljeno delo po pogodbi z dne 17. 7. 2009. Znesek hkrati predstavlja plačilo, ki bi tožeči stranki pripadalo na podlagi honorarja, ki je bil določen v pogodbi 20 % od pridobljenih sredstev iz EU skladov, in dejanske stroške, ki so tožeči stranki nastali pri izvajanju pogodbe. Tožeča stranka je v skladu z dejanskim stanjem in opisom zadeve navedla več pravnih podlag, po katerih je zahtevek utemeljen. Ni res, da naj bi šlo za več eventualnih zahtevkov, saj uveljavlja samo en zahtevek in izhaja iz enega (enotnega) dejanskega stanja, ki se navezuje izključno na relevantne okoliščine glede izvajanja pogodbe o sodelovanju z dne 17. 7. 2009. Podlaga za plačilo je bodisi pogodbena bodisi odškodninska bodisi gre za neupravičeno obogatitev. Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme. Dejstva in dokazi, ki se nanašajo na storitev, ki jih je izvedla tožeča stranka in so zajete v računu št.... z dne 21. 12. 2015, se identično nanašajo na vse pravne podlage, ki jih navaja tožeča stranka. Tožeča stranka ne more glede na trditveno podlago in dokaze iztožiti vtoževanega zneska enkrat na podlagi plačila 20 % od pridobljenih EU sredstev in drugič na podlagi kršitve pogodbe ali neupravičene obogatitve. Gre za znesek, ki predstavlja plačilo za delo, ki ga je tožeča stranka opravila, in je do plačila upravičena samo enkrat. 11. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščencu.

12. Pritožba je utemeljena.

13. Neutemeljen je sicer očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil sklep v nasprotju sam s sabo, ker naj bi bil nejasen, da ga ni mogoče preizkusiti in da je v njem nasprotje med nosilnimi argumenti. Je pa podan uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ni šlo za spremembo tožbe, saj uveljavlja en tožbeni zahtevek na plačilo, res da iz različnih pravnih podlag. Dejansko stanje se tiče izvajanja pogodbe z dne 17. 7. 2009 in je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ″zahtevki″ nimajo iste dejanske podlage ter da niso v medsebojnem razmerju (5. točka obrazložitve). Tožeča stranka uveljavlja v okviru istega historičnega dogodka en tožbeni zahtevek na plačilo istega denarja. Če je spremenila ali dodala pravno podlago tožbenega zahtevka, po tretjem odstavku 184. člena ZPP ni spremenila tožbe.

14. Tožeča stranka je vložila mandatno tožbo pred novelo ZPP-E in sodišče prve stopnje odloča v skladu s 436. členom ZPP, ali ostane plačilni nalog v veljavi ali ne. Tudi če je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog v gospodarskem sporu, mu ZPP ne prepoveduje, da ne razveljavi plačilnega naloga (kot sedaj po noveli ZPP-E v drugem odstavku 436. člena ZPP) in odloča o zahtevku po tožbi2. Sodišče prve stopnje je z drugim izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo drugi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

15. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju presoja tožbeni zahtevek po vseh materialnopravnih podlagah.

O stroških tega pritožbenega postopka:

16. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklepi VSK Cpg 245/2017, sodba in sklep VSM I Cp 1294/2016, sklep VSL V Cpg 835/2015, sklep VSL I Cpg 196/2011, sklep VSC Cpg 137/2006. 2 Večinsko stališče sodne prakse je, da se postopek z vložitvijo ugovora prevede v običajen kontradiktoren postopek, da ima toženec na razpolago vse ugovore, tožnik pa lahko spremeni tožbo (L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, 2002, str. 380).