Jedro

Brzojavna pritožba, iz katere se da ugotoviti, katera sodba se z njo izpodbija, ima pa tudi podpis v brzojavni obliki, vsebuje vse, kar je treba, da jo je mogoče obravnavati. Po izteku pritožbenega roka vložene obrazložitve sodišče druge stopnje zato ne upošteva, kolikor pa je s to vlogo zahtevana povrnitev pritožbenih stroškov, pa jo zavrže kot prepozno. Če je tožeči stranki prisojena glavnica v tolarski protivrednosti tuje valute na dan plačila, ji ni mogoče prisoditi zamudnih obresti v višini realnih obresti po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ampak je po analogiji treba uporabiti zakonske določbe o obrestni meri pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, ni pa dogovorjena obrestna mera.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v 2. in 5. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke glede zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki (1. točka izreka prvostopne odločbe). Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati tolarsko protivrednost 98.498,23 ATS po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (2. točka izreka prvostopne odločbe) in zamudne obresti od zapadlosti navedenih zneskov dalje v višini 30% oziroma 25% letno, obračunane po konformni metodi (3. točka izreka prvostopne odločbe). Višji tožbeni zahtevek za zamudne obresti je zavrnilo (4. točka izreka prvostopne odločbe).

Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke v višini 1.418.898,70 SIT z zamudnimi obrestmi (5. točka izreka prvostopne odločbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti pravdne stroške z obrestmi (6. točka izreka prvostopne odločbe).

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila s telegramsko pritožbo, vloženo zadnji dan pritožbenega roka. V njej je napovedala obrazložitev pritožbe, ki jo je tretji dan po vložitvi pritožbe poslala sodišču s priporočeno poštno pošiljko.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Po določbi 3. odst. 113. člena ZPP velja, da je vloga vložena pravočasno, če brzojavno vložena vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči ali pošlje priporočeno sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto. Glede na določbo 1. odst. 351. člena ZPP pritožba ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, če se po njenih podatkih ne more ugotoviti, katera sodba se z njo izpodbija, ali če pritožba ni podpisana. Samo s temi podatki je torej mogoče v treh dneh od oddaje brzojavne pritožbe na pošto tako pritožbo dopolniti, da se v primeru, ko jih brzojavka ne bi vsebovala, pritožba šteje za pravočasno. Ni pa je mogoče dopolnjevati z drugimi podatki, ki jih mora po 350. členu ZPP sicer obsegati pritožba, to je z izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali deloma in s pritožbenimi razlogi. Iz podatkov telegramske pritožbe je jasno razvidno, katera sodba se z njo izpodbija. Pritožba ima tudi podpis vlagatelja, ki je sicer v telegramski obliki, kar pa ne pomeni, da se taka pritožba ne šteje za podpisano. To pomeni, da brzojavna pritožba vsebuje vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Vloge, ki jo je tožena stranka poslala po izteku pritožbenega roka in v kateri je navedla in obrazložila pritožbene razloge, zato sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Zato je skladno z določbama 1. in 2. odst. 365. člena ZPP štelo, da se tožena stranka pritožuje zoper tisti del sodbe, glede katerega v pravdi ni zmagala ter jo je v tem obsegu preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri preizkusu prvostopne sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene take kršitve.

Pač pa je pri odločitvi o obrestni meri zamudnih obresti, ki jih je prisodilo tožeči stranki v 3. točki izreka svoje odločbe, zmotno uporabilo materialno pravo. Stališče, da gredo upniku v primeru, ko dolžnik zamudi s plačilom svoje denarne obveznosti, valorizirane z valutno klavzulo, zamudne obresti po tistem delu obrestne mere zakonitih zamudnih obresti, ki predstavlja odmeno za neupravičeno uporabo tujega denarja, to je po realni obrestni meri iz 1. odst. 2. člena Zakona o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS 14/92 in 13/93), je zmotno. Pravno praznino, ki glede tega obstaja v našem pravu, je treba zapolniti s smiselno uporabo določb o pogodbeni obrestni meri, ko so pogodbene obresti sicer dogovorjene, ni pa dogovorjena njihova višina, torej določbo 3. odst. 399. člena ZOR (več o tem vprašanju v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS, objavljenem v Poročilu o sodni praksi št. I/93, str. 23). Po navedeni zakonski določbi gredo upniku v takem primeru obresti po obrestni meri, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla. Z dejstvi, ki jih je potrebno ugotoviti za uporabo navedene zakonske določbe, se prvostopno sodišče zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo. Ugotoviti bo torej treba nova dejstva, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odst. 370. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo glede odločbe o obrestih razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu pritožba ni utemeljena. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki prisodilo terjatev v zvezi s projektom "A." (njen obstoj med strankama niti ni sporen, saj mu je tožena stranka v pobot ugovarjala svojo terjatev, s čimer ga dejansko priznava). V zvezi s pobotnim ugovorom pa je ob ugotovitvi dejstev, iz katerih je pravilno sklepalo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba, materialnopravno pravilno odločilo, da v pobot ugovarjana terjatev na izpolnitev pogodbe ne obstoji.

Tako je pritožbeno sodišče pri preizkusu odločitev iz 2. in 5. točke izreka prvostopne odločbe ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov. Zato je v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeno sodbo.

Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka (1. in 4. odst. 166. člena ZPP) je sodišče druge stopnje ugotovilo, da stroški tožeče stranke za odgovor na brzojavno, torej neobrazloženo pritožbo, za pravdo niso potrebni, zlasti ker tožeča stranka v njem obravnava samo dejanska vprašanja. Zato glede na določbo 1. odst. 155. člena ZPP ni upravičena do njihove povrnitve. Tožena stranka je povrnitev stroškov zahtevala šele v dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka. Tak zahtevek pa je prepozen, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (1. točka 380. člena v zvezi z 2. odst. 358. člena ZPP).