Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno enači vprašanje opravljenih zdravstvenih storitev in vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev. Če vprašanje števila opravljenih storitev res ne vpliva na obstoj pravice do glavarine, pa nedvomno ne drži, da vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev nima nobene zveze s pravico do glavarine. Zagotavljanje zdravstvenih storitev ne pomeni izvedbe določenega števila zdravstvenih storitev, temveč pomeni zagotavljanje možnosti dostopa potencialnih uporabnikov do izvajalca storitev. V ta namen se je tožeča stranka zavezala, da bo v določenem časovnem okvirju zagotavljala možnost dostopa do zdravstvenih storitev in za ta namen je tudi prejemala glavarino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.128,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2017 in 4.128,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2017 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 20,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni naložilo predložitve podatkov o dinamiki opredeljevanja pacientov pri družinski zdravnici K. K. in ker ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič D. D., K. K., R. R. ter S. S. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da podatki o dinamiki opredeljevanja pacientov pri družinski zdravnici K. K. v obravnavani zadevi niso relevantni. Tudi tožeča stranka sama v pritožbi navede, da razlogi za začetne težave tožeče stranke pri iskanju pacientov za odločitev o tožbenem zahtevku niso relevantni. Že njene navedbe tako potrjujejo pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da predloženi podatki niso bili relevantni, posledično pa tudi zaslišanje K. K. in D. D. glede te iste okoliščine ni bilo potrebno. Glede zaslišanja R. R. in S. S. pa je tožeča stranka predlagala, da navedena izpovesta o "na kakšni pravni podlagi je bilo zadržano izplačilo tožeči stranki". Presoja, ali obstaja pravna podlaga za zadržanje vtoževanih izplačil, je v domeni sodišča. Zaslišanje prič ni namenjeno temu, da priče podajajo svoja materialnopravna naziranja, temveč ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, v zvezi s tem pa tožeča stranka ni konkretizirala pravno relevantnih dejstev, o katerih bi navedena izpovedala.

6. Tožeča stranka navaja, da je glavarina iz 7. člena Priloge ZD ZAS II/a Splošnega dogovora za leto 2016 (v nadaljevanju: Priloga) namenjena pomoči koncesionarjem v začetni fazi delovanja ambulante. Vendar pa samo dejstvo, da ji z ambulanto nastajajo določeni fiksni stroški npr. najemnina, še ne pomeni, da ambulanta deluje tudi z vidika dejanskega zagotavljanja zdravstvenih storitev, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve). Najemnino, na katero se sklicuje, je morala tožeča stranka plačati neodvisno od tega, ali je ambulanta delovala (najemnina je nadomestilo za zagotovitev pravice do uporabe prostora, neodvisno od tega, ali se prostor dejansko uporablja). Fiksni stroški za najemnino in dobavljeni material bi tožeči stranki nastali, četudi bi bila ambulanta oba meseca zaprta.

7. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da določba 7. člena Priloge ne predvideva, da se glavarine ne prizna, če ni bilo opravljeno določeno število zdravstvenih storitev. Sodišče svoje presoje niti ni utemeljilo na naziranju, da bi morala tožeča stranka zagotoviti določeno število zdravstvenih storitev. V 16. točki obrazložitve je izrecno poudarilo razliko med glavarino, ki nima nobene zveze s številom pacientov, in sredstvi za kurativne in preventivne storitve, ki so odvisna od števila obiskov pacientov v ambulanti in opravljenih storitev.

8. Prav tako tožeča stranka neutemeljeno enači vprašanje opravljenih zdravstvenih storitev in vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev. Če vprašanje števila opravljenih storitev res ne vpliva na obstoj pravice do glavarine, pa nedvomno ne drži, da vprašanje zagotavljanja zdravstvenih storitev nima nobene zveze s pravico do glavarine. Zagotavljanje zdravstvenih storitev ne pomeni izvedbe določenega števila zdravstvenih storitev, temveč pomeni zagotavljanje možnosti dostopa potencialnih uporabnikov do izvajalca storitev. V ta namen se je tožeča stranka zavezala, da bo v določenem časovnem okvirju zagotavljala možnost dostopa do zdravstvenih storitev; za ta namen je tudi prejemala glavarino. Število opredeljenih pacientov je zato sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo le v okviru ugotavljanja, ali je tožeča stranka zagotavljala dostop uporabnikom zdravstvenih storitev v časovnem okvirju, h kateremu se je zavezala. Prav slednje je bistveno za pravno presojo, ali je v smislu določbe 7. člena Priloge ambulanta tožeče stranke delovala.

9. Višje sodišče ne soglaša s pritožbo, da je dokazni postopek potrdil, da je tožeča stranka tudi v juliju in avgustu 2017 zagotavljala dostopnost zdravnika in s tem zagotavljala zdravstvene storitve. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je po presoji višjega sodišča pomembno, koliko časa je bil v koncesiji imenovani zdravnik mag. V. V. prisoten na dneve, ko je bil prisoten (sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka niti ni ponudila trditev o tem, koliko ur je mag. V. V. v spornem obdobju opravil). Število ur delovanja ambulante je bilo določeno v 7. členu Pogodbe o koncesiji z dne 3. 11. 2016 ter v prilogi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2016 (ta v 13. členu vsebuje zavezo tožeče stranke, da bo storitve opravljala v ordinacijskem času iz priloge; spremembe so možne le po predhodnem pisnem soglasju obeh strank) v obsegu 35 ur tedensko. Če to ne bi bilo pomembno, bi lahko imenovani zdravnik prišel za npr. 5 minut v ambulanto, nato pa odšel, pa bi vseeno zadostovalo za sklep, da je tožeča stranka zagotavljala dostopnost zdravstvenih storitev in da je posledično ambulanta delovala. V presojo, da naj bi bila ambulanta pacientom vseskozi dostopna, ne prepričata niti dejstvo, da se je sin zakonite zastopnice tožeče stranke uspel opredeliti za zdravnika pri tožeči stranki (asimetrija informacij glede dostopa do ambulante tožeče stranke med sinom zakonite zastopnice tožeče stranke in drugim potencialnim uporabnikom preprečuje sklep, da to dejstvo dokazuje dostopnost ambulante v predpisanem ordinacijskem času) niti obvestila o nadomeščanju. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, nadomestni zdravnik sploh ni mogel opredeljevati novih pacientov, hkrati pa tudi z (delnim) nadomeščanjem tožeča stranka ni izpolnjevala predpisanega časa delovanja ambulante, kar je z elektronskim sporočilom z dne 13. 7. 2017, v katerem zapiše, da v ambulanti do konca avgusta 2017 več ali manj ne bo nikogar, potrdila sama zakonita zastopnica tožeče stranke (13. točka obrazložitve).

10. Navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izsledkov izvedenih kontrol 19. 6. 2017, 21. 6. 2017 in 26. 6. 2017, ker se nanašajo na obdobje, ki ni predmet tožbenega zahtevka, je nedovoljena pritožbena novota, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upošteva.

11. Višje sodišče tudi ne soglaša z materialnopravnim stališčem tožeče stranke, da v obravnavani zadevi ni dovoljena nobena druga razlaga kot jezikovna razlaga 7. člena Priloge in da niti z najširšo jezikovno razlago ni mogoče presoditi, da 7. člen Priloge terja, da ambulanta deluje v celotnem obsegu ordinacijskega časa. Tožeča stranka sama navaja, da 7. člen Priloge zahteva delovanje ambulante. Že upoštevanje nadaljnjih zavez, ki jih je prevzela tožeča stranka (zaveza po spoštovanju določenega ordinacijskega časa) pa dokazuje, da zgolj jezikovna razlaga ne zadostuje, saj ni jasno, kolikšen čas opredeljuje pojem delovanje ambulante. Posledično je nedvomno treba uporabiti tudi druge metode razlage, zlasti logično in sistemsko razlago, ki pa argumente tožeče stranke o utemeljenosti tožbenega zahtevka, kot zgoraj obrazloženo, ovržeta. Materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje pa tudi ni prekoračilo okvirov jezikovne razlage 7. člena Priloge.

12. Ker se tožeča stranka zoper odločitev o stroških postopka pritožuje zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške. Tožena stranka pa svojih stroškov v odgovoru ni priglasila.