Jedro

Položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja bi tožniku šel le, če bi s sodelovanjem v postopku lahko varoval svoje pravice ali pravne koristi v zvezi z zemljišči, ki so bila predmet denacionalizacijskih postopkov. Pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka, v katerem ni bilo odločeno, da se zemljišča vrnejo v naravi, pa pomeni, da tožnik v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki naj bi se obnovil, ne more uveljavljati pravic oz. pravnih koristi v zvezi z zemljišči, ki so bila predmet denacionalizacijskega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 351-179/96 z dne 28. 2. 1996, s katerim je bila investitorki A. d. o. o., (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) dovoljena gradnja prve faze ... centra ..., ki obsega tam navedene objekte na zemljiščih s parc. št. 428/6, 485/8, 492/1, 492/7, 492/8, 500/1 in 500/3, vse k.o. ... (1. točka izreka) in tožniku naložila plačilo stroškov postopka A. d. o. o., v višini 42,93 EUR (2. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je predlog za obnovo postopka 5. 3. 1997 vložila že tožnikova pravna prednica kot denacionalizacijska upravičenka, tj. kot prejšnja lastnica zemljišč s parc. št. 485/8, 492/1 in 428/6, vse k.o. ..., ker ji v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni bila dana možnost sodelovanja. Upravni organ je predlog zavrgel kot prepoznega, saj naj bi tožnica za izdano upravno dovoljenje vedela že pred 10. 1. 1997, obnovo postopka iz razloga po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86) pa po 5. točki prvega odstavka 252. člena ZUP/86 stranka lahko predlaga v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena oziroma v enem mesecu od dneva, ko je izvedela za izdajo odločbe in se seznanila oz. bi se lahko seznanila z njeno vsebino. Navaja, da je na poziv upravnega organa pooblaščenec predlagateljice pojasnil, da je dokumente v upravnem spisu št. 351-176/96 pregledal v mesecu februarju 1997, približno tri tedne pred vložitvijo predloga.

Ugotavlja, da je bil denacionalizacijski postopek zaradi umika zahteve s sklepom z dne 15. 9. 1997 ustavljen glede parc. št. 492/10 in 484/2, obe k.o. ..., in da so pred tem med prizadeto stranko v tem upravnem sporu in pooblaščencem predlagateljice potekala pogajanja glede odkupa nepremičnin. Da so pogajanja potekala pred 10. 1. 1997, naj bi izhajalo iz informacije št. 014/97-AA glede odkupa zemljišč. Poleg tega je bila prizadeta stranka tudi stranska udeleženka v denacionalizacijskem postopku, v katerem je 8. 10. 1996 upravnemu organu poslala dopis s pojasnilom, da ima pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo in da se je gradnja že začela. Zato ugotavlja, da je pooblaščenec predlagateljice za gradnjo poštnega centra vedel, zaradi česar bi moral sklepati, da so zanjo pridobljena tudi ustrezna dovoljenja. Upravni organ pojasnjuje še, da je denacionalizacijski postopek za navedene parcele zaključen in da je predmet vrnitve v naravi le parc. št. 428/27 k.o. ..., ki je v naravi neurejena površina v zaraščanju. Druga zemljišča niso bila vrnjena v naravi.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, ugotavlja pa tudi, da je zaradi zaključenega denacionalizacijskega postopka odpadla podlaga, po kateri je treba šteti, da je okoliščina verjetno izkazana (prvi odstavek 255. člena ZUP/86).

Tožnik se z navedeno odločitvijo na strinja in v tožbi navaja, da je bila predlagateljica v času vložitve predloga stara 86 let, da si zato in iz zdravstvenih razlogov ni ogledovala zemljišč, za katere je vložila zahteve za denacionalizacijo. Poudarja, da je bil pooblaščenec predlagateljice pooblaščen le za zastopanje v denacionalizacijskem postopku, ne pa tudi za druge postopke. Za vložitev predloga za obnovo postopka je zato potreboval posebno pooblastilo. Ker gre za dva različna postopka, je bila potrebna posebna privolitev zastopanega in posebno pooblastilo. Organu prve stopnje očita, da nima razlogov o tem. Meni, da je nelogično stališče organa druge stopnje, da bi lahko pooblaščenec tožnikove prednice sklepal, da sta bili lokacijsko in gradbeno dovoljenje že pridobljeni, če je prizadeta stranka zemljišča šele pridobivala. V postopku dogovarjanja o ceni parcel, o čemer je bil nato 28. 5. 1997 sklenjen sporazum, predlagateljica ni vedela, da se ... center že gradi. Tudi če bi vedela, da se gradi, pa naj ne bi mogla vedeti, da gradnja poteka na parcelah, za katere je vložila zahtevo za denacionalizacijo. Da gradnja poteka tudi po teh zemljiščih, naj bi pooblaščenec predlagateljice izvedel šele z vpogledom v upravni spis zadeve, v kateri je bilo izdano lokacijsko dovoljenje.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in dovoli obnovo postopka v obsegu, da se vključi v postopek kot stranko ter odpravi odločbo upravnega organa druge stopnje in ugodi zahtevi za povrnitev pritožbenih stroškov. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov upravnega spora z zamudnimi obrestmi.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam. Med drugim poudarja, da tožnik v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam, da je denacionalizacijski postopek zaključen in da vrnitev zemljišč v naravi ni mogoča, kar naj bi pomenilo, da okoliščina, na katero opira svoj zahtevek, ni verjetno izkazana. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankami ni sporno, da je bil obravnavani predlog za obnovo postopka vložen 5. 3. 1997, tj. še v času veljavnosti ZUP/86. Po 324. členu Zakona o splošnemu pravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. - v nadaljevanju ZUP) se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma je bilo vloženo pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. Po prvem odstavku 256. člena ZUP/86 mora organ, ki prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je ta pravočasen, ali ga je vložila upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (podobno prvi odstavek 267. člena sedaj veljavnega ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ v skladu z drugim odstavkom istega člena zavrže predlog s sklepom. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da pristojni organ predlog zavrže že, če ni izpolnjen eden izmed navedenih pogojev.

Iz obrazložitve odločb organa prve in druge stopnje je razvidno, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil predlog vložen prepozno in da je odpadla okoliščina, na katero se predlog opira. Predlog za obnovo postopka je bil vložen, ker tožnikova pravna prednica ni sodelovala v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja kot stranka, oprt pa je bil na okoliščino, da je bila tožnikova pravna prednica upravičena uveljavljati vračilo podržavljenih zemljišč, ki so predmet lokacijskega dovoljenja.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je denacionalizacijski postopek pravnomočno končan z odločitvijo, da nepremičnin, na katere se nanaša lokacijsko dovoljenje, ni mogoče vrniti v naravi, oziroma da je bil denacionalizacijski postopek deloma ustavljen že septembra 1997, ker je tožnikova pravna prednica zahtevo za denacionalizacijo umaknila po dogovoru s prizadeto stranko v tem upravnem sporu.

Tožnik tako ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenega za presojo izpolnjevanja obravnavanega pogoja za preizkus predloga, v tožbi ne izpodbija z navedbo drugih pravno pomembnih okoliščin, zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč dejansko stanje preizkusi le v okviru tožbenih navedb.

Glede na ugotovitve upravnega organa prve stopnje pa sodišče pritrjuje razlogovanju organa druge stopnje, da je v obravnavanem primeru pravno odločilno, da je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno zaključen, ne da bi bila zemljišča, ki so predmet lokacijskega dovoljenja, vrnjena v naravi. Za odločitev ali obstaja obnovitveni razlog, je sicer res odločilno dejansko stanje na dan izdaje lokacijskega dovoljenja, vendar je treba za vodenje postopka ves čas imeti pravni interes.

Po prvem odstavku 250. člena v zvezi s 49. členom ZUP/86 lahko namreč predlog za obnovo postopka vložijo le osebe, ki izkažejo, da vstopajo v postopek zaradi svojih pravic ali pravnih koristi, to je zaradi varstva svojih (osebnih) koristi, ki jih stranki priznava zakon ali drug predpis (po vsebini enako prvi odstavek 261. člena v zvezi s 43. členom ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Položaj stranke v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja bi tožniku šel le, če bi s sodelovanjem v postopku lahko varoval svoje pravice ali pravne koristi v zvezi z zemljišči, ki so bila predmet denacionalizacijskih postopkov. Pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka, v katerem ni bilo odločeno, da se zemljišča vrnejo v naravi, pa pomeni, da tožnik v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, ki naj bi se obnovil, ne more uveljavljati pravic oz. pravnih koristi v zvezi z zemljišči, ki so bila predmet denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da si pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati in da zato za sodelovanje v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in za njegovo odpravo oziroma razveljavitev nima pravnega interesa.

Ker mora biti pravni interes za vodenje postopka izkazan ves čas postopka, je odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilna in zakonita že iz tega razloga. Zato tožbeni ugovori, s katerimi tožnik izpodbija ugotovitev, da je predlog vložen prepozno, ne morejo biti odločilni. Ker tožnik nima pravnega interesa za vstop v postopek izdaje lokacijskega dovoljenja, je namreč odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka pravilna in zakonita, tudi če je bil predlog vložen pravočasno.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani akt zakonit, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, je tožbo zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.