Jedro

V obravnavani zadevi organ ni odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku določenem v 144. členu ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Ti določbi namreč nalagata organu, da da pred izdajo odločbe stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35203-31/2009-jv z dne 25. 11. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za izplačilo nepovratnih državnih sredstev v višini 6.366,81 EUR, ugotovljenih z odločbo, št. 35203-31/2009-jv z dne 10. 8. 2011, ki jo je uveljavljala kot najemnica - prejšnja imetnica stanovanjske pravice na denacionaliziranem stanovanju. V obrazložitvi je navedel, da je bilo z odločbo dne 10. 8. 2011 ugotovljeno, da je tožnica upravičena do nepovratnih državnih sredstev glede na 173. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Uvodoma je izpostavil, da 173. člen SZ-1 ureja t.i. nadomestno privatizacijo in je treba zato uporabljati tudi Stanovanjski zakon, sprejet leta 1991 (v nadaljevanju SZ/91). To potrjuje tudi sodna praksa. Namen privatizacijskih določb SZ/91 je bil, da bi prejšnji imetniki stanovanjske pravice na takrat družbenih stanovanjih trajno rešili svoje stanovanjske vprašanje, zato je zakon določil, da so lastniki stanovanj morali prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice bremen prosto stanovanje. Denacionalizirana stanovanja so tudi sodila med družbena stanovanja, zato so najemniki - prejšnji imetniki stanovanjske pravice za razliko od drugih najemnikov še danes zaščiteni z najemom za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Tožnica je organu predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da je prodajalec A.A. zemljiškoknjižni lastnik do ½ nepremičnine, kar v naravi predstavlja polovico stanovanjske hiše na naslovu …, solastnica druge polovice je tožničina hčerka B.B. Tožnica kupuje ¼ solastniškega deleža od A.A., kar glede na celoto znaša 1/8. Na nepremičnini je vknjižena hipoteka do 30. 6. 2031, kar v prodajni pogodbi ni navedeno. V šestem členu pogodbe se prodajalec zavezuje, da bo na lastne stroške in najkasneje do 1. 5. 2017 sedanje balkonsko okno sobe v prvem nadstropju, z zamenjavo vrat, predelal v samostojni vhod in izgotovil zunanje stopnišče na vzhodni strani te hiše. Glede na 3., 4. in 6. člen SZ-1 o sestavinah stanovanjske stavbe, stanovanja in vrste stanovanjskih enot je organ zaključil, da solastniški delež, ki ga je tožnica kupila, ne predstavlja posamezne funkcionalne celote z enim vhodom in je ni mogoče šteti kot stanovanja, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega in sedmega odstavka 173. člena SZ-1. Poleg navedenega je tožnica upravni organ obvestila, da ji je prenehalo najemno razmerje na naslovu …, na katerem uveljavlja pravico do nepovratnih državnih sredstev. Po opravi poizvedb je organ ugotovil, da je tožnici prenehalo najemno razmerje zaradi krivdnih razlogov (ki jih v nadaljevanju našteje), neplačevanja najemnine in nekaterih drugih kršitev. Kljub neuporabi denacionaliziranega stanovanja in prenehanju najemnega razmerja ima tožnica še vedno stalno prebivališče na naslovu …, čeprav že nekaj časa stanuje na naslovu …, katerega z.k. lastnik je C.C., ki je do 12. 4. 1995 živel na istem naslovu, v skupnem gospodinjstvu s tožnico, kar je razvidno iz potrdila o stalnem prebivališču. Glede na navedeno je organ menil, da tožnica ni upravičena do izplačila materialnih ugodnosti po 173. členu SZ-1. 2. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in onemogočajo preizkus odločbe, tožnica pa ni imela možnosti, da bi se izjavila o okoliščinah, ki jih je upravni organ štel kot pomembne. Tožnica je uvodoma izpostavila, da je 173. člen SZ-1 specialna določba v razmerju do ostalih privatizacijskih določb SZ/91 (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 702/2014 z dne 9. 7. 2014), ki bi izgubila pomen, če bi veljalo, da se tudi v tem delu po uveljavitvi SZ-1 uporabljajo določbe poglavja SZ o lastninjenju in privatizaciji. Pogoji za izplačilo tožnice so torej izrecno določeni v 173. členu SZ-1. Organ se tudi napačno sklicuje na judikat naslovnega sodišča I U 1827/2011 z dne 12. 2. 2013, kjer je tako stališče organa v celoti zavrnjeno s strani sodišča. Judikati, na katere se sklicuje organ, nimajo zveze s v tem zadevi spornimi vprašanji oziroma se nanašajo na druga pravna vprašanja. Gre za dvofazni postopek - v prvi fazi se ugotavlja upravičenje in višina sredstev, v drugi fazi pa izplačilo teh sredstev. In na to fazo se nanaša le sedmi odstavek 173. člena SZ-1. Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi, X Ips 300/2010 z dne 13. 1. 2011. Kontrola organa se torej omeji na vprašanje, ali je zahteva za izplačilo vložena s strani upravičenca iz odločbe, ki je bila izdana v prvi fazi, ter ali se izplačilo sredstev zahteva namensko, torej za nakup stanovanja. Organ je ugotovil, da solastniški delež, ki ga je kupila tožnica, ne predstavlja posamezne funkcionalne celote z enim vhodom in je ni mogoče šteti za stanovanje v smislu 3., 4. in 6. člena SZ-1. S tem naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz drugega in sedmega odstavka 173. člena SZ-1. Ta obrazložitev na ustreza standardu primerne obrazložitve, saj ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj organ šteje, da predmet prodajne pogodbe ne ustreza pravnemu standardu stanovanja. V pogodbi je jasno zapisano, da gre za zaključeno celoto z vsemi prvinami stanovanja, kot jih navaja SZ-1 in sodna praksa (npr. II Ips 746/2008, II Ips 695/2006, II I 542/2006, II Ips 303/2003). Kupljeni solastniški delež v naravi predstavlja sobo v prvem nadstropju stanovanjske hiše v izmeri 15 m2, kopalnico v izmeri 5 m2 ter bivalno podstrešje (mansardo) v skupni izmeri neto 30 m2 (skupno 50 m2). Gre torej za funkcionalno celoto prostorov, ki so med seboj povezani in namenjeni trajnemu bivanju.

3. Tožnica je v tožbi še navedla, da je organ sicer pravilno ugotovil, da je tožnica kupila s hipoteko obremenjeno stanovanje, vendar temu dejstvu pripisuje napačen materialno pravni namen, saj se ne more sklicevati na 117. člen SZ/91. Tožnica je kupila nadomestno stanovanje, tj. stanovanje, ki ni bilo predmet lastninjenja in na katerem ni imela stanovanjske pravice. Nikjer v zakonu ni določeno, kakšni morajo biti konkretni pogoji prodaje, saj bi to presegalo namen zakonodajalca iz petega odstavka 173. člena SZ-1. Organ je še navedel, da je tožnici iz krivdnih razlogov prenehalo najemno razmerje, da ima že vedno stalno prebivališče prijavljeno na denacionaliziranem stanovanje, kljub neuporabi tega stanovanja in prenehanju najemnega razmerja in da naj bi tožnica že nekaj časa stanovala na naslovu …, katerega lastnik je C.C., ki je do leta 1995 živel v skupnem gospodinjstvu s tožnico. Ob tem pa organ ne obrazloži, katero pravno pravilo je uporabil kot odklonilni razlog za izplačilo teh sredstev, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega iz teh dejstev izhaja, da je organ izvedel ugotovitveni postopek, pri čemer pa tožnici ni dal možnost, da se o teh dejstvih izjavi. Ni jasno, zakaj je prenehanje najemnega razmerja pravno relevantno dejstvo in zavrnilni razlog, zlasti glede na osmi odstavek 173. člena SZ-1. Tožnica je organ sama obvestila o prenehanju najemnega razmerja in novem naslovu. Bivanje v najetem stanovanju je pogoj za pridobitev odločbe iz petega odstavka 173. člena SZ-1, takšen pogoj pa ni določen za presojo v drugi fazi. Ni tudi jasno, v čem je sporno, da je tožnica še vedno stalno prijavljena na naslovu …. To namreč potrjuje, da je bilo do nedavno njeno stalno prebivališče in da do ureditve novega bivališča stalnega bivanja ne more prijaviti drugje. Povsem neobrazložena je tudi trditev organa, da tožnica že nekaj časa stanuje na naslovu …, kjer katerega lastnik je C.C.. Iz upravnega spisa, ki ga je tožnica pridobila šele po izdaji odločbe, je razvidno, da je iz podatkov upravne enote Maribor razvidno, da je imela tožnica prijavljeno stalno prebivališče na naslovu …, od 17. 10. 1979 dalje, začasnega prebivališča ni imela prijavljenega, da se je tožnica razvezala 20. 1. 2000 od C.C., ki je že od 12. 5. 1995 stalno prijavljen na naslovu …. Iz dopisa lastnic stanovanja pa izhaja, da sta lastnici 5. 6. 2015 odpovedali najemno razmerje (zaradi neplačevanja najemnice) in da najemnica v trenutku odpovedi ni več bivala v stanovanju. Če bi bila tožnici dana možnost, bi lahko pojasnila, da stanovanje na Prešernovi cesti ni več omogočalo normalnih razmer za bivanje, ker je že dlje časa potrebno obsežnih adaptacijskih del, stanovanje nima primernega ogrevanja, nikoli ni bilo dovolj tople vode. Ker je bilo rečeno, da stanovanja ne bo mogoče odkupiti, so za tožnico odpadli vsi razumni razlogi za nadaljevanje dragega najemnega razmerja. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in tožničini zahtevi ugodi, podredno, da odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve tožnice za izplačilo pripadajočih nepovratnih državnih sredstev v višini 6.366,81 EUR, ugotovljenih z odločbo, št. 35203-31/2009-jv z dne 10. 8. 2011. Svoj zaključek je utemeljil z naslednjimi ugotovitvami: - da je predmet nakupa tožnice s hipoteko obremenjena nepremičnina, kar je v nasprotju s 117. členom SZ/91, ki se v tem postopku (še) uporablja glede na 196. člen SZ-1, - da predmet nakupa ne predstavlja funkcionalne celote glede na 4. člen SZ-1 in - da tožnica stanovanja ne uporablja, ker ji je prenehalo najemno razmerje iz krivdnih razlogov na denacionaliziranem stanovanju na naslovu …, na katerem uveljavlja pravico do sredstev, ter da stanuje na drugem naslovu, katerega z.k. lastnik je C.C., ki je živel na istem naslovu do 12. 4. 1995 v skupnem gospodinjstvu s tožnico.

7. Tožnica odločitvi ugovarja, ker meni, da je organ pri odločanju bistveno kršil pravila postopka, nepopolno ugotovil dejansko stanje ter posledično napačno uporabil materialno pravo.

8. S tožbenim ugovorom, da je bila v postopku storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka, se sodišče strinja. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je organ po prejemu zahteve tožnice in dopolnitvi (po pozivu organa), opravil poizvedbe in pridobil podatke: - od Upravne enote Maribor (v zvezi s tožničinim prebivališčem (stalnim in začasnim), v zvezi z njenim razmerjem z z.k. lastnikom stanovanjske hiše na naslovu …, sedaj in na dan 18. 10. 1991); - od Ministrstva za okolje in prostor, Geodetske uprave RS (v zvezi z nepremičnino, ki jo tožnica kupuje); in - od pooblaščenca lastnic denacionaliziranega stanovanja, kjer je bila tožnica najemnica, in (tudi) na njihovi podlagi o tožničini prošnji odločil. V obravnavani zadevi organ torej ni odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku določenem v 144. členu ZUP, temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP. Ti določbi namreč nalagata organu, da da pred izdajo odločbe stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Tožnici bi torej organ moral dati možnost, da se izjavi glede svojega prebivališča, glede odpovedi najemnega razmerja in glede predmeta prodajne pogodbe z dne 14. 7. 2015, ki jo je tožnica predložila h svoji zahtevi za izplačilo. Organ je torej bistveno kršil pravila postopka (po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih ali okoliščinah, ki so pomembna za odločbo), ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi.

9. Tožnica tudi utemeljeno ugovarja, da so razlogi za odločitev nejasni oziroma da odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče sledi tožničinemu očitku, da organ po tem, ko je povzel predmet nakupa in citiral določbe SZ-1 (3., 4. in 6. člen), ni konkretno razložil, zakaj po njegovem mnenju kupljeni solastniški delež hiše ne predstavlja ''funkcionalne celote'' iz 4. člena SZ-1, in je zato odločba v tem delu pomanjkljiva. V nadaljevanju obrazložitve pa je upravni organ povzel tudi dejstva, izhajajoča iz opravljenih poizvedb pri lastnicah denacionaliziranega stanovanja, citiral krivdne razloge za odpoved najemnega razmerja (pri tem izpustil materialnopravno podlago, iz katere ti krivdni razlogi izhajajo) in povzel še dejstva, ugotovljena iz opravljenih poizvedb pri Geodetski upravi ter Upravni enoti Maribor glede prebivališča tožnice, nato pa zaključil, da glede na vse navedeno v obrazložitvi te odločbe meni, da imenovana ni upravičena do izplačila materialnih ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1, kot je to ugotovljeno s citirano odločbo tukajšnjega ministrstva. Tak zaključek pa je po oceni sodišča pomanjkljiv. Zgolj navedba določbe zakona, brez konkretne povezave med ugotovljenimi dejstvi ter to določbo, torej brez navedbe razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje ter pravno podlago narekujejo tak zaključek, kot ga je sprejel organ, namreč ne zadošča za preizkus zakonitosti te odločitve. S povedanim je organ kršil tudi 214. člen ZUP, ki določa standard obrazložitve upravnih aktov.

10. Sodišče tako sodi, da je organ pri odločanju bistveno kršil pravila postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. 11. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo ostalih tožničinih ugovorov, ker bi se na tak način spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve, za kar pa v tej fazi (še) ni podlage.

12. Sodišče je odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.