Jedro

Vrhovno sodišče je že v mnogih primerih zavzelo stališče, da določena dejavnost, ki sicer sama po sebi ni nevarna, lahko glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno. Strm, skalnat, zasnežen in poledenel teren je povečal možnost zdrsov in s tem nastankov poškodb, vojaki pa so morali vajo izvesti v bojni opremi in čim hitreje (v tem je tudi smisel vojaškega urjenja). Tveganje se je torej spremenilo v tolikšni meri, da z normalno skrbnostjo in pravilno izvedbo vaje nevarnosti poškodb ni bilo mogoče preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka na Vrhniki 1.2.1995 pri uri protizračne obrambe s pehotnim orožjem. Sodišče prve stopnje je njegovemu odškodninskemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mu plača 772.980,50 SIT (sedaj 3.225,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2003 do plačila in mu povrne 387.337 SIT (1.616,33 EUR) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in tožniku prisojeno odškodnino zvišalo na 1.072.980,50 SIT (4.477,47 EUR) ter uspehu sorazmerno spremenilo tudi izrek o stroških. V preostalem delu pa je njegovo pritožbo, v celoti pa pritožbo tožene stranke zavrnilo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških.

Zoper sodbo druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da sta sodišči zmotno kvalificirali vojaško vajo, pri kateri se je tožnik poškodoval, kot nevarno dejavnost, saj ta vaja pomeni osnovno, nenevarno vojaško urjenje, čeprav se je izvajala na terenu, ki je bil zasnežen, delno strm, skalnat in gričevnat. Do škodnega dogodka je prišlo pri najbolj elementarni vojaški vaji, ki se ji namenja velik poudarek in ki od izvajalca ne zahteva posebne spretnosti. Ukaz, na podlagi katerega morajo vojaki zavzeti določen položaj, ne pomeni, da mora vojak takoj zavzeti tak položaj, ampak mora to storiti postopno. Tožnik se je na vajo ustrezno pripravljal tako praktično kot teoretično. Tudi teren ni bil nevaren. Gibanje vojaka po njem ne more biti nevarna dejavnost, čeprav so bili vojaki dolžni po ukazu zavzeti določene položaje. Takšne položaje pa je lažje zavzeti na delno strmem pobočju kot na povsem ravnem terenu, saj vojak s tem, ko zavzame sklonjeno držo, dejansko že zavzame položaj na nagnjenem terenu. Tožnik je nosil opremo, ki je tehtala do 10 kg, samo teža nad 20 kg pa bi dopuščala kvalifikacijo izredne težavnosti v pomenu nevarne dejavnosti. Ob ukazu ni bilo treba, da tožeča stranka zavzame položaj „na mah“, temveč se je bilo treba razkropiti v skupine, zato je imel tožnik še nekaj časa, da izbere ugodno lokacijo za zavzetje položaja. Tožnik je s kolenom zadel skalo, tej posledici pa bi se lahko izognil, zato je izključno sam odgovoren zanjo. Zaradi poškodbe je tudi prejel zavarovalno vsoto, ki pomeni določeno satisfakcijo. Če bi tožnik upošteval pravila skrbnosti in upošteval vse vidike poklicne (profesionalne) skrbnosti, bi se poškodbi lahko izognil. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija dokaj obširno pojasnjuje dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Te navedbe so v bistvu skladne z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje in ne mrejo biti več predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Dejanski zaključki, ki so podlaga nadaljnji pravni presoji o obstoju odškodninske obveznosti, so v kratkem naslednji: - tožnik se je poškodoval v času služenja vojaškega roka pri uri taktike protizračne obrambe s pehotnim orožjem, - vaja je bila naslednja: ob ukazu „zalezi – napad iz zraka“ se vojaki v bojni opremi, težki približno 10 kg razkropijo, če so v koloni in nato z levo nogo stopijo naprej in levo vstran, z desno roko pa se oprejo na dlan in nato na podlaht ter se potem uležejo, pri čemer mora biti desna noga stegnjena in ne skrčena, sicer lahko pride do poškodbe kolena, - tožnik je bil seznanjen z elementi vaje,- vajo so vojaški obvezniki opravljali po izteku prve faze usposabljanja, ki je trajalo tri mesece; najprej so imeli teoretične vaje v učilnicah, nato pa še praktične vaje na terenu, in sicer vsake tri dni na različnih terenih za različne vaje, - podobno vajo so izvajali že 3 – 4 krat na podobnem terenu,- škodni dogodek: tožnik je ob ukazu hotel hitro zavzeti ležeč položaj, vendar mu je že ob tem, ko je skušal stegniti desno nogo, zdrsnilo in je s kolenom udaril ob skalo; spodrsnilo mu je že ob začetku zavzemanja položaja in niti ni mogel izvesti vseh elementov vaje, - teren, kjer je prišlo do nesreče, je hribovit (vzpenjali so se na razmeroma strm hrib), skalnat, poledenel in zasnežen; skale so posejane pogosto na približno 0,5 m, med zaplatami snega pa se je videla tudi trava, ki je bila gladka.

Vrhovno sodišče je že v mnogih primerih zavzelo stališče, da določena dejavnost, ki sicer sama po sebi ni nevarna, lahko glede na okoliščine primera spremeni tveganje oziroma riziko nastanka škode v tolikšni meri, da jo je treba opredeliti za nevarno.(1) Takšna je situacija tudi v obravnavani zadevi. Vaja sama po sebi, če bi se izvajala v ugodnih razmerah, ni nevarna,(2) saj gre, kot ugotavlja revizija, za razmeroma enostavno gibanje, ki ne zahteva večjih sposobnosti. Vendar pa so vajo naredile nevarno okoliščine, v katerih se je izvajala. Strm, skalnat, zasnežen in poledenel teren je povečal možnost zdrsov in s tem nastankov poškodb, vojaki pa so morali vajo izvesti v bojni opremi in čim hitreje (v tem je tudi smisel vojaškega urjenja), gibanje v bojni opremi pa je ne glede na njeno težo okornejše. Tveganje se je torej spremenilo v tolikšni meri, da z normalno skrbnostjo in pravilno izvedbo vaje nevarnosti poškodb ni bilo mogoče preprečiti. Tako je tožniku spodrsnilo na samem začetku izvajanja vaje. Ker niti ni mogel izvesti posameznih elementov vaje, mu ni mogoče očitati, da je do poškodbe prišlo zaradi njegove neskrbnosti ali nepravilne izvedbe vaje. Do poškodbe je prišlo po naključju, saj je tožnik tudi ob siceršnji usposobljenosti za izvedbo vaje (teoretično znanje in že predhodne praktične vaje) ni mogel preprečiti. Nevarnost nastanka poškodbe v takem primeru presega meje, v katerih tveganje še zadane vojaka kot izvajalca vaje ne glede na to, da je sicer kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen kot pri ocenjevanju podobnih vaj v civilnem življenju. Z profesionalnega vojaka je ta prag še višji, vendar pa revizija pri tem poudarjanju prezre, da tožnik ni ni bil profesionalni vojak, temveč se je poškodoval med služenjem vojaškega roka. Prikazane okoliščine konkretnega primera torej utemeljujejo objektivno odgovornost tistega, ki je vajo organiziral kot obvezno in jo vodil (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89).

Revizijsko sodišče je tako preizkusilo sodbo druge stopnje v delu, v katerem se izpodbija z revizijo (glede temelja), in ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Tako npr. odločbe II Ips 276/2001, II Ips 445/2002, II Ips 50/2003. Op. št. (2): Tako npr. sodba II Ips 620/2004.