Jedro

Stališče izpodbijane sodbe, da je toženka glede na to, da sta ji tožnika 15. 2. 1992 dala pisno soglasje za postavitev antenskega stolpa na njuni nepremičnini in da je za postavitev tega stolpa morala pridobiti lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje, na podlagi 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico, in da zato zatrjevana namestitev sistema mobitel na antenskem stolpu, ne da bi tožnika v to privolila, ne predstavlja posega v lastninsko pravico tožnikov, je materialnopravno zmotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženka dolžna vzpostaviti v prvotno stanje nepremičnino, vpisano v vl. št. ... k.o. ... v solasti tožnikov, ki v naravi predstavlja na travniku s parc. št. 682/2 stoječ TV pretvornik, s tem, da je dolžna odstraniti na novo postavljeni oddajnik sistema mobitel. Odločilo je, da sta tožnika dolžna toženki povrniti stroške postopka. Na podlagi ugotovitve, da sta tožnika 15. 2. 1992 dala soglasje, da toženka na njuni nepremičnini postavi RTV pretvornik, in da je antenski stolp zgradba oz. objekt v smislu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je zaključilo, da je toženka s tem pridobila stavbno pravico na podlagi 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker je bilo dovoljenje za gradnjo antenskega stolpa dano toženki in bi zato šlo lahko kvečjemu za osebno ali nepravo služnost, ki pa je ZTLR ni poznal, ampak jo je uvedel šele SPZ, niso bili izpolnjeni pogoji za pridobitev služnosti. Ker služnostni upravičenec ne more biti lastnik zgradbe, ki stoji na služeči nepremičnini, pa ne gre niti za nepravo služnost v smislu določb SPZ, ampak za stavbno pravico. Tožnika bi lahko zahtevala prepoved vznemirjanj, vendar bi morala dokazati elektromagnetno sevanje in druge škodljive in moteče vplive, to pa bi lahko storila le z izvedencem. Ker nista bila pripravljena založiti stroškov za izvedbo tega dokaza, ni dokazan obstoj emisij, ki bi bil prekomeren glede na krajevne razmere.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da tožnika sama trpita svoje pritožbene stroške. Strinjalo se je z materialnopravnim stališčem izpodbijane sodbe. Dodalo je, da je očitno srž spora v vprašanju upravičenosti do nadomestila in da to vprašanje lahko stranke rešijo bodisi sporazumno bodisi v nepravdnem postopku.

3. Tožnika v reviziji uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da sta zahtevala odstranitev sistema mobitel po zakonodaji, veljavni ob vložitvi tožbe. Ker sistem mobitel ni bil postavljen z dovoljenjem lastnikov zemljišča, ni bil postavljen v skladu s predpisi, kar je predpostavka za pridobitev stavbne pravice na podlagi 271. člena SPZ. Ker SPZ ureja pridobitev stavbne pravice, ki je ZTLR ni poznal, sta tožnika zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov in ne po lastni krivdi oškodovana. Če bi bila zadeva zaključena pred uveljavitvijo SPZ, bi s tožbo uspela. Poleg tega niso izpolnjene predpostavke za pridobitev stavbne pravice, tj. pravni posel in vpis v zemljiško knjigo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba na podlagi ugotovitev, da sta tožnika 15. 2. 1992 dala toženki pisno soglasje za postavitev antenskega stolpa na njuni nepremičnini parc. št. 682/2 k.o. ..., in da je toženka za postavitev antenskega stolpa morala pridobiti lokacijsko, gradbeno in uporabno dovoljenje, zavzema stališče, da zatrjevana namestitev sistema mobitel na antenskem stolpu, ne da bi tožnika v to privolila, ne predstavlja posega v lastninsko pravico tožnikov, ker je toženka na podlagi 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico na podlagi zakona.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženka med pravdo(1) na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico, je materialnopravno zmotno.

8. Drugi odstavek 271. člena SPZ se glasi: "V primeru iz prejšnjega odstavka,(2) ko lastnik ni isti, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena tega zakona v treh letih od njegove uveljavitve."

9. Zakonska določba je umeščena med prehodne določbe. Z izhodiščnim načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ) usklajuje položaje, v katerih so prej veljavni predpisi predstavljali podlago za odstop od tega načela, tj. položaje, v katerih sta bila predmet lastninske pravice tako zemljišče kot zgradba. Ker nastanek stavbne pravice na podlagi zakona pomeni poseg v lastninsko pravico lastnika nepremičnine, je treba biti pri presoji, katere primere ureja, zadržan. Že v obrazložitvi predloga SPZ(3) je navedeno, da določba izhaja iz načela pridobljenih pravic in da se prvenstveno nanaša na položaje, nastale v okviru družbenolastninskih razmerij. Temu sledi teorija v komentarju SPZ. Po njenem stališču določba zajema le primere različnih nosilcev pravice uporabe na zemljišču in na zgradbi, kar je bilo možno na podlagi zakonske ureditve družbenolastninskih razmerij pred uveljavitvijo Ustave iz leta 1991.(4) Navedeno ne daje nobene podlage za sklep, da bi določba omogočala pridobitev obsežnejših pravic od tistih, ki so jih naslovniki uživali pred njihovo uveljavitvijo. Ker je že ZTLR urejal položaje, ko je nekdo gradil na nepremičnini v zasebni lasti drugega (24. do 26. člen), tudi ni bilo nobenega razloga za ponovno ureditev te skupine primerov v prehodnih določbah SPZ. Zakonodaja, veljavna tako ob podaji soglasja tožnikov v letu 1992 kot ob vložitvi tožbe in v času sojenja, pa je urejala tudi položaj, ki je – ob predpostavki, da gre za objekt javne infrastrukture – nastal na podlagi soglasja tožnikov, da toženka na njuni nepremičnini postavi RTV pretvornik.

10. Na podlagi prvega odstavka 105. člena Zakona o sistemih zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88, 80/89, 29/90, ki se je na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti uporabljal do uveljavitve Zakona o telekomunikacijah, Uradni list RS, št. 35/97 in nasl.) so zaradi zagotovitve pogojev za pravilno in nemoteno delovanje in razvoj obvezno povezanih sistemov zvez imetniki teh sistemov imeli pravico, da na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi o ekspropriaciji, na zemljišču ali objektih v družbeni lastnini in lastnini občanov gradijo, postavljajo in vzdržujejo objekte in tehnična sredstva za zveze, ki so sestavni del njihovega sistema zvez. Tedaj veljavni Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (Uradni list SFRJ, št. 5/80 in nasl.) je opisano omejitev lastninske pravice urejal kot služnost v korist družbenopravnih oseb in predvideval njeno ustanovitev bodisi z odločbo in ob plačilu odškodnine, bodisi s sporazumom. Institut služnosti v javnem interesu je zatem uredil Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – 28. člen). Po vložitvi tožbe sta to ureditev nadomestila SPZ in Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), posebej za področje telekomunikacij, relevantno v obravnavanem primeru, pa Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/2001 in nasl. – ZTel-1 – 53. člen in nasl.) in za njim Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43/2004 in nasl. – ZEKom – 75. člen in nasl.). Zadnja dva navedena zakona sta v prehodnih določbah določala tudi nadaljnjo veljavo prej pridobljenih dovoljenj s strani lastnikov zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja telekomunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi predniki pisno izrazili strinjanje s tako uporabo. Izrecno sta določila, da pravica operaterjev, ki izhaja iz te obveznosti lastnikov, vsebuje upravičenja, ki jih vsebuje služnost po tem zakonu (155. člen ZTel-1 in 164. člen ZEKom).

11. Vsem navedenim ureditvam je skupno, da postavitev objektov javne infrastrukture štejejo za omejitev lastninske pravice in da ta razmerja urejajo na podoben način kot odvzem lastninske pravice v javno korist, se pravi po postopku, ki predvideva ugotovitev obstoja javne koristi in upravičencu nalaga obveznost plačila odškodnine. Kljub temu, da je bila ureditev pravnoposlovnega nastanka služnosti v javnem interesu v predpisih, ki so veljali ob podaji soglasja tožnikov in ob vložitvi tožbe, pomanjkljiva, ni razlogov, da v primeru, ko bi se izkazala, da RTV pretvornik predstavlja objekt javne infrastrukture, razmerja, ki je s podajo soglasja nastalo med tožnikoma in toženko, ne bi opredelili ob analogni uporabi določb, ki so in še urejajo služnost v javnem interesu. Tàko razumevanje upošteva načelo čim manjšega omejevanja lastninske pravice in hkrati omogoča uresničitev javnega interesa.(5) Ob zaključku sojenja (2. 10. 2006) pa je sploh obstajala izrecna zakonska podlaga za opisano razumevanje spornega razmerja (155. člen ZTel-1 in 164. člen ZEKom).

12. Za odločitev v zadevi po navedenem ni odločilno, ali je toženka morala za postavitev RTV pretvornika pridobiti ustrezna upravna dovoljenja oziroma ali RTV pretvornik predstavlja objekt v smislu ZGO-1. Ne glede na to, ali gre za tipično civilnopravno pogodbeno razmerje ali pa je soglasje tožnikov nadomeščalo razlastitveni postopek (ker bi toženka sicer za postavitev pretvornika lahko zahtevala ustanovitev služnosti v javnem interesu), ne gre za primer, ki bi bil urejen v 271. členu SPZ. Ob rob zaključni navedbi izpodbijane sodbe o bistvu spora med pravdnima strankama (s katerim se v odgovoru na revizijo strinja tudi toženka) Vrhovno sodišče dodaja, da na presojo o zmotnosti materialnopravnega izhodišča izpodbijane sodbe ne more vplivati niti okoliščina, ali bi se tožnika zadovoljila z odmeno za uporabo nepremičnine v korist osebe, ki ji je toženka dovolila uporabo pretvornika. Dokler tožnika ne dasta soglasja za uporabo svoje nepremičnine v korist tretje osebe oziroma ni izveden ustrezen postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da za tako uporabo obstaja javna korist in se upravičencu naloži plačilo ustrezne odškodnine,(6) gre za okoliščino, ki je lahko relevantna le v morebitnem izvensodnem urejanju razmerja med pravdnima strankama (in zainteresirano tretjo osebo).

13. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča izpodbijana sodba nima ugotovitev o tem, ali so podane predpostavke za utemeljenost zahtevka na podlagi 42. člena ZTLR, ki se glede na to, da je bila tožba vložena v letu 2001, na podlagi 268. člena SPZ uporablja v obravnavani zadevi. Glede na to je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Tožba je bila vložena 21. 3. 2001, SPZ pa je pričel veljati 1. 1. 2003. Op. št. (2): Prvi odstavek navedenega člena določa: "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, če je lastnik zemljišča in zgradbe isti." Op. št. (3): Poročevalec št. 69/2001, str. 101: "Prehodne določbe izhajajo iz načela pridobljenih pravic, na nekaterih področjih pa predvidevajo naknadno vzpostavljanje pravnih podlag. Predvsem v času družbene lastnine je prišlo do vzpostavljanja pravnih razmerij na nepremičninah brez pravnih temeljev in predvsem brez vpisov v zemljiško knjigo. To velja predvsem za področje etažne lastnine in nekaterih specifičnih objektov. Prehodna rešitev zato nalaga prizadetim osebam sklenitev ustrezne pogodbe in jasno opredelitev medsebojnih razmerij (273. člen). Če sporazum med njimi ni mogoč, voljo strank nadomešča sodna odločba (analog 271. členu SPZ)." Op. št. (4): Vlahek, v Juhart, Tratnik, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, str. 1051: "To so bili primeri, sicer redki, ko je imela pred uveljavitvijo ZLNDL ena organizacija združenega dela pravico uporabe na družbenem zemljišču, druga organizacija združenega dela pa pravico uporabe zgradbe na tem zemljišču." Op. št. (5): Enako stališče zavzema tudi teorija. Prim. Juhart, Služnost v javno korist, IX. dnevi javnega prava, 2003, str. 221 in nasl. in Tratnik, Služnost v javno korist, Pravni letopis, 2009, str. 97. Op. št. (6): Četudi bi šlo za primer ti. skupne uporabe obstoječih objektov telekomunikacijskega omrežja v smislu ZTel-1 oziroma ZEKom, je vsak nadaljnji operater dolžan pridobiti bodisi pogodbo, sklenjeno z lastnikom nepremičnine, bodisi odločbo o ustanovitvi služnosti. Tàko stališče izrecno potrjujeta spremenjeni določbi 78. člena in 80. člena ZEKom, glede na naravo služnosti kot omejitve lastninske pravice pa je bila to tudi edino dopustna razlaga prvotne ureditve instituta skupne uporabe po ZEKom in po ZTel-1.