Jedro

Pritožnik spregleda posebne določbe ZNP-1, ki, v 96. členu, ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve, ne glede na drugi odstavek 158. člena DZ,10 ponuja tri alternativne in enakovredne možnosti razgovorov, in sicer: (-) razgovor na centru za socialno delo, (- ) razgovor z zagovornikom otroka, ali (-) glede na starost in druge okoliščine neformalni razgovor s sodnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v odločitvi pod točkama II in III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17. 12. 2024 sklenilo, da se:

-zavrne ugovor prve dolžnice z dne 25. 10. 2024 (izrek pod točko I),

-zavrne ugovor drugega dolžnika z dne 23. 10. 2024 (izrek pod točko II),

ki sta bila oba vložena zoper sklep III Z 29/2024 z dne 12. 1. 2024, ter še, da udeleženci nosijo svoje stroške postopka (izrek pod točko III).

2.Drugi nasprotni udeleženec1 po pooblaščencu sklep izpodbija v točkah II in III izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 42 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), oboje v zvezi z določbami členov 15 in 239 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa.

Navaja, da je bil odvzem otrok nezakonit ter nesorazmeren ukrep. Tudi sicer so dejanske okoliščine glede presoje ogroženosti otrok ugotovljene zmotno in je potrebno otroka vrniti v družino, in sicer k pritožniku kot očetu, ki vzorno sodeluje na vseh ravneh institucij in je tudi že opravil predhodno svetovanje za potrebe razveze z nasprotno udeleženko A. A. in zaradi ureditve vprašanj v zvezi z vzgojo in varstvom mld. otrok, stiki ter preživnino. Vso odgovornost in skrb za mld. otroka bo prevzel nase, z nasprotno udeleženko bosta zaživela ločeni življenji, s čimer otroka ne bosta več izpostavljena konfliktnemu okolju. Pritožnik ni alkoholik in ni uživalec drog, nikoli ni izvajal nasilja nad partnerko ali nad otrokoma; drugačne trditve so nedokazane, podlaga za ukrep so zapisi institucij o neresničnem stanju, ki temeljijo na neresničnih, manipulativnih in neuravnovešenih ravnanjih A. A., kar vse se je v postopkih tudi ugotovilo in izkazalo, to je, da si imenovana zaradi duševnih zdravstvenih težav očitke izmišljuje in potencira. Predlagatelj ni pridobil celotne dokumentacije o dosedanjih postopkih (predvsem pred preiskovalnim sodnikom pri Okrožnem sodišču v Celju I Kpd 49297/2024), podatkov o predhodni hospitalizaciji druge nasprotne udeleženke v PB Vojnik, policija bi lahko opravila hišno preiskavo glede posedovanja drog, vendar se je doslej izkazalo, da pritožnik ni posedoval nobene droge, niti je nikoli ni užival. Pred otroci nikoli ni bilo nasilja, ki ga tudi drugače ni bilo. Zato je glede razgovorov z otrokoma v šoli prepričan, da so strokovne delavke vsebino priredile, ker sinova določenih besed nista izjavila, ker jih ne poznata in ne uporabljata. Tudi lažnih prijav A. A. predlagatelj ne bi smel uporabiti za utemeljevanje odvzema otrok (grožnja s samomorom in razbijanje stanovanja). Neresnične so tudi izjave tretjih oseb, npr. B. B., ki je lagala v korist hčerke A. A. Tudi izjava A. A., da naj bi pritožnik ponoči imel krče in da ga obliva pot, in pa da naj bi bil nestrpen do otrok, je izmišljena. Na dan odvzema otrok je bilo dogovorjeno, da bosta otroka čez vikend pri pritožniku, o čemer je bil predlagatelj seznanjen, pritožnik mu je predložil fotokopijo vloge za izbris A. A. z naslova prebivališča v ..., podpisal je vlogo za predhodno svetovanje zaradi začetka postopka o ločitvi. A. A. ni prihajala in ne prihaja več na pritožnikov naslov, odnesla je tudi vse svoje stvari, čemur ni nasprotoval. Vedno je poskrbel za oba otroka. Testi na droge in alkohol so negativni. Za štiri policijske intervencije, od tega dve A. A., so policisti ugotovili, da so lažne.

Ugotovilo se je tudi, da je npr. strokovna delavka na razgovoru z mld. C. C. pisala po svoje. Upoštevaje določbe Družinskega zakonika bi sodišče moralo opraviti razgovor z otrokoma, pa tega ni storilo, kar je prav tako vplivalo na nepravilno ter pomanjkljivo dejansko stanje. Ko se postopek vodi zgolj na podlagi posrednega razgovora z otrokoma, ki ga je enostransko vodil in opravil predlagatelj ob prisotnosti policije in kjer ni bilo prisotnih niti pritožnika niti sodnice, gre za kršenje procesnih pravic. Sodišče, ki bi moralo nujno opraviti razgovor z otrokoma, na vsebino takšnega objektivno spornega razgovora z otrokoma ne sme opreti odločitev, pri katerem je edini prisostvoval predlagatelj kot stranka postopka in ga celo vodil, medtem ko sodnica, pritožnik in pooblaščenec nista imela možnosti prisostvovati pri izpovedbi otroka, zaradi česar so bile kršene pravice pritožnika do enakega varstva pravic in do učinkovitega sodnega varstva (kršitev 12. člena Konvencije o otrokovih pravicah). Otroka sta dovolj stara in razumna, da je pogovor z njima potrebno nujno opraviti. Sklicujoč se na člen 156 Družinskega zakonika, bi sodišče lahko izbralo milejši ukrep, ker otroka pri pritožniku oziroma v družini nikoli nista bila ogrožena, sploh pa ne do te mere, da bi bilo potrebi izvesti najstrožji ukrep odvzema otrok. Kršena je tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ki izpostavlja poglavitno pravico otroka, da zanj skrbita starša (9., 18. člen Konvencije). Neutemeljeni so tudi odločilni razlogi v 28. točki obrazložitve, da bi naj starša otroke ogrožala s svojim nerazrešenim odnosom.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)2 ter členoma 15 in 239 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče prve stopnje je po tem, ko je upnik po nujnem odvzemu otrok mld. Č. Č., roj. 12. 1. ..., in mld. C. C., roj. 16. 9. ...)3 v skladu z določbami Družinskega zakonika (DZ) predlagal izdajo začasne odredbe, tej ugodilo, tako da je oba mladoletna otroka začasno odvzelo staršema in ju namestilo v Krizni center za otroke in mladostnike Krško ter določilo stike med njimi. Sklep o začasni odredbi je sodišče prve stopnje utemeljilo na izpolnjenosti pogojev iz 157. in 161. člena DZ.4

7.Nasprotna udeleženca sta sklepu ugovarjala5, predlagatelj se je z odgovorom na ugovor o ugovoru izjavil6, sodišče prve stopnje pa je s pritožbeno izpodbijanim sklepom ugovora zavrnilo. Zoper odločitev se pritožuje le drugi nasprotni udeleženec. Predmet pritožbene presoje v obravnavanem primeru je tako izdani sklep o zavrnitvi ugovora, v delu, ki se nanaša na pritožnika (s katerim je prvostopno sodišče odločalo o ne/utemeljenosti njegovih ugovornih razlogov).

8.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva ter pravilno uporabilo določbe DZ, in sicer 156, 157., 161., 162. in 167. člena DZ (glede izpolnjenosti pogojev izrečenega ukrepa, ki ga predvideva veljavna zakonodaja, zaradi česar ni utemeljena pritožbena navedba o nezakonitosti ukrepa), vse v povezavi z načelom zagotavljanja otrokove koristi (7. člen). Ker se v postopku z izdajo začasne odredbe odloča s stopnjo verjetnosti, sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene na način, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Zato že praviloma tudi ne izvaja vseh predlaganih dokazov, na kar se sklicuje pritožba, ko sicer v zvezi s sklicevanjem na nepopolno oz. zmotno ugotovljeno dejansko stanje omenja v točki 2 te obrazložitve povzete dokazne predloge, pač pa lahko na podlagi gradiva v spisu, vključno z nekaterimi, če jih oceni za potrebne, izvedenimi dokazi, oceni, ali so navedbe, s katerimi predlagatelj kot upnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane z v postopku zavarovanja potrebno stopnjo verjetnosti, v primeru kasnejšega ugovora (kot v obravnavanem primeru) pa tudi, ali so verjetnejše ugovorne navedbe nasprotnega udeleženca, ki nasprotuje navedbam upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tem zahtevam v celoti zadostilo, po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da dolžnik z ugovornimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspel izpodbiti trditve predlagatelja o verjetnem obstoju tako hude ogroženosti mld. Č. Č. in mld. C. C., ki utemeljuje z začasno odredbo izrečeni ukrep nujnega odvzema otrok staršema (oz. pritožniku) in z namestitvijo otrok v krizni center. Z razlogi, ki jih je pri svoji odločitvi navedlo sodišče prve stopnje, se strinja tudi pritožbeno sodišče, pri čemer v nadaljevanju izpostavlja le najbolj bistveno.

9.Pritožbeno sodišče na trditve, da pritožnik ni alkoholik in uživalec drog, in da ni nikoli izvajal nasilja nad partnerko ali nad otrokoma, odgovarja, da je prvostopno sodišče v točki 18 obrazložitve ob sicer negativni toksikološki preiskavi na kokain pravilno izpostavilo prvi test7 prisotnosti alkohola v krvi pritožnika z vrednostmi, ki predstavljajo škodljivo rabo alkohola, in nato drugega,8 ki kljub zaznani tendenci padanja CDT% še vedno izkazuje prisotno škodljivo rabo alkohola. Pritožnik z neutemeljenimi navedbami, da se je doslej izkazalo, da ni posedoval nobene droge, ne more izpodbiti na podlagi vsebine poročila PP Šentjur z dne 27. 11. 2024 o tem, da praškasta snov, zasežena dne 8. in 10. 10. 2024, predstavlja kokain, temelječe ugotovitve sodišča, da je bila droga, ki se je nahajala na naslovu ..., kjer sta živela otroka, slednjima dosegljiva. Z vidika ogroženosti otrok tudi nadaljnje pritožnikovo zanikanje nasilja do prve nasprotne udeleženke ali do otrok ne more izpodbiti ugotovitev sodišča o pritožniku dvakrat izrečenem ukrepu prepovedi približevanja vsakemu od imenovanih (sklepa I Kpd 9766/2024 z dne 11. 2. 2014 za obdobje do 26. 2. 2024 in z dne 5. 6. 2024 za obdobje do 19. 6. 2024) ter o izrečeni mu priporni kazni, kar kljub kasnejšemu minimiziranju s strani prve nasprotne udeleženke prej zatrjevanega tudi fizičnega nasilja nad njo (v smislu, da je šlo bolj za prerivanje zaradi avtomobilskih ključev in nič od tega pred otroci) predstavlja enega od dejavnikov tveganja ogroženosti obeh otrok, vse v kontekstu ponavljajočih in stopnjujočih se konfliktov med staršema, predvsem po 7. 10. 2024, kar je terjalo v določenem dnevu celo večkratno policijsko interveniranje, na čemer vse temelji zaključek o orientiranosti staršev zgolj nase in zanemarjanju potreb otrok (predvsem občutka varnosti). Ob tem, ko je pritožnik izpovedno zanikal duševne težave prve nasprotne udeleženke, čeprav je pritožbeno (ponovljeno) prav slednjim (še vedno) pripisoval lažne izjave prve nasprotne udeleženke, ki da so bile povod za ukrepanje institucij (ob čemer ji je priznaval tudi sposobnost skrbeti za otroke), pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v ocene sodišča o konfliktnosti med staršema, ki pa glede na pretekle ponavljajoče se dogodke (kljub obljubam matere, da se bo umaknila iz domačega okolja), kontinuirano vztrajajo. Ugotovljena in neizpodbita ogroženost otrok tako kljub ugotovitvi, da sta starša, torej tudi pritožnik, dokaj redno skrbela za šolske obveznosti otrok ter se jima posvečala (kot to pritožba obširno navaja glede pritožnikove vloge), pri čemer pa sta šele po odvzemu otrok aktivneje pristopila k iskanju potrebne pomoči, pravilno temelji na vse pogostejših uradno zavedenih konfliktih med staršema, med katerimi sta bila večkrat prisotna oba otroka. Takšnih ugotovitev in bojazni o nadaljevanju takšne dinamike pritožba ne uspe izpodbiti niti z navedbami o sedaj ločenem življenju staršev in o že opravljenem predhodnem svetovanju glede razveze, ki, še posebej ob očitno zaznanem prilagajanju njunih navedb in izjav v obdobju spremljanja družine (od februarja 2024 dalje), kot na primer glede groženj suicidalnosti vsakega od staršev,9 ne zagotavljajo, da starša ne bi iskala medsebojnega stika tudi v prihodnje in zaradi nerazrešenega medsebojnega odnosa ogrožala oba otroka, pri katerih se še vedno odraža stiska zaradi dogajanja doma.

10.Pritožnikovo lastno oceno predstavljajo z ničemer podkrepljene pritožbene navedbe, da se je ugotovilo, da je strokovna delavka predlagatelja na razgovoru z mld. C. C. pisala po svoje in mu pripisala besede, da bi za vikend raje ostal pri atiju, da ne bi tepel mamice, česar ta ni mogel reči in ni rekel, ker se to ni nikoli zgodilo. Še posebej ob upoštevanju izpovedi zaslišanih prič D. D. in E. E. (pri predlagatelju zaposlenih strokovnih delavk) o vsebini razgovorov z otrokoma; pri čemer je E. E. izpovedno potrdila po mld. C. C. neposredno pred odvzemom izraženi strah in stisko glede mogočega dogajanja med staršema, ko bosta za vikend mogoče skupaj, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 19 obrazložitve.

11.Pritožnik ne oporeka ugotovitvi v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa o po predlagatelju opravljenem razgovoru z mld. Č. Č. in mld. C. C. Ob tem, glede na v pritožbi podano primerjavo s kazenskim postopkom in zaslišanjem obdolženca na policiji, ne da bi bila slednjemu dana možnost zagovora pred sodiščem, pritožnik spregleda posebne določbe ZNP-1, ki, v 96. členu, ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve, ne glede na drugi odstavek 158. člena DZ,

ponuja tri alternativne in enakovredne možnosti razgovorov, in sicer: (-) razgovor na centru za socialno delo, (- ) razgovor z zagovornikom otroka, ali (-) glede na starost in druge okoliščine neformalni razgovor s sodnikom. Glede na to, da pritožnik ne oporeka razlogovanju, da sodišče samo ne opravi ponovnega razgovora z otrokoma (nespreminjajoče se navedbe otrok niti v razgovorih s strokovnimi delavci šole, kar bi ob dovoljšnji strokovni usposobljenosti predlagatelja, da razgovor opravi na način, da sta otroka glede na starost in osebnostne značilnosti iskreno spregovorita o družinskih razmerah v zadnjem obdobju, zanju pomenilo dodatno obremenitev), se zgolj v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem neutemeljeno sklicuje na enostranskost in neverodostojnost opravljenega razgovora, še posebej, ker je ocena vsebine razgovora le eden od razlogov izpodbijane zavrnilne odločitve. Upoštevaje opravljeni razgovor se za neutemeljene izkažejo tudi nadaljnje navedbe o kršitvi Konvencije o otrokovih pravicah, pri čemer 12. člen Konvencije, na katero se sklicuje pritožnik, v drugem odstavku celo izrecno predvideva možnost zaslišanja otroka bodisi neposredno preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. Prav tako ob že po sodišču prve stopnje ugotovljeni nujnosti ukrepa za korist otrok, ki je ugovor s stopnjo verjetnosti ni uspel ovreči, pritožniku ni onemogočeno sodelovati v postopku, zato ni izkazal navedb o kršitvi 9. člena Konvencije. Ob tem, ko je sodišče v zadevi IV N 504/2024 staršema na podlagi začasne odredbe že omejilo starševsko skrb, je sodišče pravilno pojasnilo tudi, da je bil milejši ukrep že izrečen, in s tem pravilno obrazložilo sorazmernost ukrepa (glej točki 16 in 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa), sklicujoč se na člen 156 DZ.

12.Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnik izkazanosti verjetnosti obstoja ogroženosti otrok, ki sta narekovali izrek ukrepa odvzema otrok, ugovorno ni uspel izpodbiti. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (2. točka 365. in 366. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ, vse v zvezi s členom 42 ZNP-1).

13.Odločitve o pritožbenih stroških, ki temelji na prvem odstavku člena 40 ZNP-1, pritožnik obrazloženo z ničemer ne izpodbija. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.

-------------------------------

1V izpodbijanem sklepu opredeljen tudi kot dolžnik oz. drugi dolžnik.

2Ta je podlaga za smiselno uporabo določb ZPP tudi v nadaljevanju, ko se pritožbeno sodišče sklicuje na določila ZPP.

3Člen 167 Družinskega zakonika.

4Po določilu 161. člena DZ izda sodišče za varstvo koristi otroka začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, medtem ko je v 157. členu določeno, kdaj je otrok ogrožen; gre za nujen ukrep regulacijske narave, s katerim se začasno uredi sporno razmerje pred meritorno odločbo.

5Vsebina ugovornih navedb je v bistvenem povzeta v 2. in 3. točki obrazložitve sedaj izpodbijanega sklepa.

6Glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa; prav tako sta v točkah 4 in 5 povzeta odgovora vsakega od nasprotnih udeležencev.

7Opravljen 17. 10. 2024; vrednost CDT%: 1,9%

8Z dne 30. 10. 2024; vrednost CDT%: 1,6%..

9O tem podrobneje v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10Začasna odredba se namreč lahko izda brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja.

Zveza:

Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 96 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 156, 157, 158, 161, 162, 167

Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989) - KOP - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.