Jedro

Toženec mora za uporabo tudi tožničinega solastninskega deleža plačati ustrezno odmeno. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivne merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani, česar se je sodišče prve stopnje tudi poslužilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženca v višini 8.440,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v sodbi navedenih posameznih zneskov do plačila ter obstoj terjatve toženca do tožnice v višini 1.389,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2009 dalje do plačila. Za razliko od zneska 1.389,18 EUR do zneska 2.082,31EUR pa je pobotni ugovor toženca kot neutemeljen zavrnilo ter odločilo, da se terjatvi pravdnih strank v višini 1.389,18 EUR medsebojno pobotata. Sodišče je tako razsodilo, da je tožena stranka po navedenem pobotu dolžna plačati tožnici še 7.054,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v sodbi, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.799,82 EUR v roku petnajstih dni.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožnik navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo razloga tožnice za neizvrševanje njenih solastnih upravičenj, saj je verjelo tožnici, da je bila primorana oditi iz stanovanja zaradi toženčevega nasilja, ni pa sledilo njegovim trditvam. Ni pomembno, da tožnica po incidentu z dne 8.7.2004 ni šla živet k drugemu moškemu in je živela drugje, ampak je ključno vprašanje, zakaj se je tožnica odselila od toženca, ki ni bil ljubosumen, ko je izvedel za tožničino nezvestobo. Do nje in otrok se je lepo obnašal, kar so potrdile priče, celo nagovarjal jo je, naj pride nazaj. Neutemeljena je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je nepošten pridobitelj. Tožnica se ni sklicevala na nepoštenost toženca niti tega ni zatrjevala, zato je sodba v tem delu nesklepčna, saj ne vsebuje ne navedb, ne dokazov. Tožnica je zahtevek za plačilo uporabnine postavila šele v vlogi z dne 13.10.2006 v zadevi, opr. št. I P 193/2006, do takrat tega ni zahtevala, zato toženec ni vedel za ta zahtevek in ni mogel biti nepošten. Ugotovitev sodišča, da je dolžan plačati obresti zaradi njegove nepoštene uporabe stanovanja tako niso sklepčne oziroma jih ni mogoče preizkusiti. Prav tako pa sodišče ni ugotovilo pravega dejanskega stanja, ali so bila plačila s pripisi plačano ali izvršba z njegove strani izvršena. Sodišče je tožencu iz naslova plačane kupnine priznalo 1.982,17 EUR od zahtevanih 2.640,22 EUR, pri tem pa je verjelo, da je tožnica plačala znesek 263,18 EUR, čeprav je toženec vztrajal, da je te položnice plačal sam, pa so mu bile vzete iz stanovanja v času zdravljenja v bolnišnici. Toženec je tudi predlagal poizvedbo sodišča pri S. p., d.o.o., R. na K. kot prejemniku plačil, vendar sodišče o tem predlogu ni odločilo. Ne glede na to pa pošilja šest položnic o plačilih S. p. Toženec se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da stroški upravljanja in vzdrževanja ne morejo bremeniti dolžnice.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem navedbam toženca v pritožbi in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga tožničinega zahtevka, kot izhaja iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je prikrajšanje zaradi posega toženca v njeno pravico solastnice nepremičnine imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugim solastnikom - tožencem uporabljati sorazmerno svojemu deležu (1. odstavek 66. člena SPZ). Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki solastnika vsak do ½ na stanovanju na naslovu U. S. B. 10 na J., toženec pa je bil izključni posestnik tega stanovanja najmanj od oktobra 2004 dalje. Ob tem je sodišče prve stopnje kot ključno vprašanje pravilno izpostavilo okoliščino, ali je tožnica prostovoljno opustila svojo soposest stanovanja in privolila v neizvrševanje svojih solastninskih upravičenj, ali pa je bila v to primorana zaradi nasilja oziroma dejanj samega toženca.

Glede tega vprašanja pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje preglednim in logičnim zaključkom sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to utemeljilo svojo odločitev, da je toženec dolžan plačati tožnici 7.054,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V izogib ponavljanju se na zadevne razloge prvostopenjskega sodišča tudi sklicuje in jih povzema kot svoje. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnica primorana oditi iz svojega stanovanja ravno zaradi nasilja toženca, kar dokazujejo listine o policijskih intervencijah, izpovedbe same tožnice kot tudi zaslišanih prič. Trditve toženca, da je stanovanje dovolj veliko za obe pravdni stranki kot bivša zakonca, so neutemeljene ravno iz razloga nemogočega sobivanja z njim. Iz slikovnega in pisnega gradiva izhaja, da je toženec tožnico nadlegoval in sramotil še po razvezi zakonske zveze dne 17.11.2006, prav tako pa je napadel tožnico na hodniku sodišča dne 27.10.2006, zaradi česar je bil v kazenskem postopku tudi pravnomočno obsojen. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da sobivanje s tožencem za tožnico ni bilo mogoče in da je bila primorana oditi iz skupnega stanovanja ravno zaradi njegovega fizičnega in psihičnega nasilja. Toženčeva brezplačna uporaba tudi tožničinega solastninskega deleža pa pomeni prevelik poseg v njeno lastninsko pravico, ker tako tožnici pušča le golo solastninsko pravico, saj je razpolaganje z njo oteženo. Pravna podlaga za vtoževano terjatev je v členu 198 OZ (prej v členu 219 ZOR), o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa. V takih situacijah je tudi Vrhovno sodišče RS večkrat poudarilo, da se prikrajšanje tožnice izkazuje v odsotnosti koristi, ki jo lahko prinaša lastninska pravica, okoriščenje toženca pa v brezplačni uporabi solastninskega deleža tožnice, ter da fizična nerazdeljenost stanovanja ni pravno pomembna (na primer odločbe VS RS II Ips 866/93, II Ips 364/2000 in druge). Toženčev solastninski delež v razmerju do tožnice je tuja lastnina, da gre za razvezana zakonca pa v tej situaciji ni pravno pomembno. Zato mora toženec za uporabo tudi tožničinega solastninskega deleža plačati ustrezno odmeno. Ta je po uveljavljenem stališču v sodni praksi enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine kot najbolj objektivne merilu višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani, česar se je sodišče prve stopnje tudi poslužilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženec ni nepošten pridobitelj, ki je usmerjen v odločitev o teku zamudnih obresti. V tem delu gre v celoti pritrditi povsem pravilnim in jasno opredeljenim zaključkom sodišča prve stopnje glede nepoštenosti toženca kot pridobitelja (2. odstavek stran 10 izpodbijane sodbe), katerim ni kaj dodati. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu materialnopravno pravilna in skladna z določbo člena 193 OZ in na to odločitev ne vpliva okoliščina, kdaj je tožnica prvič postavila svoj zahtevek.

Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati pritožbenih navedb ter priloženih položnic o plačilih stanovanjskemu podjetju. Toženec je tekom postopka sicer res predlagal opravo poizvedbe pri S. p. d.o.o. R. na K. kot prejemniku plačil, sodišče pa temu predlogu ni sledilo ter je upoštevalo le tista toženčeva plačila, za katera je predložil verodostojna potrdila. Trditveno in dokazno breme nalaga tožencu, da predloži verodostojne listine, ki dejansko izkazujejo izvršena plačila z njegove strani, njegove pasivnosti v tej smeri pa ni mogoče opravičiti zgolj s predloženim dokaznim predlogom poizvedbe pri navedenem podjetju, ko pa je sam razpolagal z ustreznimi potrdili, katere pa prilaga šele ob pritožbi. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (člen 337 ZPP). Ker toženec ni navedel, zakaj brez svoje krivde ni mogel priložiti šest položnic o plačilih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ki se vse nanašajo na obdobje pred izdajo izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče le teh kot nedopustno pritožbeno novoto ne more upoštevati. Nadalje, sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da mora toženec kriti tudi stroške upravljanja in vzdrževanja stanovanja, saj so le-ti vezani neposredno na tekočo uporabo stanovanja, katerega pa je imel v spornem obdobju v izključni posesti ravno toženec, ki je kot tak tudi edini zavezanec za plačila tovrstnih stroškov.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s členom 353 ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 istega zakona. Toženec s pritožbo ni uspel, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo tožnice na odločitev sodišča druge stopnje niso vplivale, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.