Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi vlaganj pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. In 94/00031, glede 1/6 solastniškega deleža nepremičnine, vpisane pri vl. št. ... k.o. R. S., ki predstavlja v naravi mansardo v izmeri 76,58 m2 v stanovanjski hiši na naslovu P. u. št. ..., stoječi na parc. št. ... k.o. R. S. in sorazmerni del funkcionalnega zemljišča okoli hiše, nedopustna. Glede na odločitev o glavni stvari je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti prvotoženi stranki 202.590,00 SIT, drugotoženi 8.550,00 SIT, tretjetoženi 306.771,40 SIT in četrtotoženi 232.492,30 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi o dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/I Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje M. L. - zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine, ki bi v celoti potrdila dejstvo, da sta tožnika vlagala v tujo nepremičnino, da rešita svoj stanovanjski problem. Zatrjevani obseg vlaganj pa je razviden iz cenitvenega poročila. Ob povsem pavšalnem zatrjevanju toženk, da ni šlo za gradnjo, je tožeča stranka torej predložila dokazila o vlaganjih, a jih sodišče ni ocenilo oz. jih ni izvedlo. Sodišče je kot nepotrebno zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič, nato pa v obrazložitvi sodbe zatrjevalo, da tožnika nista predložila dokaza za svoje trditve. Sodba je tako protispisna. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožnika predložiti dogovor, ki bi moral biti sklenjen s sedanjo zemljiškoknjižno lastnico ter njenim že pokojnim možem že pred 10. 11. 1994, o tem, da bosta vlagala v njuno nepremičnino, da bi lahko bila uspešna v pravdi. Sodišče je izhajalo iz zmotnih materialnih predpostavk. Ravno vlaganje v tujo nepremičnino s soglasjem solastnika predstavlja tisti originarni način pridobitve lastninske pravice, na podlagi katerega se lahko zahteva izdaja listine za vknjižbo lastninske pravice, kar pomeni, da se lastninska pravica pridobi že na temelju vlaganja. Sodišče prve stopnje meni, da je zaznamba v zemljiški knjigi (10. 11. 1994) mejnik, po katerem očitno ne bi mogel nihče več pridobiti nobene pravice na nepremičnini, za katero teče izvršba. Pri tem sodišče ni obrazložilo, kako nekajletno vlaganje vpliva na kasneje vložene izvršbe. Pričakovati bi bilo, da bi sodišče obrazložilo, ali torej meni, da je zaznamba sklepa o izvršbi v korist enega upnika merodajna in v korist vsem tudi naslednjim upnikom, ali pa se morajo upniki glede na vrstni red, v katerem pristopajo, zadovoljiti s stanjem, v kakršnem se nepremičnina takrat nahaja - vključno z dejstvom, da je nekdo vlagal v njo. Tožeča stranka zato meni, da je glede tega sodba neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo ugovora tožnikov o teh vlaganjih v nepremičnino, pa bi vendarle moralo povedati, ali sta dolžna tožnika kot investitorja prepustiti vrednost svojega vložka v prid upnikom stvarnopravnega lastnika nepremičnine oz. zakaj sodišče meni, da se smejo upniki obogatiti na račun tretjega. Ob dejstvu, da je z vlaganji nepremičnina pridobila na vrednosti, tako da kar 1/6 njene vrednosti predstavlja vložek tožnikov, bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj smejo upniki poseči po tem tujem premoženju. Že Evropska deklaracija o človekovih pravicah in Ustava RS namreč ne dopuščata takšnih posegov v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo M. L. niti ni odločilo o tem dokaznem predlogu. Njeno zaslišanje je bilo predlagano že v tožbi, saj bi ravno ta priča sodišču lahko natančno pojasnila, kako je prišlo do investicij tožnikov v nepremičnino, kakšen obseg je imela ta investicija, kdaj se je začela in kdaj zaključila. Pa tudi, koliko sta bila tožnika sploh seznanjena s tekom izvršilnega postopka. Sodišče se o zaslišanju te priče sploh ni izjasnilo, saj je na zadnjem naroku samo seznanilo pravdne stranke o dopisu L.. O tem, ali jo bo zaslišalo ali ne, pa ni odločilo, kljub temu, da se je priča opravičila zaradi zdravstvenih razlogov. Sodišče je ravnalo v nasprotju z ZPP, ker o predlaganem dokazu ni odločilo in ga ni izvedlo, nato pa obrazložilo, da stranka svojih trditev ni dokazala. Od zaslišanja L. je bilo odvisno odločanje tudi o tem, ali so bila vlaganja opravljena v soglasju z lastniki, odvisen je bil obseg vlaganj, čas vlaganj in še zlasti, koliko sta bila tožnika sploh seznanjena z možnimi izvršilnimi postopki. Potrebnost zaslišanja te priče potrjujejo tudi navedbe toženih strank o tem, da so one same ugotovile, da lahko tožnika še vedno uveljavljata solastninsko pravico na deležu nepremičnine do konca izvršilnega postopka. Zaslišanje priče M. L. je torej ključen dokaz, na podlagi katerega bi lahko sodišče pravilno in zakonito odločilo o zahtevku obeh tožnikov. Zaradi tega je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Tožeča stranka zato višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Odgovor na pritožbo je vložila četrtotožena stranka S. b. d.d. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da zgolj na podlagi zatrjevanih vlaganj v navedeno nepremičnino, četudi bi jih potrdile vse predlagane priče in četudi bi bila vlaganja izvedena že pred 10. 11. 1994, tožeči stranki nista mogli pridobiti solastninske pravice na tej nepremičnini, ampak bi za kaj takega morali še pred 10. 11. 1994 z zemljiškoknjižno lastnico nepremičnin M. L. skleniti pisni dogovor o skupni gradnji, ki bi bil za tem tudi izveden v zemljiški knjigi, ali pa prav tako še pred 10. 11. 1994 od zemljiškoknjižne lastnice izposlovati eventualni originarni način pridobitve lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah. Tožeča stranka izhaja iz napačnih materialnopravnih predpostavk, saj neutemeljeno enači pojma "vlaganja v tujo nepremičnino" in "gradnjo na tujem svetu". Skladno z določbo 21. čl. ZTLR je namreč pravna podlaga za originarni način pridobitve lastninske pravice zgolj gradnja na tujem svetu, katere tožeča stranka ni izkazala in tudi ni zatrjevala tekom pravde. Tudi v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice velja, da predstavlja vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo konstitutiven element za pridobitev lastninske pravice. Zaznamba izvršbe 10. 11. 1994 res ni mejnik, po katerem nihče več ne bi mogel pridobiti nobene pravice na nepremičnini, je pa ta datum po določbi čl. 170 ZIZ nedvomno mejnik, po katerem upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na takšni nepremičnini. Prvostopnemu sodišče se za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka sploh ni bilo potrebno ukvarjati s kasnejšimi zaznambami izvršbe oz. sklep o izvršbi. Zato je očitek tožeče stranke o domnevno neobrazloženi sodbi v zvezi s tem povsem neutemeljen. Šlo je za pristop k že začeti izvršbi na to nepremičnino, s čimer so bile upnice deležne povsem istih ugodnosti v zvezi z učinkom po 170. čl. ZIZ kot tretjetožena stranka, ki je prva predlagala izvršbo na predmetne nepremičnine. Tožbeni zahtevek je naperjen zoper izvršilni postopek kot celoto in ne zoper posamezne toženk kot upnice v izvršilnem postopku. Domnevne nedopustnosti pa tožeča stranka ne more izposlovati že upoštevajoč zgolj dejstvo, da sploh ni izkazala pridobitve solastninske pravice na predmetni nepremičnini pred prvo zaznambo izvršbe na tej nepremičnini, kot tudi ne glede nadaljnjih izvršb. Tožnika imata lahko kvečjemu obligacijskopravni zahtevek iz naslova povračila vlaganj, ki pa na tek izvršilnega postopka v zadevi In 94/0031 ne more imeti prav nobenega vpliva. Ni šlo za novogradnjo, ki bi imela za posledico stvarnopravna upravičenja, ampak zgolj za adaptacijo oz. opremljanje mansardnega stanovanja, kateri ni sledil ustrezni način za pridobitev solastnine, to je vpis v zemljiško knjigo, ki bi edini lahko imel vpliv na dopustnost izvršbe v primeru, če bi do takega vpisa prišlo še pred 10. 11. 1994. Četrtotožena stranka opozarja tudi na nedoslednost tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem nedopustnosti izvršbe na predmetne nepremičnine. Ugovor zoper sklep o izvršbi kot tudi tožbeni zahtevek, s katerim je bil zahtevek iz ugovora nedopustno prekoračen, sta neizvršljiva. Tožeča stranka namreč zahteva, da se izreče izvršba za nedopustno na 1/6 celotnih nepremičnin, ki so predmet izvršbe in ki predstavljajo v naravi mansardno stanovanje, pri čemer pa iz narave solastnine izhaja, da takemu zahtevku, četudi bi bil utemeljen, ni mogoče ugoditi, saj bi morala biti za kaj takega predhodno vzpostavljena etažna lastnina na predmetni nepremičnini. Prvostopno sodišče pa je povsem pravilno tudi zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje prič.

Pritožba je utemeljena.

O tem, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini (in da torej ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo), je sodišče napačno odločalo na podlagi 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, da so vlaganja v tujo nepremičnino na podlagi dogovora o skupni gradnji z lastnikom nepremičnine podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, je zmotno. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, pridobila lastninsko pravico na podlagi dogovora o skupni gradnji z lastniki nepremičnine. Vlaganja v obstoječo stanovanjsko hišo predstavljajo podlago za ugotovitev (so)lastninske pravice na stanovanjski hiši, če so bila opravljena na podlagi dogovora o skupni gradnji z lastniki nepremičnine in če je zaradi vlaganj prišlo do opaznega povečanja vrednosti nepremičnine, tako da ugotovljeni solastniški delež ne predstavlja sklepanja o le neznatni vrednosti kot podlagi, ki bi utemeljevala le denarni, obligacijski zahtevek (tako tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 508/2000). Lastninska pravica na nepremičnini se pridobi že na temelju vlaganja, torej na originarni način, zato je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo le deklaratornega pomena. Vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način je predpisan le za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnin in ne za originarne načine pridobitve lastninske pravice. V primeru spora se pridobitev oziroma nastanek lastninske pravice na originarni način dokazuje z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice. Trditve o obstoju teh dejstev je tožeča stranka navedla v tožbi in zanje predlagala dokaze. Sodišče prve stopnje je zahtevek za nedopustnost izvršbe zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnika nista uspela dokazati, da sta z lastnikoma nepremičnine sklenila dogovor o skupni gradnji v smislu 33. člena ZTLR in je torej štelo tak način pridobitve lastninske pravice napačno za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice in nanj vezalo vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo kot konstitutiven element za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. S tem je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tako ni ugotavljalo, ali sta tožnika sklenila dogovor o skupni gradnji z lastniki nepremičnine, prav tako tudi ne obsega in časa vlaganj ter drugih pravno odločilnih okoliščin v zvezi z zatrjevanimi vlaganji, kar je tožeča stranka zatrjevala v tožbi in tudi že v ugovoru tretjega, vloženem v izvršilnem postopku opr. št. In 94/ 00031, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah. Dejansko stanje je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o vseh predlaganih dokazih in v primeru zavrnitve katerega od njih obrazložiti tako odločitev. Sodišče bo le tako lahko odpravilo očitano pomanjkljivost pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tožeča stranka je namreč v pritožbi upravičeno opozorila, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu z zaslišanjem priče M. L., saj iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem ostalih predlaganih prič, ne pa tudi M.L.. Šele po izvedbi dopuščenih dokazov bo moč v skladu z načelom proste presoje dokazov odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo III. odst. 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.