Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 4. 11. 2015 in odločba št. ... z dne 18. 8. 2015 in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine ter ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi sodišče glede na dejstvo, da je med postopkom vložila dve izvedenski mnenji iz BiH, ki sta v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca, moralo že iz razloga pravičnosti in razloga smotrnosti, pridobiti mnenje novega izvedenca. Sklicuje se na določbo 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in vztraja, da je bila izpovedba izvedenca neprepričljiva v delu, kjer je opisoval spremembo bolezni zgolj teoretično, sam pa je opravil enourni pogovor. Po njenem prepričanju to nikakor ne zadostuje za tako kompleksno zadevo. Prav tako je izvedensko mnenje nedorečeno v delu, ki se nanaša na terapijo oziroma predpisana zdravila. Tudi zaradi tega je utemeljen dvom o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja. V nasprotju z nedoslednostjo in nasprotij polno izvedensko mnenje sodnega izvedenca, sta izvedenski mnenji iz BiH skladni. Sodišče prve stopnje je prehitro zaključilo, da izvedenska mnenja iz BiH nimata tolikšnega pomena, da bi bilo potrebno angažirati dodatnega izvedenca pred sodiščem. Poleg omenjenih izvedenskih mnenj v BiH je tožnica predložila tudi ostalo dokumentacijo, iz katere izhaja, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje pa slednje dokumentacije sploh ni upoštevalo in ni preverilo mnenja sodnega izvedenca. Sodišče je glede na vse okoliščine zadeve v smislu ugotavljanja popolnega dejanskega stanja zavezano k angažiranju dodatnega izvedenca. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo navedbam glede tožničine hospitalizacije v času zadnjega naroka pred sodiščem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje:

5. Pritožba neutemeljeno smiselno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z drugim oziroma novim izvedencem. V skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP je podlaga za postavitev novega oziroma drugega izvedenca ocena sodišča, da je mnenje nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in se te pomanjkljivosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bil predlog za pridobitev mnenja novega izvedenca pravilno zavrnjen, ker v obravnavanem primeru dejanski stan iz citirane določbe ZPP ni izpolnjen.

6. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 243. člena ZPP in za razjasnitev dejanskega stanja postavilo izvedenca specialista psihiatrije, tj. specialista iz področja tiste specialnosti, v katero sodi tožničino glavno obolenje. Sodni izvedenec je predložil pismeno mnenje, ki ga je glede na tožničine pripombe s predložitvijo mnenja dr. A.A. še dopolnil. Sodišče je izvedenca tudi zaslišalo na glavni obravnavi, na kateri je tožnica predložila še drugo mnenje specialistke psihiatrije dr. A.A., do katerega se je izvedenec prav tako opredelil. Po proučitvi celotne dokumentacije v sodnem in upravnem spisu in po opravljenem razgovoru s tožnico je menil, da pri tožnici ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo in torej do I. kategorije invalidnosti določene v drugem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2).

7. Po mnenju izvedenca aktualna psihiatrična preiskava pri tožnici ni odkrila značilnosti katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnimi obeležji, pač pa anksiozno depresivno simptomatiko. Ponavljajoča diagnoza F33.3 v zdravstveni dokumentaciji ni nikjer podkrepljena z opisom psihotičnih simptomov. Psihološki izvid z dne 2. 10. 2013 je izrazito poudarjal odsotnost psihotične kvalitete mišljenja in odsotnost organskega deficita. Diagnoza F33.3 se je prvič pojavila v ambulantnem zapisu 23. 4. 2015 brez diagnozi ustreznega psihičnega statusa, diagnoza F62.1 (trajna osebnostna spremenjenost po duševni bolezni) pa je prvič zabeležena ob kontroli 24. 9. 2015. Vendar pri tožnici pripadajoči simptomi te bolezni niso potrjeni, ampak je postavljena zgolj diagnoza. Tudi v izvidih predloženi na glavni obravnavi, je psihoza zgolj omenjena, v opisanih statusih pa znakov psihoze ni. Tudi v ostali dokumentaciji decidirano ni opisanih psihotičnih simptomov in tudi tožnica je v eksplorativni situaciji ne prikaže. Razpoložljiva zdravstvena dokumentacija izkazuje zgolj depresivno simptomatiko. Od depresivnih motenj so pri njej izraženi motnje volje, iniciativnost, pasivnost. Pri tožnici gre za demotivacijo, ki pa je ni mogoče pripisati zgolj psihičnim vzrokom. Pri njej gre za selektivno demotivacijo in z aktivnostmi v določenih smereh, po drugi strani pa zatrjuje, da za delo ni sposobna. To kaže na dobro motivacijo, saj je motivacijski sindrom stanje pomanjkanja za karkoli, ne le za določene segmente. Psihološki izvid iz leta 2013 eksplicitno poudarja, da ni nikjer psihotične kvalitete življenja in tudi ni organskega deficita v smislu nesposobnosti razumevanja. Gotovo pa je pri tožnici prisotno depresivno razpoloženje, vendar ne take jakosti kot pravi diagnoza. Če bi bila pri tožnici takšna težka depresija, kot je ves čas citirana, ne bi bilo nobenih sprememb, ampak ves čas opisano enako težko stanje. Pri tožnici pa se stanje spreminja, kar je značilno za običajno depresijo.

8. Na podlagi takšnega mnenja, je neutemeljen očitek pritožbe, da je izvedenec simptome psihičnih bolezni opisoval zgolj teoretično. Tudi ne drži, da je mnenje nedosledno in polno nasprotij. Iz mnenja jasno izhaja, da se je izvedenec opredelil še do dokumentacije, ki jo je tožnica naknadno predložila. Osebni pregled oziroma razgovor je izvedenec opravil s tožnico, da se je prepričal za kakšno stanje gre pri njej in temu ustrezno je prilagodil tudi trajanje osebnega pregleda oziroma razgovora in ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da razgovor v trajanju ene ure ni dovolj. Sama terapija in predpisana zdravila sodijo v pristojnost lečečih zdravnikov oziroma specialistov, ne pa izvedenca in tudi sama po sebi terapija in zdravila še ne predstavljajo podlage za oceno delazmožnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da mnenji pridobljeni v BiH, ne predstavljajo sodnih izvedenskih mnenj. Tudi sicer po ustaljeni sodni praksi se izvedensko mnenje, ki ga ena od pravdnih strank sama pridobi, upošteva lahko le kot navedbe strank, ne pa kot dokaz. Iz tega razloga se pritožba neutemeljeno sklicuje na predloženi mnenji, kot razlog za pridobitev novega izvedenskega mnenja, dodatno, ker se je sodni izvedenec do ugotovitev v obeh mnenjih, posebej opredelil in za to tudi navedel ustrezne strokovne razloge. Pravilno pa je tudi stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo glede tožničine hospitalizacije v času zadnjega naroka. Sodišče skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, na podlagi zdravstvenega stanja do dokončne odločbe, to je do 4. 11. 2015. 10. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo enako dejansko stanje, kot toženec v predsodnem postopku in sicer, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnica v sporu ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena in 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.