Jedro

Ker je razumljivo, da imetnik sefa nima podatkov izven njega o njegovi vsebini, je to treba upoštevati tudi pri dokazovanju njegove vsebine, če je ta uničena, še posebno, če je uničena po odgovornosti najemodajalca. Slednji mora namreč poskrbeti za varovanje in varnost sefov in če to ni storjeno, zadostuje stopnja verjetnosti za dokazovanje njegove vsebine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka: - razveljavi glede zneska 10.000,00 USD in - v obrestnem delu spremeni tako, da znašajo zamudne obresti za USD in CHF 8% letno, za EUR pa 8% letno za čas od 4. 11. 2005 do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 dalje v višini zakonskih zamudnih obresti, medtem ko se višji tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka zaradi umika tožbe ustavilo pravdni postopek za plačilo 54.248,04 EUR (sklep) in s sodbo pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki 596.200,00 USD (ameriških dolarjev), 92.800,00 CHF (švicarskih frankov) in 62.500,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2005 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, ter pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 17.248,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo (v uvodu pritožbe sicer navede, da izpodbija sklep in sodbo v celoti, dejansko pa izpodbija le odločitev s sodbo) se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega v celoti zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožena stranka odgovorna za obravnavani rop sefov, ker naj ne bi poskrbela za ustrezno varovanje sefov, in da naj bi oče tožnika lahko prihranil kar petkrat višji znesek od tistega, ki ga je izračunal izvedenec, pri čemer naj bi tožnik ta denar hranil prav v spornem sefu. Poleg tega je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka, odločitev o stroških postopka pa nima potrebnih razlogov. Po trditvah pritožbe do ropa ni prišlo zaradi neustreznega varovanja, ampak zaradi izjemno dobro organiziranih roparjev. Pri izbiri družbe P., d.o.o., za fizično varovanje se je tožena stranka oprla na odločbe, s katerimi je ugotovljeno izpolnjevanje vseh zakonskih pogojev, kot tudi, da družba P., d.o.o., ne izvaja tehničnega varovanja. Sodišče pa se pri odločitvi opira le na odločbo inšpektorata z dne 30. 11. 2005, izdano že po obravnavanem ropu, s katero je bilo družbi P., d.o.o., prepovedano opravljanje dejavnosti tehničnega varovanja oziroma upravljanja z varnostno nadzornim centrom. O navedenih odločbah iz časa pred ropom se sodišče prve stopnje v razlogih ni opredelilo, čeprav se ob njihovem upoštevanju toženi stranki ne more očitati nikakršne krivde oziroma opustitve dolžne skrbnosti pri izbiri izvajalca fizičnega varovanja sefov. Sodišče se prav tako ni opredelilo o izpovedbah prič T., L. in K., katere potrdijo, da pri družbi P., d.o.o., pred obravnavanim ropom ni bilo ugotovljenih nobenih nepravilnosti za izvajanje varovanja. Iz obrazložitve sodišča tudi ni razvidno, konkretno katere zahteve zakonskih določb in strokovnih standardov naj ne bi bile izpolnjene. Pritožba še nadalje obširno utemeljuje zmotnost ugotovitev sodišča, da družba P., d.o.o., v času ropa ne bi imela potrebne licence za varovanje, ker takrat novi Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV) iz leta 2003 zaradi prehodnega obdobja še ni bil obvezen. Iz obrazložitve sodbe ni jasno, od kje sodišču zaključek, da pogodbenici tožene stranke (to je zlasti družba P., d.o.o.) nista izpolnjevali pogojev za fizično in tehnično varovanje, pri čemer je tak zaključek v nasprotju z izvedenskim mnenjem, po katerem je družba P., d.o.o., imela licenco za fizično varovanje. Ni res, da naj bi izvedenca na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani odgovorila na vse pripombe strank, saj sodišče pripomb tožene stranke v vlogi z dne 19. 4. 2013 izvedencema sploh ni poslalo in izvedencev v zvezi z novimi relevantnimi dejstvi (udeležba enega izmed varnostnikov pri ropu) ni zaslišalo, kar je absolutna bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se z ničemer ni opredelilo, da do ropa sefov in vtoževane škode ni prišlo zaradi protipravnega in neskrbnega ravnanja tožene stranke, pač pa izključno zaradi dejanja tretje osebe, to je enega izmed varnostnikov družbe P., d.o.o., posledično čemur je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in je prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki ni možno pripisati odgovornosti za protipravno ravnanje osumljenega varnostnika S. N., saj je tožena stranka družbo P., d.o.o., izbrala z zadostno skrbnostjo in ni mogla predvideti, da bo prišlo do kaznivega dejanja s strani enega izmed varnostnikov. Tožena stranka je dokazano poskrbela za varovanje sefov skladno določbi 1061. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) s profesionalno skrbnostjo. Za primere, na katere nima vpliva in za primer višje sile tožena stranka kot najemodajalec sefa ne odgovarja za škodo, nastalo pri ropu, tudi po 9. členu pogodbe o najemu sefov in smiselno enakemu VIII. členu Splošnih pogojev za poslovanje s sefi. Varnostnika v času ropa nista bila povezana preko TUS povezave s policijo, ker je policija to povezavo leta 2003 ukinila. Ugotovljeno pa sta imela povezavo z zunanjim svetom preko javnega telefonskega omrežja in šlo je za fizično varovanje hkratno dveh oboroženih varnostnikov. A z udeležbo enega od varnostnikov pri ropu ropa ne bi preprečil niti alarmni sistem zaradi grožnje z orožjem in bliskovitosti akcije. Organiziranje obhodov drugih varnostnikov od zunaj ne predpisuje noben sistem varovanja, sicer pa tudi takšen obhod obravnavanega ropa glede na profesionalnost in njegovo izvedbo ne bi preprečil. Neutemeljeno je sklicevanje na določbe Minimalnih zahtev in priporočil varovanja bank in bančnega poslovanja ter na določbe Minimalnih pogojev in priporočil za sklepanje vlomilskih zavarovanj. Pogoji združenja bank so namreč izrecno veljali samo za ekspoziture in poslovalnice bank z gotovinskim poslovanjem, ne pa tudi za samostojne sefe, kot so to tu obravnavani, pogoji za sklepanje vlomilskih zavarovanj pa so le napotek agentom pri sklepanju zavarovanj. Nenazadnje je tožena stranka imela v času ropa zavarovano odgovornost pri zavarovalnici. Toženi stranki ni bilo potrebno preverjati identitete posameznih uporabnikov sefa in je zadostovalo nadzorovanje s kodo že na podlagi 5. člena Pogodbe o najemu sefa št. S-9/01 z dne 26. 1. 2001. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pritožba oporeka ugotovitvi, da bi oče tožnika lahko privarčeval tolikšna sredstva, saj tožeča stranka ni podala konkretnih navedb o viru njegovih prihodkov, niti ne dokazov v tej smeri. Po ugotovitvah izvedenca zatrjevanih prihrankov ne bi dosegli niti vsi očetovi prihodki, brez odštevanja nujnih izdatkov, kar je utemeljen dvom v resničnost zatrjevane višine prihrankov. Dejansko je sodišče neutemeljeno prevalilo dokazno breme na toženo stranko, da bi ta dokazovala negativno zatrjevano dejstvo, kar je nemogoče. Sodišče celo samo najprej ugotovi, da se v višino prihrankov očeta postavlja resen dvom, nato pa zgolj na podlagi pavšalnih in nedokazanih navedb o „sivi ekonomiji“ in „daril hvaležnih pacientov“ šteje za dokazane prihranke v zatrjevani višini. Navedbe o sivi ekonomiji je tožnik podal šele po izvedenskem mnenju, torej prepozno in so zato neupoštevne, kar enako velja za darila pacientov. Če bi ta darila res bila tako velika, bi o njih zagotovo vedeli tudi družinski člani družine očeta tožnika, kar nedvoumno velja tudi za darila v denarju. Sodišče ni podalo razlogov, na podlagi česa je ugotovilo „folkloro dajanja daril zdravnikom“. V zvezi s to folkloro podanih dejstev sodišča nobena stranka ni navajala, še manj dokazala. Sodišče ne obrazloži, kolikšen del tega premoženja je oče tožnika uspel pridobiti oziroma prihraniti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožba kritizira dokazno oceno v tem delu, katera temelji zgolj na izpovedbah družine tožnika in ene družinske prijateljice. Pri tem izpostavlja zatrjevano „avtoriteto očeta“, ko je ta želel, da se vse zapiše na tožnika, a temu njegovi dediči niso sledili. Prav tako ni potrebnih razlogov, zakaj naj bi oče tako velik znesek denarja podaril le tožniku. Tožnik ni dokazal količine denarja v sefu ob ropu in se sodišče v tem delu ni opredelilo o izpovedbah prič V., M. in A. – jih le citira, ne pove pa, zakaj jim sledi. Nelogično je, da bi tožnik sef s toliko denarja delil kar s tremi prijatelji in obenem pritožba opozarja na več neskladij med izpovedbami tožnika in teh prič. Tožbeni zahtevek je sodišče prekoračilo, saj je pri USD ta znašal 586.200,00, prisojeno pa je 596.200,00. Napačno so prisojene zakonske zamudne obresti, saj te veljajo le za domačo valuto, medtem ko za tuje valute znašajo 8% (drugi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, katere stroške postopka je sodišče tožeči stranki priznalo, torej nima razumne obrazložitve.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilno opozarja pritožba na prekoračitev tožbenega zahtevka, ko je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane odločbe prisodilo 596.200,00 USD, čeprav je tožeča stranka s tožbo zahtevala 586.200,00 USD. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in za prekoračitev tožbenega zahtevka (10.000,00 USD) odločitev s sodbo razveljavilo (356. člen ZPP).

6. Nadalje je slediti pritožbi tožene stranke zoper obrestni del odločitve sodišča prve stopnje v II. točki izreka. Po določbi drugega odstavka 378. člena OZ namreč znaša obrestna mera zamudnih obresti 8% letno, razen če poseben zakon ne določa drugače. In tak poseben zakon je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju ZPOMZO-1; Uradni list RS št. 56/2003 in poznejši), ki določa obrestno mero zamudnih obresti, takoimenovane zakonske zamudne obresti, in to za našo domačo valuto. To pomeni, da za tuje valute znaša obrestna mera zamudnih obresti po drugem odstavku 378. člena OZ 8%, to je v tu obravnavani pravdi za vtoževane USD, CHF in EUR do 31. 12. 2006, za EUR od 1. 1. 2007 dalje, ko smo v RS to valuto prevzeli za svojo domačo, pa veljajo zakonske zamudne obresti. V smislu pred tem pojasnjenega je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožeče stranke ugodilo tudi, v kolikor ta napada izpodbijano sodbo glede zamudnih obresti in temu ustrezno sodbo v II. točki izreka spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

7. V preostalem delu pritožbi ni bilo slediti, ker je neutemeljena, posledično česar je pritožbeno sodišče, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo v tem delu zavrnilo in z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. V kolikor pritožba izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovljenega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke, ji je odgovoriti, da je sodbi v tem delu slediti, torej, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za nastalo ji škodo zaradi obravnavanega ropa sefov, o čemer so v razlogih izpodbijane odločbe (glej 11. do 19. točko obrazložitve) podani tudi prepričljivi, na dokazih temelječi in vsi potrebni razlogi. Teh razlogov številni in obsežni pritožbeni pomisleki in pripombe ne omajajo, ne v smeri njihove zmotnosti, niti ne glede izostanka določenih razlogov, kar naj bi bila absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nedvoumno je bil obravnavani rop izveden dobro organizirano. Vendar pritožbeno sodišče izrecno opozarja na določbo drugega odstavka 1061. člena ZOR, po kateri mora banka ukreniti vse, kar je potrebno za dobro stanje sefa in nadzor nad njim. Škodna odgovornost banke – tožene stranke kot lastnice in najemodajalke obravnavanih sefov je torej podana takoj, ko se ugotovi, da ni ukrenila vsega, kar je potrebno za dobro stanje sefov in, kar zlasti velja za tu obravnavani primer, za nadzor nad njimi. Ko se od banke zahteva, da ukrene vse potrebno za nadzor sefov, to pomeni, da mora poskrbeti za nadzor v skladu z vsemi doktrinami varovanja v podobnih primerih, seveda, v kolikor to prepusti drugemu, je odgovorna za njegovo izbiro, ali povedano drugače, za drugega odgovarja enako, kot da bi varovanje (nadzor) izvajala sama. In sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in 8. členu ZPP skladni dokazni oceni ugotovilo kar nekaj pomanjkljivosti pri tehničnem in fizičnem varovanju obravnavanih sefov, katere vse je v razlogih izpodbijane odločbe argumentirano pojasnilo in jih pritožbeno sodišče tu še enkrat ne ponavlja, ker to ni potrebno, izpostavlja pa nekaj najpomembnejših, ki očitno kažejo na neupoštevanje veljavne doktrine varovanja. Tako je opozoriti na nepovezavo varnostnikov pri sefu z intervencijskim ali nadzornim centrom podjetja, ni bilo organiziranega obhoda varnostnih služb, torej je bilo varovanje sefov z varnostnikoma praktično brez kontakta z zunanjim svetom, nadalje odprtost nadzornih vrat in še drugo. Z opustitvijo že vsakega od teh ukrepov predstavlja vzročno zvezo med temi opustitvami in nastalo škodo najemnikom sefov zaradi obravnavanega ropa. Če bi do ropa prišlo kljub temu, da ugotovljenih pomanjkljivosti pri varovanju ne bi bilo, pa bi bil rop zagotovo občutno prej odkrit in prekinjen. Torej bi bila škoda zanesljivo manjša in tudi to dejstvo zadostuje in potrjuje odgovornost tožene stranke po temelju za obravnavano škodo. Pri tem ni spregledati še določbe prvega odstavka 147. člena OZ, po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Varnostnika sta sicer res bila uradno delavca družbe P., d.o.o., vendar je v izpodbijani odločbi nedvomno pojasnjeno, da sta opravljala, poleg varovanja, še druga opravila po navodilih toženke, kot na primer sprejemanje strank in njihovo usmerjanje ter spremljanje do sefov. Torej ju je bilo nedvoumno šteti tudi za delavca tožene stranke in zato je slednja odgovorna tudi za škodo, ki jo ta dva povzročita tretjim kot njena delavca. Da bi varnostnika v času ropa postopala tako, kot je treba, tožena stranka niti ni zatrjevala in dokazovala, celo nasprotno, sklicuje se na svojo neodgovornost zaradi sodelovanja enega od varnostnikov pri ropu, kar pa ni nič drugega, kot njegova namerna povzročitev škode tretjim in to tožene stranke ne oprosti odgovornosti za njegovo ravnanje.

9. Razpravljanje pritožbe, in pred tem tudi sodišče prve stopnje, o tem, ali je družba P., d.o.o., ob ropu imela ustrezno licenco za varovanje, je za to pravdo brezpredmetno, ker je to le vprašanje upravnega postopka. Relevantno je, kako je družba P., d.o.o., varovanje izvajala in pri tem so bile ugotovljene številne že pojasnjene pomanjkljivosti in nasprotja z veljavno doktrino varovanja. Posledično navedenemu so irelevantne tudi zahteve po ugotovitvi izdanih licenc družbi P., d.o.o., pred ropom. Konkretno katerih predpisanih zahtev ni bilo upoštevanih pri izvajanju varovanja, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ponavljati v razlogih sodbe, ker se sodišče v zvezi s tem opre na izvedensko mnenje postavljenega izvedenca v ta namen in v tem izvedenskem mnenju so bile strokovne podlage za ugotovitev v mnenju podane. Glede na že pojasnjeno so irelevantne pritožbene zahteve v zvezi z udeležbo enega od varnostnikov pri ropu, ker njegova udeležba glede na določbo 147. člena OZ tožene stranke ne oprosti odgovornosti za plačilo škode. Tako je tudi pritožbeno sklicevanje na pogodbo o najemu sefov in na Splošne pogoje za poslovanje s sefi brezpredmetno. Ko se pritožba sklicuje na povezavo varnostnikov z zunanjim svetom preko javnega telefonskega omrežja, je sodišče prve stopnje neustreznost te povezave že pojasnilo, vse na podlagi zaključkov iz izvedenskega mnenja Fakultete za varnostne vede v Ljubljani. Utemeljeno se sodišče sklicuje tudi na Minimalne zahteve in priporočil za varovanje bank in bančnega poslovanja združenja bank in na Minimalne pogoje in priporočila za sklepanje vlomilskih zavarovanj. Ta dva akta se sicer res direktno ne nanašata na varovanje sefov, so pa v obeh predstavljene doktrine, ki so uporabne tudi pri varovanju sefov. Če se je tožena stranka kot najemodajalec sefov z najemojemalci s pogodbo o najemu sefa dogovorila, da bo identiteto uporabnikov sefa preverjala le s kodo, ne pa tudi uporabnikove identitete, to na način izvajanja varovanja ne vpliva, ker je to odvisno od predpisov in strokovne doktrine na tem področju.

10. Se pa pritožbeno sodišče upravičeno sprašuje, zakaj se tožena stranka želi v tej pravdi rešiti temelja odgovornosti za škodo zaradi obravnavanega ropa, ko pa je splošno znano in nedvoumno, da je večino primerov z najemniki sefov v času te pravde že rešila, pri čemer so bili nekateri zahtevki še višji, in to sporazumno s poplačilom vrednosti vsebine sefa. Tožena stranka je imela svojo odgovornost v zvezi s sefi tudi zavarovano in ji je zavarovalnica izplačane odškodnine povrnila, kar je prav tako splošno znano. Nedvoumno je za toženo stranko dejansko sporna le vsebina okradenih sefov, višina škode, ne pa temelj njene odgovornosti. In zakaj bi potem tožena stranka obravnavala tožnika tu drugače od tistih najemnikov sefa, ki so višino svojega odškodninskega zahtevka trdneje dokazali in so se s toženo stranko o njem sporazumeli. Da je za toženo stranko temelj njene odškodninske odgovornosti podan, potrjujejo njene številne izjave za javnost v javnih sredstvih obveščanja, ko pojasnjuje reševanje primerov, tako številne, da jih je na območju RS šteti že za splošno znano dejstvo.

11. Pritožbeno sodišče šteje za dokazanega tudi tožbeni zahtevek po višini, o čemer je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe (glej 20. do 36. točko obrazložitve) prav tako podalo izčrpne, na dokazih temelječe in prepričljive razloge in na njihovi podlagi sprejelo 8. členu ZPP skladno dokazno oceno. Da tožeča stranka ni in ni mogla podati bolj konkretnih virov dohodka očeta tožnika, je življenjsko logično, saj o takih prihrankih ni govoriti naokoli, še zlasti, kot je bilo pri očetu tožnika, ko so bili prihranki hranjeni doma in bi lahko bili izpostavljeni tatvini. Izvedenec je višino njegovih prihrankov ugotavljal le na podlagi uradnih podatkov o njegovih zaslužkih, ni pa upošteval, sicer zatrjevanih in pojasnjenih daril pacientov in neuradnih plačil za zdravniške usluge, o čemer se je sodišče prve stopnje prav tako opredelilo in to primerno upoštevalo. Nikakor ni bila dokazna ocena za ugotavljanje prihrankov očeta tožnika prevaljena na toženo stranko, ker so prihranki bili dokazano ugotovljeni z izvedenimi dokazi, predlagani s strani tožeče stranke. Navedbe o sivi ekonomiji in darilih hvaležnih pacientov je tožeča stranka upoštevno podala šele po njeni seznanitvi z izvedenskim mnenjem izvedenca finančne stroke. Izvedenec je namreč v svojem mnenju upošteval le uradne prihodke očeta tožnika, posledično čemur je tožeča stranka utemeljeno opozorila tudi na neuradne. Kot je bilo že povedano, o neuradnih dohodkih življenjsko ni pričakovati, da bi se govorilo naokrog, še zlasti, če so ti visoki in se hranijo doma. To velja tudi za otroke pridobitelja takega dohodka, posledično čemur je razumljivo, da tudi tožnik in njegova sestra nista mogla natančneje pojasniti vira dohodka svojega očeta. Ko sodišče navede „folklora dajanja daril zdravnikom“, s tem ni pojasnjevalo novih dejstev, ampak se je le opredeljevalo in utemeljevalo zatrjevano dejstvo o sivi ekonomiji očeta tožnika. Torej s tem ni ugotavljalo nezatrjevanih dejstev, kot zmotno trdi pritožba. Zakaj je sef delil s tremi prijatelji, je tožnik zadovoljivo pojasnil in sodišče prve stopnje je temu pojasnilu utemeljeno sledilo. Tudi pričam V., M. in A. sodišče prve stopnje utemeljeno sledi in ni bilo potrebno dodatno pojasnjevati, zakaj je tako. Izvedbam teh prič namreč ni bilo izrecno in argumentirano oporekano in ni bilo izvedenega dokaza, ki bi tem pričam bil nasprotujoč. V kolikor pritožba opozarja na neskladje med izpovedbami teh prič in tožnikom, so ta neujemanja tako nebistvena in zlasti na potek časa od ropa do zaslišanja razumljiva, da na verodostojnost posameznih izpovedb ne morejo vplivati. Pritožba neprepričljivo razlaga dvojnost početja tožnika in njegovih nasprotij očetu v zvezi z njegovo avtoriteto. Ko tožnik in njegovi namreč pojasnjujejo avtoriteto očeta in njihova nenasprotovanja njemu, so vse te navedbe iz neposrednega kontakta med njimi in očetom, medtem ko pa je delitev nepremičnin v zapuščini po njem opravljena proti njegovi volji, pri čemer zaradi njegove smrti to neupoštevanje njegove volje njemu ni mogla biti znana.

12. Naj pritožbeno sodišče glede ugotavljanja vrednosti vsebine oropanega sefa za zaključek doda, da je pri kritičnosti dokazne ocene imeti v vidu funkcijo sefa. Sef je namreč namenjen shranjevanju večjih vrednosti in običajno tudi zato, da se v njem shranjeno prikrije javnosti. Kaj je vzrok za prikritje, je tu irelevantno. Zato je logično, da imetnik sefa njegove vsebine drugim ne pojasnjuje in zlasti podatkov o njegovi vsebini ne hrani izven sefa. Ravno zaradi te diskretnosti glede vsebine sefa je v drugem odstavku 1061. člena ZOR predpisano tako strogo ravnanje (nadzor), ko mora v ta namen najemodajalec sefa storiti vse potrebno. Utemeljeno se torej pričakuje, da je sef tako varen, da je vsebina v njem varno shranjena. Ker je torej razumljivo, da imetnik sefa nima podatkov izven njega o njegovi vsebini, je to treba upoštevati tudi pri dokazovanju njegove vsebine, če je ta uničena, še posebno, če je uničena po odgovornosti najemodajalca. Slednji mora namreč poskrbeti za varovanje in varnost sefov in če to ni storjeno, zadostuje stopnja verjetnosti za dokazovanje njegove vsebine, kot je to prepričljivo storilo sodišče prve stopnje. Tako pritožba neutemeljeno očita povezanost prič s tožnikom, saj je razumljivo, da so lahko kaj vedeli o vsebini tožnikovega sefa le njegovi najbližji.

13. Obrazložitev o stroških postopka je podana v 38. točki izpodbijane odločbe in tam podani razlogi zadostujejo standardu obrazložitve odločitve o stroških. Navedena je namreč pravna podlaga za odločitev in tudi dejanska podlaga s tem, ko so našteta procesna opravila, za katera so stroški priznani. Vrednost posameznega procesnega dejanja pa se lahko ugotovi z vpogledom v navedeno pravno podlago za posamezno priznano procesno dejanje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna s 154. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.