Jedro

Navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov - zato ga pravo ne more varovati.

Pravno nevzdržen je zaključek, da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.

V slovenskem pravnem redu ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi.

Izrek

I.Zahteve za varstvo zakonitosti obsojenca A. A., njegovih zagovornikov ter zagovornika obsojenca B. B. se zavrnejo.

II.Obsojenec A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 983,00 EUR, obsojenca B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 17167/2016 z dne 8. 7. 2021 obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1/A je obsojencema izreklo pogojno obsodbo, v kateri je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 A. A. določilo kazen eno leto zapora, B. B. pa eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da ta ne bo izrečena, če obsojenca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obsojencema naložilo plačilo sodne takse, in sicer A. A. v višini 432,00 EUR, B. B.pa skupno 723,00 EUR. Slednjemu je po prvem odstavku 94. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov, ki jih je povzročil po svoji krivdi v višini 134,38 EUR. Skladno s prvim odstavkom 105. člena ZKP je nadalje odločilo, da sta obsojenca oškodovancu, družbi B., dolžna nerazdelno povrniti škodo v višini 79.455,60 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 17167/2016 z dne 7. 11. 2022 pritožbe A. A., njegovih zagovornikov in zagovornikov B. B. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu A. A. je naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v višini 792,00 EUR, B. B. pa je plačila sodne takse oprostilo.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenec A. A. in njegovi zagovorniki zaradi kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zagovorniki B. B. iz vseh zakonskih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencema in njunim zagovornikom. Odgovor so podali obsojenec A. A., njegovi zagovorniki in zagovornik B. B.. Vložniki v bistvenem vztrajajo pri navedbah iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

5.Kazenskopravni očitek obsojencu A. A. v obravnavani zadevi je v tem, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti zlorabil svoj položaj, s tem da je med 26. 7. in 27. 7. 2010 v Begunjah na Gorenjskem, zato da bi B. B. kot predsedniku uprave A., d. o. o., (v nadaljevanju A.) pridobil veliko premoženjsko korist, kot direktor družbe B., d. o. o., (v nadaljevanju B.) najprej dne 26. 7. 2010 sprejel sklep, da se s tem dnem B. B. imenuje za prokurista B., nato pa 27. 7. 2010 z njim podpisal pogodbo o mandatu. Na podlagi slednje se je B. zavezala B. B. mesečno plačevati 6.300,00 EUR bruto, čeprav je A. A. vedel, da v družbi ni bilo potrebe po imenovanju prokurista in je navedena pogodba dejansko prikrivala izplačilo dela zaradi Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD, v nadaljevanju tudi Lahovnikov zakon) zmanjšane plače B. B. kot predsednika uprave A.. S tem je A. A. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, saj je bila zaradi njegovega ravnanja s strani B. v obdobju od 26. 7. 2010 do 30. 9. 2011 na podlagi navedene pogodbe B. B. izplačana premoženjska korist v znesku 59.906,27 EUR neto izplačil oziroma 79.455,60 EUR bruto. Obsojencu B. B. pa se očita, da je obsojencu A. A. pri tem naklepoma pomagal tako, da je podpisal navedeno pogodbo o mandatu kot prokurist, čeprav je vedel, da s strani B. niso bile podane potrebe, da se ga imenuje za prokurista in je navedena pogodba dejansko prikrivala izplačilo dela njegove zmanjšane plače kot predsednika uprave A., ki mu je bila s strani nadzornega sveta A. 23. 6. 2010 v skladu z določili ZPPOGD ustrezno znižana.

Pravnorelevantna dejstva

6.Izhodiščno so za odločanje o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti relevantna naslednja pravnomočno ugotovljena dejstva:

‒dne 15. 3. 2010 je bil v Uradnem listu RS št. 21/2010 objavljen Lahovnikov zakon, ki je omejil bruto plače direktorjev družb, v katerih je bila imetnica večinskega deleža država ali pa lokalne skupnosti;

‒družba C., d. o. o., ki se je predhodno imenovala A., je imela v inkriminiranem obdobju več imetnikov poslovnih deležev - med drugim tudi državni družbi PDP, d. d. in KAD.;

‒v družbi B. sta bila v navedenem obdobju edina imetnika poslovnih deležev KAD (19,88 %) in A. (80,12 %); direktor B. je bil od dne 4. 3. 2008 dalje prvi obsojenec A. A.;

‒družbi A., kot obvladujoča družba in B. kot odvisna družba sta v relevantnem obdobju tvorili dejanski koncern;

‒teden dni pred potekom roka za uveljavitev Lahovnikovega zakona, dne 23. 6. 2010, je bila izvedena 24. redna seja nadzornega sveta družbe A.;

‒istega dne je bila spremenjena individualna pogodba o zaposlitvi med A. in drugim obsojencem B. B., iz naslova katere se je B. B. kot predsedniku uprave A. znižala plača iz 10.800,00 EUR bruto na 5.800,00 EUR bruto, nadzorni svet A. pa je tega dne na navedeni seji nadzornega sveta sprejel sklep št. 127/24/R/10, da se obsojenec B. B. imenuje za prokurista B.;

‒dne 23. 7. 2010 je bila na skupščini B. soglasno spremenjena družbena pogodba tako, da se je spremenila pristojnost direktorja družbe, da lahko imenuje in odpokliče prokurista ter poslovnega pooblaščenca;

‒dne 26. 7. 2010 je obsojenec A. A. kot direktor B. imenoval obsojenca B. B. za prokurista, nato pa dne 27. 7. 2010 z njim podpisal pogodbo o mandatu, iz naslova katere je družba B. mesečno izplačevala 6.300,00 EUR bruto.

K zahtevam obsojenca A. A. in njegovih zagovornikov

Glede kršitev kazenskega zakona - uporaba blanketnih norm

7.Tako zagovorniki kot obsojenec A. A. sam v vloženih zahtevah uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, smiselno po 1. in 4. točki 372. člena ZKP. Navajajo, da sta sodišči pri presoji, ali v izreku opisano dejanje predstavlja kaznivo dejanje zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1, izhajali iz napačne uporabe dopolnilnih norm - relevantnih določb ZGD-1. Izpostavljajo, da je obsojenec A. A. direktor odvisne družbe (B.) v dejanskem koncernu, ter da je bil na navodilo o imenovanju B. B. za prokurista, ki ga je dobil na podlagi sprejetega sklepa nadzornega sveta obvladujoče družbe A., vezan. Zato ni ravnal v nasprotju s 263. členom ZGD-1, kot mu to neutemeljeno očita obtožba. Nepravilna uporaba blanketnih norm tako po stališču vložnikov predstavlja kršitev kazenskega zakona.

8.Vložniki v zahtevi pravilno izpostavljajo dejansko ozadje obravnavane zadeve in poudarjajo posebno naravo dejanskega koncerna, ki sta ga v konkretnem primeru tvorili družba A. (obvladujoča družba) ter B. (odvisna družba). Drži, da je v takšnih primerih glede vezanosti navodil in odgovornosti poslovodnih oseb odvisne družbe potrebno upoštevati posebna pravila gospodarskega statusnega prava, ki tovrstno situacijo posebej določa. Vložniki se sklicujejo predvsem na 541. člen in 548. člen ZGD-1. Navedeni določili pa za obravnavani primer nista uporabljivi. Prvič, določba 541. člena ZGD-1 ne pride v poštev, saj pogodba o obvladovanju, ki pogojuje uporabo te določbe, med družbama ni bila sklenjena. In drugič, za konkretni primer niso relevantna niti določila 548. člena ZGD-1, saj temeljni kazenskopravni očitek obsojencu ni v opustitvi njegove dolžnosti poročanja o škodljivih poslih po določbi tega člena, temveč v izpolnitvi nezakonitega navodila. Z njegovo izvršitvijo - sklenitvijo mandatne pogodbe z B. B. kot prokuristom, ki je prikrivala izplačilo delnega zmanjšanja njegove plače v obvladujoči družbi - se je namreč zasledoval zgolj obid Lahovnikovega zakona in pridobitev premoženjske koristi predsedniku uprave obvladujoče družbe.

9.Tudi če mora pod določenimi pogoji, tj. ob izravnavi prikrajšanja, odvisna družba v dejanskem koncernu na podlagi 545. člena ZGD-1 izpolniti škodljivo navodilo obvladujoče družbe (gre za t.i. koncernski privilegij),(1) pa na nezakonito navodilo odvisna družba v nobenem primeru ne more in ne sme biti vezana.

10.Osrednji argument vložnikov, s katerim poskušajo razbremeniti obsojenca A. A., da je navodilo (sklep nadzornega sveta obvladujoče družbe), kljub temu, da je za odvisno družbo bilo škodljivo, obsojenec bil dolžan spoštovati in izpolniti, zato v obravnavanem primeru ne more vzdržati. Vložniki imajo prav, da je bil obsojenec dolžan preverjati le zakonitost navodila, ne pa tudi smotrnosti pravnega posla za družbo kot celoto. Vendar pa je interpretacija "zakonitosti" na strani vložnikov preozka. Pravilno sicer navajajo, da ta vključuje ugotavljanje, ali posel povzroča prezadolženost družbe (oziroma nasprotuje kogentnim določbam insolvenčne zakonodaje) oziroma ali nasprotuje določbam o ohranjanju osnovnega kapitala družbe, kot je Vrhovno sodišče že odločilo.(2)

11.Vložniki pa spregledajo, da navodilo, ki je bilo dano izključno z namenom obida zakona in zagotovitve navidezne pravne podlage za izplačilo dela zmanjšane plače ter s tem pridobitve protipravne premoženjske koristi poslovodni osebi obvladujoče družbe, prav tako ne more biti zavezujoče. Zasleduje namreč nedopusten cilj - nasprotuje javnemu redu in morali oziroma predstavlja izigravanje prisilnih predpisov(3) - zato ga pravo ne more varovati. Na podlagi drugega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) to predstavlja nedopustno podlago (kavzo) za sklenitev pravnega posla (v tem primeru mandatne pogodbe). Navodilo je zato že iz tega razloga nezakonito; skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba sklenjena s takšno kavzo nična. Iz navedenih določb obligacijske zakonodaje kot blanketnih norm tako dovolj določno v smislu kazenskopravnih zahtev (lex certa) izhaja prepoved sklepanja pogodb z nedopustno podlago.(4) Vrhovno sodišče je že odločilo, da dogovor za sklepanje fingiranih pravnih poslov že sam po sebi predstavlja nepravo in je s tem nezakonit(5) - mutatis mutandis velja enako za dogovor o sklepanju pogodb z nedopustno kavzo - zato ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. Smiselno enako, aplicirano na konkretni primer, pa to velja tudi za tovrstno navodilo obvladujoče družbe.

12.V takšnih primerih, ko gre za izpolnitev nezakonitega navodila, so v okviru blanketnih norm aplikabilna splošna določila o skrbnosti in odgovornosti poslovodnih oseb, torej za konkretni primer določba 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1.(6) Z izpolnitvijo navedenega navodila je namreč obsojenec A. A. kršil standard poštenega(7) in vestnega izpolnjevanja dolžnosti, posledično tudi ni ravnal v skladu z najboljšimi interesi družbe. Da je obsojenec s svojimi ravnanji ravnal v nasprotju s to določbo, je v opisu jasno določeno, pravilno pa sta nato sodišči pri svoji presoji navedeno določbo aplicirali tudi na konkretno ugotovljeno dejansko stanje ter se do nasprotnih argumentov obrambe zanesljivo opredelili (točki 43 in 49 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točka 18 drugostopenjske sodbe).

Glede privolitve oškodovanca

13.Tezi vložnikov, da je v obravnavanem primeru dana privolitev oškodovanca in je s tem izključena protipravnost ravnanja, ni mogoče slediti. Ponovno velja poudariti, da v obravnavanem primeru ne gre za to, da bi bil izveden posel za družbo (le) škodljiv kot tak - pri čemer bi moralo sodišče za obstoj protipravnosti izpolnitve škodljivega navodila v dejanskem koncernu primarno ugotavljati morebitno izravnavo prikrajšanja (545. člen ZGD-1) - temveč je temeljni očitek obsojencu v sklenitvi pravnega posla, ki je kot tak prepovedan, in s tem v izpolnitvi nezakonitega navodila. Tudi če ob določenih pogojih pravna oseba s svojo voljo, ki jo izrazi preko svojega najvišjega poslovodskega organa, lahko privoli v zmanjšanje svojega premoženja, s katerim prosto razpolaga,(8) pa družba nikoli ne more veljavno soglašati z izpolnitvijo nezakonitega navodila oziroma posla, ki nasprotuje kogentnim določbam.

14.Vrhovno sodišče je glede veljavnosti soglasja izoblikovalo jasne kriterije. To mora biti (i) jasno in nedvoumno, (ii) dano vnaprej in (iii) ne sme biti protipravno, medtem ko oblika, v kateri je soglasje dano, ni pomembna.(9) Zavzeto je tudi že stališče, da je privolitev družbenikov k pravnemu poslu irelevantna, če jo je dal samo eden ali le nekaj njih, ne pa vsi.(10) Sicer pa je v razvoju sodne prakse obravnavanega kaznivega dejanja kontinuirano mogoče razbrati temeljno legitimno zahtevo, da je razpolaganje s premoženjem družbe s strani družbenikov nedvomno svobodno, vendar pa to ni in ne sme biti neomejeno. Takšno razpolaganje mora namreč vedno trčiti ob tiste določbe (gospodarskega) prava, ki so kogentne in v svoji esenci predstavljajo nepravo, zato njihove protipravnosti soglasje družbenikov ne more izključiti. Vrhovno sodišče v svojih odločbah primeroma našteva primere, kaj pomeni protipravno ravnanje oziroma protipravna privolitev v določeno za družbo škodljivo ravnanje,(11) vendar tega nikakor ne gre interpretirati kot končne definicije protipravnosti soglasja. Dovolj jasno zavzame generalno stališče, da je vsakršno soglasje, ki pomeni privolitev v ravnanje, ki je v nasprotju s temeljnimi pravili družb, protipravno. V kolikor takšne protipravnosti ni, je za ugotovitev veljavne privolitve v zmanjšanje premoženja družbe potrebno pretresti vse ostale zahtevane elemente veljavnega soglasja, ki jih je sodna praksa že vzpostavila in so navedeni zgoraj.

15.Pravno nevzdržen je torej zaključek (tudi, če bi bili izpolnjeni vsi ostali zahtevani pogoji), da lahko družbeniki s privolitvijo v izpolnitev nezakonitega navodila in v sklenitev protipravnega pravnega posla, ki predstavlja navidezno pravno podlago za nameren obid področne zakonodaje - kar je v nasprotju s kogentnimi določbami obligacijskega prava - temu ravnanju s svojim soglasjem odvzamejo njegovo protipravno naravo. Navedeno oboje predstavlja nepravo že samo zase in ne more imeti učinkov v pravnem prometu; takšno soglasje je torej protipravno.(12) Ker v obravnavani zadevi že zadnja zahteva ni izpolnjena - ravnanje obsojenca A. A. je protipravno - zatrjevano soglasje in posledično s strani vložnikov uveljavljan institut privolitve oškodovanca že iz tega razloga ne moreta biti upoštevna. Vrhovno sodišče zato stališču, ki ga zavzemajo vložniki, ne more pritrditi in protipravnost ravnanja obsojenca ni izključena. O tem sta se v bistvenem pravilno opredelili že nižji sodišči (točka 43 prvostopenjske in zlasti točka 55 drugostopenjske sodbe).

Glede prekrška in kaznivega dejanja

16.Neutemeljeno vložniki grajajo tudi, da s kršitvijo Lahovnikovega zakona ne more biti izvršeno obsojencu očitano kaznivo dejanje, temveč skladno z določili tega zakona kvečjemu prekršek. Že pritožbeno sodišče je pravilno odgovorilo na navedeno materialnopravno zmotno kritiko vložnikov (točka 18 obrazložitve drugostopenjske sodbe), da očitek obsojencu ni v kršitvi Lahovnikovega zakona kot takega, temveč v tem, da je obsojenec A. A. z namenom obida Lahovnikovega zakona zlorabil svoj položaj. Prekrškovne določbe Lahovnikovega zakona zato za obravnavani primer niso uporabljive. V konkretnem delu opisa so tudi konkretizirani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, katerih pa vložniki niti določno ne grajajo. Iz navedenih razlogov s svojimi zatrjevanji tudi v tem delu ne morejo uspeti.

Glede uporabe milejšega zakona

17.Strokovna literatura sicer pritrjuje vložnikom v njihovi tezi, da določilo 7. člena KZ-1 glede uporabe poznejšega milejšega zakona velja tudi pri uporabi blanketnih norm, v kolikor se te vsebinsko - z drugačnim vrednotenjem stopnje neprava ravnanja - in ne zgolj tehnično spremenijo.(13) Vendar po stališču Vrhovnega sodišča pri tem vložniki ponovno izhajajo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da se obsojencu v obravnavani zadevi očita kršitev Lahovnikovega zakona. Kot že predstavljeno, je temelj očitka obsojencu A. A. v zlorabi položaja, ki izhaja iz obida v času izvršitve kaznivega dejanja veljavnega Lahovnikovega zakona. Pri tem zato nikakor niso relevantne morebitne kasnejše spremembe tega zakona, ki bi bile za obsojenca milejše. Prav tako v ničemer ni relevantna niti drugačna pozneje nastala dejstvena podlaga, da je družba B. od leta 2015 pretežno v zasebni lasti. Le tiste dejanske okoliščine, ki so obstajale v času izvršitve kaznivega dejanja, so za opis kaznivega dejanja tudi edine pravnorelevantne. V tem delu so tudi razlogi pritožbenega sodišča (zlasti v točkah 16 do 18 drugostopenjske sodbe), v nasprotju z zatrjevanji vložnikov, razumni in zadostni. Smiselno uveljavljana kršitev po 4. točki 371. člena KZ-1 glede na vse obrazloženo po stališču Vrhovnega sodišča tudi v okviru zatrjevanih navedb ni podana, prav tako pa sodišči nista kršili niti načela zakonitosti po 28. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), kar jima neutemeljeno očitajo vložniki.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

18.Zagovorniki v okviru postopkovnih kršitev kot temeljno grajajo pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede obstoja obarvanega naklepa pri obsojencu in s tem zatrjujejo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je ugotovilo poseben, koristoljubni namen obsojenca, pritožbeno sodišče pa je temu zgolj pavšalno pritrdilo.

19.Ker je bilo dejanje, ki je predmet kazenskopravnega očitka, izvršeno pred novelo KZ-1/E, s katero je bil posebni namen kot zakonski znak črtan iz določbe prvega odstavka 240. člena KZ-1, je bilo potrebno obsojencu dokazati obarvani naklep (dolus coloratus). To pomeni, da mora storilčev naklep obsegati tudi poseben namen - v konkretni zadevi je to namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Izmed zakonsko določenih oblik krivde zato pride v poštev le direktni naklep oziroma ugotovitev, da se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je (s točno določenim namenom) tudi hotel storiti. Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko ugotavlja le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin primera, ki onkraj razumnega dvoma, omogočajo argumentiran logično - izkustveni sklep, da je storilec ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom. Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.(14)

20.Očitki vložnikov, ob upoštevanju navedenih izhodišč, niso utemeljeni. Logične in konkretne razloge o naklepnem ravnanju obsojenca s posebnim namenom, ki se je protipravnosti ravnanja po ugotovitvah nižjih sodišč nedvomno zavedal, sta sodišči podali zlasti v točki 49 prvostopenjske sodbe in točki 25 drugostopenjske sodbe, zato jima ni mogoče očitati arbitrarnosti. O (obarvanem) naklepu in zavesti o protipravnosti ravnanja obsojenca A. A. sta tako izkustveno sklepali zlasti na podlagi naslednjih nosilnih razlogov: (i) časovnega zaporedja dogodkov, ki se odraža v sprejetju sklepa nadzornega sveta obvladujoče družbe o imenovanju B. B. kot novega prokurista v odvisni družbi, tik po sprejetju Lahovnikovega zakona, in le mesec dni kasneje spremenjene družbene pogodbe B. kot odvisne družbe - na podlagi slednje je obsojenec A. A. najprej 26. 7. 2010 sprejel sklep, da se s tem dnem B. B. imenuje za njenega prokurista, dne 27. 7. 2010 pa z njim podpisal še pogodbo o mandatu; (ii) dejanske izravnave zmanjšane plače po spremenjeni pogodbi o zaposlitvi predsedniku uprave A., obsojencu B. B., z mesečnim plačilom po sklenjeni mandatni pogodbi v višini 6.300,00 EUR bruto; (iii) da je obsojenec A. A. v zagovoru sam zatrjeval, da potrebe po prokuristu ni bilo, na podlagi česar sta sodišči sklenili, da se je zavedal škodljive narave posla; (iv) da se je tudi obsojencu A. A. kot poslovodni osebi znižala plača na podlagi Lahovnikovega zakona in se je nedvomno zavedal njegovih posledic.

21.Na podlagi tako ugotovljenih konkretnih okoliščin je izkustveno zanesljiv zaključek sodišč, da je obsojenec A. A. vedel za pokrivanje razlike v zmanjšanju plače obsojencu B. B. in torej o nezakonitosti navodila, a je kljub temu pravne akte, ki so to omogočili, sprejel in podpisal. Pri tem pa mu je šlo ravno za to, da obsojenec B. B. pridobi premoženjsko korist v vrednosti 59.906,70 EUR neto. Navedeni razlogi so konkretizirani in izkustveno prepričljivi, pri čemer sta sodišči v presojo vzeli tudi okoliščine, ki jih je navajala obramba (zlasti da se je o podpisu mandatne pogodbe obsojenec A. A. posvetoval s pravnikom C. C., ki je mandatno pogodbo tudi sestavil; da na seji nadzornega sveta obsojenec A. A. ni bil prisoten; da ni vedel, kakšna je bila plača obsojenca B. B. kot predsednika uprave A.; ter da potrebe o prokuristu ni bilo, saj je sorazmerno uspešno vodil B.), vendar tem po prosti dokazni oceni - ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin - nista dali takšne teže, kot jim jo pripisujejo vložniki. Njihovi očitki se tako izkažejo za neutemeljene.

K zahtevi zagovornika obsojenca B. B.

Glede kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskih znakov

22.Vložnik v zahtevi najprej izpostavlja kršitve kazenskega zakona, ki se navešajo na konkretizacijo zakonskih znakov glede dejanja glavnega storilca. Meni, da v opisu niso konkretizirani naslednji znaki; (i) izvršitveno ravnanje zlorabe položaja, (ii) obarvani naklep (dolus coloratus) in (iii) pridobitev protipravne premoženjske koristi oziroma premoženjska škoda. Glede drugega obsojenca pa poudarja, da je iz opisa izostala konkretizacija objektivnih in subjektivnih znakov pomoči.

Konkretizacija zakonskih znakov "zloraba položaja", "obarvani naklep" in "protipravna premoženjska korist"

23.Prvič, ne drži, kar navaja vložnik, da bi za konkretizacijo "zlorabe položaja" v opisu moralo biti nujno vsebovano na primer, "da je A. A. ravnal brez pooblastila, soglasja, ali v nasprotju s soglasjem družbe, ki jo je zastopal". Tako v teoriji(15) kot sodni praksi(16) je že sprejeto stališče, da je izraba položaja vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, do katerega je storilec na podlagi njenih notranjih pooblastil (pogodba, statut, navodila članov družbe itd.) sicer upravičen, vendar pa pri tem namesto interesov gospodarske družbe zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb; v tem se tudi odraža nezvestoba do družbe oziroma njenih lastnikov. Položaja v navedenem smislu pa ne izrablja samo tisti, ki prekorači svoja pooblastila, temveč tudi tisti, ki poslov ne opravlja pošteno in vestno, ki torej ravna v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1. Do navedene situacije lahko pride na podlagi različnih pravnih naslovov - lahko na primer izvira bodisi iz poslovanja v zvezi z dejavnostjo družbe (ko na primer družba sklepa pravne posle z namenom pridobitve dobička) bodisi iz upravljavskih upravičenj družbenikov (kar je primer konkretne zadeve) in podobno.(17) Bistveno je, da posameznik v družbi zlorabi svoj status oziroma položaj, ki mu daje raznovrstna pooblastila v zvezi s premoženjskimi operacijami v družbi, slednji pa jih uresničuje v nasprotju z njihovimi nameni oziroma pri tem zasleduje le koristoljubne. Že po naravi stvari je premoženjska korist pridobljena s takšnim dejanjem protipravna, saj izvira iz storilčeve zlorabe položaja ali pravic, in to ne glede na njen vpliv na premoženje gospodarskega subjekta.(18) Velika premoženjska korist oziroma premoženjska škoda kot prepovedani posledici obravnavanega kaznivega dejanja sta praviloma soodvisni; običajno nastanek premoženjske koristi hkrati pomeni tudi premoženjsko škodo za tistega, za čigar interese je storilec dolžan skrbeti, vendar to ni nujno.(19)

25.V konkretnem primeru je zloraba položaja prvega obsojenca A. A. kot glavnega storilca, v pomenu kot ga zavzemata teorija in sodna praksa, v opisu kaznivega dejanja določno ponazorjena z okoliščinami, "(…) da je kot direktor družbe B. d.o.o. dne 26. 7. 2010 sprejel sklep, da se s tem dnem B. B. imenuje za prokurista B., nato pa 27. 7. 2010 še podpisal pogodbo o mandatu s B. B., po kateri je zavezal B., da B. B. plačuje mesečni znesek 6.300,00 EUR bruto, čeprav je vedel, da s strani B. niso bile podane potrebe, da se imenuje prokurist in je navedena pogodba dejansko prikrivala izplačilo dela zmanjšane plače B. B. kot predsednika uprave A., s tem pa je A. A. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1, (…), saj je bilo zaradi njegovega ravnanja v obdobju od 26. 7. 2010 do 30. 9. 2011 na podlagi mandatne pogodbe B. B. izplačana premoženjska korist v znesku neto izplačil 59.906,27 EUR oziroma 79.455,60 EUR bruto (…)","alignment":"left","indentation":0,"prefix":"24.","bold":false,"italic":false},{

25.Nadalje vložnik v opisu neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo obarvanega naklepa prvega obsojenca kot glavnega storilca. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da konkretizacija naklepa sodi v obrazložitev sodbe, za sam opis dejanja v izreku pa zadostuje, da daje okvir za ugotavljanje določene vrste krivdne oblike, tudi obarvanega naklepa.(20) Zahteva po konkretizaciji se namreč nanaša na objektivne zakonske znake, medtem ko za subjektivne zakonske znake - tudi obarvani naklep - velja, da so dovolj določno opredeljeni že v zakonu in zato za opredelitev kaznivega dejanja zadošča sklicevanje na zakonske prvine. Pri slednjih gre namreč za t. i. notranja subjektivna dejstva, ki neposredno niso zaznavna, nanje pa je mogoče sklepati iz posrednih dokazov (indicev), ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih sodbe in ne sodijo v sodbeni izrek.(21)

26.Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem opisu kot celoti - kombinaciji abstraktnega in konkretnega dela - jasno navedeno, da je prvi obsojenec A. A. ravnal zato, da bi drugemu obsojencu B. B. pridobil veliko premoženjsko korist, in da mu je šlo za to, da pridobi tako korist, nadalje pa je navedena dejanska vsota (tako neto kot bruto znesek), ki je bila v relevantnem obdobju izplačana B. B.. S tem pa je - v nasprotju z zatrjevanji vložnika - zadosti konkretizirana tudi "drugemu pridobljena (velika) protipravna premoženjska korist". V slovenskem pravnem redu - za razliko (na primer) od nemškega(22) - ni normirana kumulativna oblika prepovedane posledice v smislu nastanka škode in pridobitve premoženjske koristi sebi ali tretji osebi. Na podlagi alternativne formulacije za obstoj kaznivega dejanja zadostuje obstoj enega izmed navedenih pogojev. V konkretnem primeru je očitek v prvi alternativni opciji - pridobitvi protipravne premoženjske koristi tretji osebi (obsojencu B. B.), ki je v opisu, kot navedeno, konkretizirano določena. Sodišči sta se do obarvanega naklepa obsojenca A. A., kot že pojasnjeno, nato izkustveno logično in celovito na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin opredelili v obrazložitvi o krivdi (točke 47-49 obrazložitve prvostopenjske in točka 25 drugostopenjske sodbe). S tem sta zahtevam po konkretizaciji obarvanega naklepa povsem zadostili, nasprotna zatrjevanja vložnika pa se izkažejo za neutemeljena.

27.Odločba Ustavnega sodišča Up-911/15 z dne 14. 9. 2017, ki jo v zahtevi citira vložnik, za konkretni primer ni uporabljiva, saj se nanaša na kaznivo dejanje goljufije in konkretizacijo "goljufivega namena", za kar so se v (ustavno)sodni praksi izoblikovala posebna merila. Enako velja tudi za izpostavljeno sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, ki obravnava kaznivo dejanje poslovne goljufije in strožja merila konkretizacije "preslepitvenega namena" zaradi nujnosti razmejitve izvršitve kaznivega dejanja od kršitve civilnopravne obveznosti. Slednje pa ni predmet obravnavane zadeve, zato se Vrhovno sodišče do izpostavljenih vprašanj v zvezi z navedenima odločbama na tem mestu tudi ne more opredeljevati.

Konkretizacija "pomoči"

28.Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja in so zato nasprotne trditve vložnika materialnopravno nepravilne. Za napolnitev tega zakonskega znaka po drugem odstavku 38. člena KZ-1 zadošča, da pomagač storilca pri obravnavanem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.(23)

29.V konkretnem delu opisa so najprej določno, kot predstavljeno, opisana ravnanja prvega obsojenca A. A. kot glavnega storilca, nato pa je povsem jasno in določno opisana tudi pomoč drugega obsojenca B. B. pri tem dejanju. In sicer abstraktni del opisa najprej določa, "(…) da je B. B. obsojencu A. A. naklepoma pomagal (…), nato pa konkretni del to dikcijo napolni z navedbami "(…) da je B. B. obsojencu A. A. pomagal tako, da je podpisal navedeno pogodbo o mandatu kot prokurist, čeprav je vedel, da s strani B. niso bile podane potrebe, da se ga imenuje za prokurista in je navedena pogodba dejansko prikrivala izplačilo dela njegove zmanjšane plače kot predsednika uprave A., (…)". Z ravnanjem podpisa pogodbe je B. B. vsekakor objektivno olajšal in omogočil izvršitev kaznivega dejanja; to je že iz opisa razločno razvidno. Da bi pogodbo lahko zanj ali namesto njega podpisal kdo drug, na kar opozarjajo vložniki, je v tem primeru - ker se za izvršitev pomoči ne zahteva odločilen oziroma nenadomestljiv prispevek - brezpredmetno.

30.Drži, da je naklep pomagača dvojni - zahteva se naklep do dejanj pomoči kot tudi do izvršitve dejanja glavnega storilca(24) - vendar pa za konkretizacijo tega v opisu veljajo enaki standardi kot za vsako drugo obliko krivde kot subjektivno prvino kaznivega dejanja, kar je že pojasnjeno. Naklep obsojenca B. B. je tako upoštevajoč celoten opis zanesljivo konkretiziran, saj sta njegovo zavedanje protipravnosti in hotenje izvršitve pomoči glavnemu storilcu kot tudi naklep, da ta dejanje dejansko izvrši, iz opisa, poleg abstraktnih navedb, tudi izkustveno prepoznavna. Sodišči sta nato konkretne razloge, na podlagi katerih sta sklenili o njegovem obstoju, podali zlasti v točkah 53 do 55 prvostopenjske sodbe, temu pa je pritožbeno sodišče zanesljivo pritrdilo v točki 11 obrazložitve svoje odločbe.

31.V sklopu kršitev kazenskega zakona je vložnik uveljavljal tudi izključitev protipravnosti ravnanja zaradi privolitve oškodovanca in opozarjal na uporabo prekrškovnih določb Lahovnikovega zakona, kar po njegovi oceni izključuje bit kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče se je glede teh argumentov obrambe opredelilo že pri odločanju o zahtevi zagovornikov obsojenca A. A., zato iz enakih razlogov zavrača tudi v bistvenem enake očitke zagovornika obsojenca B. B..

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

32.Pri odločanju o dokaznem predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave sodišče zavezujejo merila, ki so se izoblikovala v ustaljeni (ustavno) sodni praksi: (i) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; (iii) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; (iv) pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in (v) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca ter ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen.(25)

33.Stranka mora navesti (i) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (ii) dokazno sredstvo in (iii) z navedbami okoliščin utemeljiti, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca.(26) Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, (a) če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, (b) če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, (c) če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, (d) ali če obramba ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj dokaza ni izvedlo, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.(27)

34.Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti glede zavrnitve dokaznih predlogov, podanih na predobravnavnih narokih dne 28. 1. 2020 in 6. 2. 2020, svojemu bremenu po konkretizaciji neutemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov in po drugi strani izkazanosti njihove pravne relevantnosti pred Vrhovnim sodiščem ni zadostil. Vložnik v zahtevi sicer navede konkretno pravnorelevantno dejstvo, ki naj bi se z dokazi dokazovalo; želel je dokazovati, da je B. B. kot prokurist v družbi B. delo v tej funkciji dejansko opravljal in so izvedena mu plačila bila upravičena. Vendar pa je v zahtevi izostala konkretna navedba dokaznih sredstev, s katerimi je to dejstvo želel dokazovati, oziroma katerih dokazov konkretno po njegovi oceni sodišči neutemeljeno nista izvedli ter sta njihovo izvedbo pavšalno zavrnili. Vložnik zgolj z navedbo "da je na narokih dne 28. 1. 2020 in 6. 2. 2020 podal dva obsežna dokazna predloga, s katerima je predlagal izvedbo dokazov" - ne navede pa katerih - standardu konkretizacije dokaznega predloga, kot tudi konkretiziranosti uveljavljanih kršitev v smislu prvega odstavka 424. člena ZKP, ne zadosti. Poudariti velja, da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej določno navesti ter obrazložiti zatrjevane kršitve zakonitosti, za argumentirano grajo izpodbijane sodbe pa ne zadošča sklicevanje na svoje prejšnje vloge - tudi dokazne.(28) Ker vložnik torej presplošno in ne dovolj konkretizirano uveljavlja kršitev pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave ter na podlagi drugega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče teh očitkov ni moglo vsebinsko presojati.

35.Vložnik neutemeljeno graja tudi zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem davčne inšpektorice, saj sta v sodbah nižjih sodišč s tem v zvezi podani zanesljivi razlogi, katere tudi Vrhovno sodišče v celoti sprejema (točki 57 in 58 prvostopenjske ter točka 30 drugostopenjske sodbe), zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe v sklopu teh navedb ni podana.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

36.Vložnikov bistveni očitek v okviru grajanih postopkovnih kršitev je v arbitrarni dokazni oceni nižjih sodišč. Zatrjuje, da sodišči nista izvajali dokazov, ki so v prid obsojencema, oziroma sta dokaze interpretirali izključno v njuno škodo ter s tem kršili domnevo nedolžnosti in prepoved sodniške samovolje iz 22. člena Ustave.

37.Prvič, vložnik z obsežnimi navedbami, s katerimi želi vplivati na drugačno dokazno oceno in presojo verodostojnosti prič, zlasti glede potrebe po imenovanju prokurista v odvisni družbi, ne more uspeti. S tem namreč izpodbija zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog, ki bi ga bilo s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Drugič, sodišči sta o svojih dokaznih zaključkih o potrebah prokurista in namenu sklenitve mandatne pogodbe prepričljive in celovite razloge - na podlagi zgoraj navedenih nosilnih okoliščin in več medsebojno povezanih dokazov - podali v točkah 23 do 43 prvostopenjske sodbe ter zlasti 37 do 43 drugostopenjske sodbe, zato njuna dokazna ocena nikakor ni arbitrarna, za kar se neutemeljeno zavzema vložnik. Enako pa velja, kot že obrazloženo, za odločitev o krivdi obsojencev.

Glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku

38.Neutemeljene so tudi vložnikove navedbe, da je sodišče v adhezijskem postopku o odločanju o premoženjskopravnem zahtevku kršilo določbe civilnega prava, ker naj bi se oškodovanec - družba B. temu zahtevku odpovedala. To utemeljuje na podlagi 6. člena Sporazuma o prekinitvi delovnega razmerja, iz katerega med drugim izhaja, da so med strankama B. B. in družbo A. (kot tudi družbo B.), poravnane vse medsebojne obveznosti.

39.Vrhovno sodišče tem očitkom ne more slediti, saj sporazum, ki ga izpostavlja vložnik, predstavlja medsebojno sporazumno razvezo delovnega razmerja. Torej vsebina tega sporazuma izvira iz delovnopravnega razmerja družbe A. kot delodajalca in obsojenca B. B. kot delavca, kot sta pravilno izpostavili že nižji sodišči (točka 71 prvostopenjske in točka 52 drugostopenjske sodbe). Tako ne predstavlja odpovedi vsem morebitnim zahtevkom, ki bi jih družba B. imela do B. B. iz drugih razmerij oziroma pravnih naslovov. Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, sporazum namreč ne določa - kar protispisno skuša prikazati vložnik - da se je oškodovana družba odpovedala prav navedenemu odškodninskemu zahtevku, ki izvira iz kaznivega dejanja. Zato je postopanje nižjih sodišč, ko sta o premoženjskopravnem zahtevku vsebinsko odločili, pravilno.

C.

40.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa so zahteve vložene tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jih je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

41.Izrek o stroških za obsojenca A. A. temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in tarifnih številkah 7112 v zvezi 71113, 7152 in 7301 v zvezi s 16. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), za obsojenca B. B. pa na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom ZST-1, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obeh obsojencev.

42.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Barbara Zobec, dr. Primož Gorkič in Maja Baškovič. Vrhovni sodnik dr. Damjan Orož je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

Op. št. (1)O tem podrobneje dr. P. Podgorelec v: Škodljiva navodila obvladujoče družbe v dejanskem koncernu - koncernski privilegij, Pravni letopis 2010, št. 1/2010, str. 195 - 208.

Op. št. (2)Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11059/2013 z dne 25. 3. 2021.

Op. št. (3)O nedopustni kavzi glej P. Grilc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 309.

Op. št. (4)Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017, s katero se je Vrhovno sodišče izreklo o zadostni določnosti blanketnih predpisov (50. člena OZ), ko je obravnavalo sklenitev navidezne pogodbe.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 7935/2009 z dne 13. 9. 2012.

Op. št. (6)Primerjaj npr. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 52/2018 z dne 13. 11. 2018.

Op. št. (7)Poštenost pomeni ravnanje v skladu s predpisi; ustavo, zakoni, podzakonskimi akti, akti družb, akti organizacij, v katere je družba povezana, ali so člani organov vodenja in nadzora njeni člani, spoštovanje pogodb in drugih obveznostnopravnih aktov (Tako R. Bohinc, B. Bratina, P. Podgorelec v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2014, 2. knjiga, str. 73).

Op. št. (8)Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011.

Op. št. (9)Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007 in I Ips 278/2010 z dne 1. 9. 2011; glej tudi M. Šošić v: Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti kljub soglasju družbenikov, Pravna praksa (PP), št. 15-16/2020.

Op. št. (10)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007.

Op. št. (11)Na primer odločbe I Ips 11059/2013 z dne 25. 3. 2021, I Ips 278/2010 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007.

Op. št. (12)Primerjaj zlasti z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017; glej tudi I Ips 15577/2011 z dne 19. 12. 2019.

Op. št. (13)Dr. K. Filipčič v: Kazensko pravo, splošni del, Uradni list RS, šesta izdaja, Ljubljana 2014, str. 115.

Op. št. (14)Tako dr. L. Selinšek, Ugotavljanje namena pri zlorabi položaja ali zaupanja, Pravna praksa, št. 44, 2014, str. 9-11.

Op. št. (15)J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1200; glej tudi dr. L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 369 in 372.

Op. št. (16)Primerjaj. npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 7935/2009-44 z dne 13. 9. 2012 in I Ips 378/2006 z dne 22. 6. 2007.

Op. št. (17)Primerjaj npr. s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 13039/2009-69 z dne 4. 10. 2012 in sodbo I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014.

Op. št. (18)Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 257/2002 z dne 19. 5. 2005; primerjaj z J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1211-1212.

Op. št. (19)Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007.

Op. št. (20)Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 99/97 z dne 27. 5. 2004.

Op. št. (21)Glej zlasti sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023; primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 76857/2010 z dne 18. 4. 2019.

Op. št. (22)Nemški kazenski zakonik Strafgesetzbuch (StGB) v 266. členu (Untreue - nezvestoba), ki je po vsebini podoben slovenskemu 240. členu KZ-1, kot zakonski znak nujno določa povzročitev škode družbi.

Op. št. (23)Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023 in I Ips 45162/2011-698 z dne 13. 11. 2014; primerjaj J. Kozina, komentar 240. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Uradni list RS, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2023, str. 1191.

Op. št. (24)Tako tudi npr. Ustavno sodišče v odločbi Up-92/16-15, Up-113/16-16 z dne 6. 12. 2017.

Op. št. (25)Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 ter I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999.

Op. št. (26)Tako primeroma odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017 in I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008.

Op. št. (27)Glej odločbe navedene v opombi 25.

Op. št. (28)Primerjaj zlasti s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

*****************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. DAMJANA OROŽA

Povezava na PDF dokument