Jedro

Z izpodbijano odločbo je bilo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora odmerjeno drugemu zavezancu, kot je bil ugotovljen v pravnomočni inšpekcijski odločbi, kar ni skladno z določbami ZGO-1. Podlaga za odmero nadomestila tožniku pa bi lahko bila le nova inšpekcijska odločba, izdana v obnovljenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35113-70/2013-5-00641107 z dne 26. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 109,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno odločbo je upravni organ druge stopnje odpravil 1. točko izreka odločbe Upravne enote Izola št. 351-252/2013 z dne 27. 8. 2013 in jo nadomestil z novo 1. točko, ki se glasi: tožniku se zaradi nedovoljene gradnje pritličnega objekta z enokapno streho WC-ja, pravokotne tlorisne oblike, tlorisnih dimenzij 2,0 m x 3,0 m in višine 2,6 m, na zemljišču parc. št. 2280 k.o. A., odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1.155,77 EUR (1. in 2. točka izreka). Ugotovil je še, da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

Podlaga za odločitev sta prvi in peti odstavek 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Kot neupoštevne ocenjuje tožnikove ugovore, da je izpodbijana odločba preuranjena, ker še ni pravnomočno odločeno o njegovi vlogi za vstop v inšpekcijski postopek. Sklicuje se na pravnomočno odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Koper-Nova Gorica št. 06122-3394/2010/18 z dne 26. 10. 2012, izdano Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot inšpekcijskemu zavezancu. Ugotavlja, da je bila navedena odločba izdana na podlagi 152. člena ZGO-1 in nesporno dokazuje, da je obravnavana gradnja navedenega objekta nedovoljena gradnja. Sklicuje pa se tudi na tožnikovo izjavo glede investitorstva obravnavanega objekta, in sicer je izjavil, da je investitor poljske lope – poljskega WC-ja, ki ga je postavil pred približno 11 leti in da se strinja z izmerami inšpektorice na terenu, navedenimi v inšpekcijski odločbi. Na podlagi navedene izjave je organ zaključil, da je tožnik investitor obravnavane gradnje, zato mu je izdal odločbo o plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Kot pravilen ocenjuje tudi izračun nadomestila, ki ga je opravil upravni organ prve stopnje, ne strinja se samo z zaključkom, da je objekt dokončan, saj bi bilo za dokončanje treba izvesti tudi inštalacije in omete. Zato je skladno s točko D prvega odstavka 12. člena Uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu plačila določil faktor F4=0,9, namesto faktorja F4=1,0 in posledično nižjo stopnjo degradacije in uzurpacije prostora po 22. členu navedene uredbe.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem, da njegova vloga za vstop v inšpekcijski postopek ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Navaja, da ni investitor nedovoljene gradnje in meni, da vsebinsko obravnavanje njegovih navedb narekuje, da se vprašanje investitorstva objekta ugotovi že v inšpekcijskem postopku. Meni, da je stališče toženke zmotno in pravno nekorektno, ker mu ne omogoča, da v inšpekcijskem postopku, ki je temelj za odmero denarnega nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, predstavi resnično dejansko stanje, ki je v tem, da ni investitor nobenega objekta. Meni, da bi mu moral biti v osnovnem inšpekcijskem postopku priznan položaj stranke. S tem bi mu bila dana možnost, da dokaže, da ni investitor spornega objekta in posledično zavezanec nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pravno korist v zvezi z vstopom v inšpekcijski postopek utemeljuje na pogodbi, sklenjeni s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov. Navaja tudi, da gre za objekt, ki je na istem mestu stal že leta 1967, kar podrobneje utemelji. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da tožnik sicer izpodbija le 2. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje. Ker pa gre pri 1. točki izreka, ki določa, da se “ 1. točka izreka odločbe upravnega organa prve stopnje odpravi in nadomesti z novo, ki se glasi:“ in 2. točki izreka, ki vsebuje nadomeščeno besedilo odpravljene 1. točke izreka odločbe upravnega organa prve stopnje, v bistvu za eno odločitev, vsebovano v dveh točkah, ki ju ni mogoče obravnavati ločeno, je sodišče štelo, da tožnik izpodbija odločbo upravnega organa druge stopnje v celoti, torej v 1. in 2. točki izreka.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v priloženih upravnih spisih izhaja, da je toženka po uradni dolžnosti, v skladu s 157. členom ZGO-1, uvedla postopek odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Po prvem odstavku navedene določbe je dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Po petem odstavku navedene določbe mora oseba iz prvega odstavka tega člena plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Navedeno pomeni, da sta lahko podlagi za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora lastna zaznava organa v postopku izdaje ali spremembe gradbenega dovoljenja, ali odločba inšpekcijskega organa, izdana na podlagi določb 152. do vključno 155. člena tega zakona.

Tudi, če je podlaga za izdajo odločbe o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora odločba, izdana na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena ZGO-1, je organ dolžan izvesti ugotovitveni postopek. Je pa po presoji sodišča vezan na pravnomočno ugotovljeno ugotovitev inšpekcijskega organa o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec. Navedeno izhaja že iz zgradbe samega zakona, ki 157. člen ZGO-1 uvršča med druge sankcije in sledi določbam, ki urejajo inšpekcijske ukrepe, ki so izrečeni inšpekcijskim zavezancem.

Poleg tega je organ v primeru, ko je podlaga za izdajo odločbe pravnomočna odločba inšpekcijskega organa, vezan na v tej odločbi ugotovljen nedovoljen poseg v prostor (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 5/2006). Navedeno pomeni, da zavezanec v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora ne more več ugovarjati, da ne gre za nedovoljen poseg v prostor. Z določitvijo drugega zavezanca v postopku odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, kot je bil določen s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, se mu onemogoči, da bi kadarkoli v postopku uspešno ugovarjal ugotovitvi, da gre za nedovoljen poseg v prostor.

Prav to pa smiselno ugovarja tožnik v tožbi.

Po presoji sodišča je zato v primeru, ko se po pravnomočno končanem inšpekcijskem postopku, v katerem je kot inšpekcijski zavezanec naveden lastnik zemljišča, ugotovi investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, lahko podlaga za odmero nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje le nova inšpekcijska odločba, izdana v obnovljenem postopku, v katerem je kot inšpekcijski zavezanec naveden investitor ali lastnik nedovoljene gradnje.

Ker v zadevi ni sporno, da je bilo z izpodbijano odločbo nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora odmerjeno drugemu zavezancu, kot je bil ugotovljen v pravnomočni inšpekcijski odločbi, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, bi bil po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek v višini 89,60 EUR in materialne stroške v višini 20,00, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).