Jedro

Pravna podlaga za izpodbijano odločitev ni ZDoh-1, temveč izključno določbe Zdoh-2. Po teh pa se, drugače kot po ZDoh-1 oziroma po stališču, ki ga je zavzelo to sodišče v zvezi s prehodno določbo 158. člena Zdoh-2 za uveljavljanje posebne olajšave iz 3. točke 3. odstavka 114. člena Zdoh-2, to je za olajšavo za tistega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo kot otrok, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, zahteva predložitev ustrezne odločbe, in sicer odločbe centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Izrecno torej zahteva, da je izdana odločba na podlagi ZDVDTP, na podlagi katere se šele lahko uveljavlja posebna olajšava. To pomeni, da mnenje invalidske komisije ne zadostuje. Ravno tako ni dovolj zatrjevanje tožeče stranke, da pravice po ZDVDTP ima, ne da bi priložila ustrezno odločbo. Priložena odločba namreč ni taka, saj ne gre za eno od odločb iz 8. odstavka 114. člena Zdoh-2, ki so podlaga za uveljavljanje posebne olajšave iz 2. točke 1. odstavka 114. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Davčni urad Kranj, Izpostava Radovljica, je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril dohodnino za leto 2007 v znesku 1.038,63 EUR, pri čemer ji ni bila upoštevana olajšava za vzdrževanega družinskega člana A.A., ki jo je uveljavljala v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine kot posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane pod oznako B (za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) za šest mesecev zadevnega davčnega obdobja (leta 2007).

Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) je z odločbo št. ... z dne 28. 7. 2009 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na določbo 114. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2), po kateri se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, za vzdrževanega otroka, ki ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in za delo nezmožne telesno in duševno prizadete osebe v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, v višini 7 486,00 EUR letno. Olajšava pod oznako B, ki jo je uveljavljala tožnica, se priznava za vzdrževanje za delo nezmožne osebe, ne glede na starost te osebe, uveljavlja pa se, skladno z 8. odstavkom 114. člena ZDoh-2, na podlagi odločbe centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. V konkretnem primeru je prvostopni organ na podlagi navedb tožnice pri Centru za socialno delo (CSD) preveril, če je bila A.A. izdana odločba v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Iz odgovora CSD Radovljica je razvidno, da je bila A.A. priznana trajna denarna socialna pomoč po Zakonu o socialnem varstvu. Po navedenem A.A. ni bila izdana odločba CSD na podlagi Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list SRS št. 41/83 in spremembe, v nadaljevanju ZDVDTP), ki je po določbah ZDoh-2 pogoj za to, da se oseba lahko šteje za delo nezmožno po navedenem zakonu. Zavezancu, katerega družinski član nima takšne odločbe, zato olajšave za vzdrževanje za delo nezmožnega otroka ni mogoče priznati. Obravnavane olajšave tudi ni mogoče priznati na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, kakršno sicer ima tožničin sin, vendar to ni odločba, ki bi bi bila lahko podlaga za uveljavljanje povečane davčne olajšave.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Odločbo izpodbija iz vseh razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da vzdrževani otrok tožeče stranke A.A. nedvomno potrebuje posebno nego in varstvo. To izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije, po katerem A.A. ni zmožen za pridobitno delo in tudi ni bil od 15. leta dalje, kar je enako invalidnosti prve kategorije. Tudi Zavod za zaposlovanje je izdal odločbo, s katero je A.A. priznan status invalida. Tožeča stranka ima zato pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, A.A. pa se, glede na povedano, šteje za vzdrževanega družinskega člana v skladu z ZDoh-2, ki določa, da se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ne glede na starost. Nadalje iz 13. člena ZDVDTP izhaja, da se nezmožnost za samostojno življenje in delo ugotavlja na podlagi izvida in mnenja komisije, s katerim tožeča stranka razpolaga in iz katerega izhaja, kar je že predhodno navedeno. Tožeča stranka zato izpolnjuje pogoje za priznanje posebne olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, saj takega otroka dejansko vzdržuje. Odločitev davčnih organov, da do olajšave ni upravičena, ker ni predložila odločbe CSD v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih, je nepravilna. Zahtevane odločbe tožeča stranka namreč nima zato, ker ni izkoristila pravice in vložila zahtevka za priznanje dodatka za nego svojega sina, kar pa ne pomeni, da nima pravice, prav tako pa ne pomeni, da ne razpolaga s preostalima zahtevanima odločbama, česar pa davčni organ niti ni preverjal. Navaja še, da je v zadevi z enakim dejanskim stanjem Upravno sodišče že odločalo, in sicer je s sodbo z opr. št. U 864/2007-10 tožbi ugodilo in odločbo davčnega organa odpravilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopni organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopni organ ter se nanje, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja: S sodbo tega sodišča, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, je bilo sicer odločeno v zadevi z enakim dejanskim stanjem in na podlagi enakih dejanskih okoliščin, ne pa tudi na isti oziroma enaki pravni podlagi. Pravna podlaga za izpodbijano odločitev namreč ni več ZDoh-1, temveč izključno določbe ZDoh-2- Po teh določbah pa se, drugače kot po ZDoh-1 oziroma po stališču, ki ga je zavzelo to sodišče v zvezi s prehodno določbo 158. člena ZDoh-2, tudi za uveljavljanje posebne olajšave iz 3. točke 3. odstavka 114. člena ZDoh-2, to je za olajšavo za tistega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo kot otrok, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, zahteva predložitev ustrezne odločbe, in sicer odločbe centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Tudi za uveljavljanje te olajšave torej ni (več) dovolj, da se zatrjuje in dokazuje obstoj upravičenja, temveč se izrecno zahteva, da je izdana odločba na podlagi ZDVDTP, na podlagi katere se šele lahko uveljavlja posebna olajšava. To pa pomeni, da mnenje invalidske komisije, ki ga je tožeča stranka priložila ugovoru zoper informativni izračun in ki ga prilaga tudi tožbi, ne zadostuje. Ravno tako pa ni dovolj zatrjevanje, da pravice po ZDVDTP ima, ne da bi priložila ustrezno odločbo. Odločba, ki jo prilaga, namreč ni ustrezna, saj ne gre za eno od odločb iz 8. odstavka 114. člena ZDoh-2, ki so podlaga za uveljavljanje posebne olajšave iz 2. točke 1. odstavka 114. člena.

Ker je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa ni našlo, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno .

Sodišče je, skladno z 59. členom ZUS-1 v zadevi odločalo izven glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.