Jedro

Z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka Nova Gorica, št. U 132/99-34 z dne 7.7.2000, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 30.3.1999, s katero je tožena stranka izdala investitorju Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji delno enotno dovoljenje za gradnjo primorskega kraka avtoceste na odseku HC V. - S. Z navedenim dovoljenjem je bila dopolnjena 1. točka izreka delnega enotnega dovoljenja z dne 10.3.1998 tako, da so med zemljišča za odsek HC V. - S. uvrščene med drugimi tudi parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7 vse k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je investitor zaprosil za dopolnitev že izdanega delnega enotnega dovoljenja v obsegu predloženih dokazil o pravici gradnje na zemljiščih, navedenih v točki II/1 izreka dovoljenja.

Investitor je zahtevi priložil vse listine, predpisane v 36. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 39/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96 - ZGO) in 45.h ter 53. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in 13. členu Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA, Uradni list RS, št. 35/95).

Po presoji sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi sporno ali so parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7, vse k.o. B., z lokacijskim načrtom predvidene za gradnjo odseka hitre ceste V. - S. in ali je investitor predložil dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču. Ker med strankami ni sporno, da tožniki v postopku izdaje obravnavane odločbe niso sodelovali kot stranke, v tožbi pa uveljavljajo, da so tudi oni prizadeti v svojih pravicah ali pravnih koristih, je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu odločalo o njihovi tožbi.

Po določbi 45.h člena ZUN se na podlagi lokacijskega načrta in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo avtoceste izda enotno dovoljenje, ki vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja, predpisane v 57. členu tega zakona, in gradbenega dovoljenja, določene v 37. in 41. členu ZGO, katero nadomešča obe dovoljenji. V 3. členu Uredbe o lokacijskem načrtu za primorski krak avtoceste na odseku hitre ceste V. - S. (Uradni list RS, št. 46/96 - Uredba) obsega ureditveno območje lokacijskega načrta tudi parcele 239, 1366, 1368 in 1369 k.o. B. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je za parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7 k.o. B., za katere je bilo izdano obravnavano delno enotno dovoljenje za gradnjo z identifikacijskim potrdilom izkazano, da so nastale iz delov parc. št. 1366, 1368 in 1369. To pa pomeni, da trditve tožeče stranke, da v obravnavanem lokacijskem načrtu niso zajeta zemljišča parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7 k.o. B., nimajo podlage v podatkih upravnih spisov in tudi ne izhaja iz listin, na katere se sklicujejo tožniki v tožbi. Že na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov in odločbe, s katero so bile ugotovljene in evidentirane spremembe katastrskih podatkov na parc. št. 2680 k.o. B. z dne 17.12.1998 ter odločbe, ki jo je izdala komisija za izvedbo komasacijskega postopka, je možno ugotoviti le, da so v katastru in v zemljiški knjigi v letu 1996, torej v času, ko je bila sprejeta Uredba, evidentirana oziroma vpisana zemljišča, ki so obravnavana v lokacijskem načrtu, na parcelah s številkami, obstoječimi pred izvedeno komasacijo. Prav zato v obravnavanem lokacijskem načrtu tudi ni mogla biti obravnavana parcela št. 2680 k.o. B., ki je, kot izhaja iz listin v spisu, nastala šele po izvedbi komasacije tudi iz zemljišč na delih parc. št. 1366, 1368 in 1369, na katerih so sedaj v k.o. B. označene parcele s številkami 2817/55, 2819/43 in 2826/7. Novo nastale parc. št. na zemljišču, ki je v lokacijskem načrtu označeno s parc. št. 239 k.o. B., za katerega tožniki trdijo, da so solastniki oziroma etažni lastniki na njej stoječe večstanovanjske stavbe, pa niso predmet izpodbijanega delnega enotnega dovoljenja za gradnjo. Vse navedeno pomeni, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izdala enotno dovoljenje za gradnjo za zemljišče, določeno v ureditvenem območju lokacijskega načrta za primorski krak avtoceste na odseku hitre ceste V. - S. in so zato tožbeni očitki v tem delu neutemeljeni.

V postopku pridobitve gradbenega dovoljenja mora investitor med drugim predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (1. alinea 36. člena ZGO). Po 1. odstavku 13. člena ZUDVGA se za dokaz, določen v 1. alinei 36. člena ZGO, štejejo tudi sklenjene pogodbe z lastniki zemljišč. Ob tako urejenem postopku pridobivanja nepremičnin je po oceni sodišča investitor s kupoprodajno pogodbo, ki jo je sklenil z zemljiškoknjižnim lastnikom za zemljišča s parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7 k.o. B., predložil ustrezna dokazila, da ima pravico graditi na teh zemljiščih. Ker je navedeno kupoprodajno pogodbo investitor sklenil s pravno osebo, na katero je v zemljiški knjigi kot izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov v spisih kot tudi tistih, ki jih tožbi prilagajo tožniki, vpisana lastninska pravica, tožniki ne morejo uspeti z ugovorom, da o lastništvu tega zemljišča teče spor. Po mnenju sodišča samo dejstvo, da so tožniki v zvezi z navedenim zemljišče sprožili postopek pri sodišču, ki je zaznambo spora vknjižilo v B listu vložne številke 1319 k.o. B., v katerem so vpisane tudi parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7, ne more pomeniti, da investitor ni izkazal pravice razpolaganja s tem zemljiščem.

Pravna posledica zaznambe spora ni v prepovedi razpolagalne pravice, temveč le v tem, da se učinek sodnih odločb, izdanih v teh postopkih razteza tudi na osebe, ki so pridobile pravice po trenutku, ko je bil predlog za vknjižbo zaznambe vložen (44. člen in 104. člen Zakona o zemljiški knjigi). Ker tožniki ne zanikajo dejstva, da lokacijski načrt zajema tudi nepremičnine na nekdanji parc. št. 239 k.o. B., na kateri naj bi tožniki zakonito pridobili določene stvarne pravice, sami pa v tožbi oziroma pripravljalnim vlogam prilagajo tudi izpisek iz zemljiške knjige za vložek št. 1319 k.o. B. z dne 15.6.1999, iz katerega izhaja, da je za parcelne številke, na katerih stoji stanovanjska stavba, vpisana zaznamba začetka razlastitvenega postopka, sodišče v tej zvezi še pripominja, da z izpodbijano odločbo tožnikom ni moglo biti poseženo v pravice ali pravne koristi. Tožniki namreč ne dokazujejo in niti ne zatrjujejo, da bi v postopku sporazumevanja v smislu 8. člena in 8. alinee 13. člena ZUDVGA bilo karkoli spornega. Ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilnosti v postopku komasacije, parcelacije in vknjižbe lastninske pravice, sodišče ni obravnavalo, ker to ni stvar tega postopka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Sodišče prve stopnje se je napačno oprlo na dokaz, to je izdano identifikacijsko potrdilo, ki je bilo izdano pozneje, kot je tožena stranka izdala investitorju delno enotno dovoljenje za gradnjo, saj nosi slednje datum 30.3.1999, identifikacijsko potrdilo pa datum 21.5.1999. Iz njega izhaja, da naj bi bila parc. št. 239 del parcele 2680, parc. št. 1366 pa del parc. št. 2680 in del parc. št. 2681, vse k.o. B. To pa ne drži. Parc. št. 1366 k.o. B. ni samostojna, suverena zemljiška parcela, katere zemljišče nikoli ni bilo in ne more biti del parcele št. 2680 k.o. B. in ne del iz nje nastalih parcel št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7 k.o. B., kot to skuša neverodostojno prikazati identifikacijsko potrdilo in na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi, izkaže investitor z zemljiškoknjižnim izpiskom oziroma listino, na podlagi katere je mogoč vpis take pravice v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru je investitor toženi stranki predložil dokazila, ki se nanašajo na parc. št. 2680 k.o. B. oziroma iz nje, z delitvijo nastale parcele, ki so last KZ V. in kot take niso zajete v območje lokacijskega načrta, na drugi strani pa ji ni predložil nobenih dokazil o pravici razpolaganja za parc. št. 1366 k.o. B., katere lastnik je RS in katera spada v območje lokacijskega načrta.

Na pritožbo nista odgovorili niti tožena stranka niti zastopnik javnega interesa, ki je priglasil udeležbo.

Pritožba je utemeljena.

V tem primeru ni sporno, da so tožbo vložili tožniki, ki niso imeli položaja stranke v upravnem postopku. V tožbi zatrjujejo, da je njihov pravni interes izkazan s tem, ker so etažni lastniki stanovanj v večstanovanjski hiši D.P. v V. in da so z izdajo spornega dovoljenja ostali brez funkcionalnega zemljišča. K tožbi so predložili med drugim pogodbo o nakupu stanovanja na navedenem naslovu. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tožnikom pravilno priznalo pravni interes. Na podlagi 12. člena prejšnjega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 13/93 - odl. US, 9/94, 21/94, 23/96, 24/96 - odl. US, 44/96 - odl. US, v nadaljevanju SZ) je etažni lastnik tudi solastnik funkcionalnega zemljišča. Toda v tem primeru je sporno ali so parc. št. 2817/55, 2819/43 in 2826/7, vse k.o. B., ki so naštete v izdanem dovoljenju, v naravi iste parcele kot so zajete v lokacijskem načrtu, glede na to, da imajo druge številke in ali so funkcionalno zemljišče k hiši, v kateri so tožniki lastniki stanovanj. Sporno je tudi, ali je investitor izkazal pravico gradnje.

Tožena stranka je v spornem dovoljenju v obrazložitvi navedla, da je investitor predložil vse listine, kot jih zahtevajo 36. člen ZGO, 45.h člen in 53. člen ZUN ter 13. člen ZUDVGA, ni pa navedla, katere listine so to. Tako ni jasno, na kateri dejanski podlagi je tožena stranka ugotovila pravico gradnje, še zlasti, ker so v dovoljenju navedene druge parcelne številke kot v lokacijskem načrtu. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, na podlagi katerih listin je ugotovila dejansko stanje, toda z odgovorom na tožbo pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku ni mogoče dopolnjevati. Navedbam v odgovoru na tožbo pa je tožeča stranka tudi ugovarjala.

Sodišče prve stopnje je odločilo na seji, vendar na podlagi dejanskega stanja, ki ni bilo ugotovljeno v upravnem postopku (2. odstavek 51. člena ZUS). Tožniki pa niso imeli možnosti, da bi v kontradiktornem postopku glede na sporno dejansko stanje pojasnili svoje trditve in s tem varovali svoje pravice. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe 1. odstavka 51. člena in 1. odstavka 50. člena ZUS, ker je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS zato pritožbi ugodilo in s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.