Jedro

Ne drži niti navedba, da je neizvedbo dokazov na naroku tožena stranka argumentirano grajala; iz zapisnika naroka izhaja le, da je tožena stranka (v enem stavku) grajala neizvedbo dokazov (niti ni konkretizirala, katerih dokazov), ni pa podala kakršnekoli argumentacije; če je menila, da zapis v zapisniku naroka ne ustreza njenim navedbam (trdi, da je podala argumentirano grajo procesnih kršitev), pa bi to morala grajati takoj ob zaključku naroka, česar pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati 1.281,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 26. 4. 2018 ter ji povrniti stroške postopka v višini 591,10 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Tožena stranka neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika ter postavilo izvedenca računalniške stroke. Njena dokazna predloga sta bila nesubstancirana. V prvi pripravljalni vlogi je tako tožena stranka podala štiri strani različnih navedb, na koncu tega pa navedla "o vseh zgoraj navedenih trditvah naj sodišče zasliši zakonitega zastopnika tožene stranke". Tak dokazni predlog ni ustrezno substanciran, še zlasti upoštevajoč določbo prvega odstavka 450. člena ZPP, ki določa pisno izvajanje pravdnih dejanj v postopkih v sporih majhne vrednosti. Glede predloga za postavitev izvedenca pa je navedla, da ga predlaga, da "odgovori na strokovna vprašanja". Da je izvedenec postavljen zaradi strokovnih vprašanj, za odgovore na katera sodišče nima zadostnega strokovnega znanja, je že zakonska opredelitev izvedbe dokaza z izvedencem. Ne zadostuje pa zgolj tak zapis v dokaznem predlogu, temveč mora stranka konkretno navesti, glede katerih relevantnih strokovnih vprašanj naj se opredeli izvedenec. Tega tožena stranka ni storila.

7. Upoštevajoč navedeno v prejšnji točki je očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Ne drži pa niti navedba, da je neizvedbo dokazov na naroku dne 10. 7. 2020 tožena stranka argumentirano grajala; iz zapisnika naroka izhaja le, da je tožena stranka (v enem stavku) grajala neizvedbo dokazov (niti ni konkretizirala, katerih dokazov), ni pa podala kakršnekoli argumentacije; če je menila, da zapis v zapisniku naroka ne ustreza njenim navedbam (trdi, da je podala argumentirano grajo procesnih kršitev), pa bi to morala grajati takoj ob zaključku naroka, česar pa ni storila.

8. Ker gre v obravnavani zadevi za (gospodarski) spor majhne vrednosti, se sodba sodišča prve stopnje ne more izpodbijati iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je višje sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano. Tega pravila pritožba ne more obiti z umeščanjem svojih trditev, s katerimi sodišču prve stopnje v resnici očita nepravilno dokazno oceno pisne korespondence med pravdnima strankama (s selektivnim povzemanjem le nekaterih elektronskih sporočil), pod očitek, da se sodbe ne da preizkusiti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvene okoliščine dejanskega stanja je sodišče prve stopnje opredelilo, posledično so razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje napravilo materialnopravno presojo ugotovljenih dejstev (ki jo je prav tako pojasnilo) in sprejelo odločitev, iz obrazložitve razvidni. Sodbo je tako mogoče preizkusiti. Ni utemeljen niti očitek, da se sodišče ni opredelilo do nekaterih navedb tožene stranke. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh strankinih navedb, temveč le do relevantnih nosilnih naziranj. Tudi v tem delu tožena stranka vezanost višjega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje poskuša obiti z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno utemeljilo na nedvoumnih elektronskih sporočilih pravdnih strank, tega pa nedoločni pojmi, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka, kot so "privlačna spletna stran" oziroma "funkcionalnost spletne strani"(ki je bila objavljena in s tem funkcionalna) ne morejo izpodbiti.

9. Ne gre dvomiti tudi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da sporočilo z dne 13. 3. 2019 ne pomeni opozorila iz 627. člena Obligacijskega zakonika, katerega posledica je bila zakonita odpoved pogodbe dne 5. 4. 2019. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je tožena stranka tudi po opozorilu z dne 13. 3. 2019 še naprej sodelovala s tožečo stranko, ki je naposled 30. 3. 2019 objavila spletno stran tožene stranke. Tožena stranka od pogodbe do objave spletne strani ni odstopila.

10. Na podlagi vsega navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna.

11. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, zato višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške, enako pa velja tudi za tožečo stranko, saj zaradi vsebine odgovora na pritožbo, v katerem je tožeča stranka zgolj ponovila razloge sodišča prve stopnje, odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju o pritožbi.