Jedro

Tožnik glede na zdravstvene omejitve (kot nvalid III. kategorije) ni bil sposoben za delo na odstranjevanju opažev, zato bi moral odkloniti delo na višini in zahtevati od vodje gradbišča, da mu skladno z omejitvami del iz invalidske odločbe določi druge delovne zadolžitve. Ker tega ni storil, je tudi sam prispeval k nastanku škode v višini 30 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in prvotožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do drugotožene stranke v višini 18.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka); prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 18.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2010 do plačila, na fiduciarni račun Odvetniške pisarne A d.n.o. št. ..., odprt pri ..., v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek II. točke izreka), kar je tožeča stranka iz naslova odškodnine zahtevala več (razliko do vtoževanih 46.000,00 EUR), pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka); toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 494,45 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka); toženima strankama je naložilo, da sta dolžni povrniti stroške izvedencev v višini 805,86 EUR, ki se nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v ... št. ... pri UJP ..., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka); poleg tega je drugotoženi stranki naložilo v plačilo stroške prič B.B. v znesku 9,62 EUR, C.C. v znesku 16,28 EUR in D.D. v znesku 29,60 EUR, pri čemer je drugotožena stranka dolžna pričam plačati navedene stroške v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

Prvotožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenemu zahtevku (v prvem odstavku II. točke izreka) in odločitev o stroških v delu, ki se nanaša nanjo (v III. točki izreka), iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je imela drugotožena stranka pri njej sklenjeno polico za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, vendar polica glede konkretne delovne nesreče ne vsebuje zavarovalnega kritja. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi neusklajenega ravnanja tožnika in upravljalca avtodvigala, ki je v kritičnem trenutku povzročil zanihanje opažne plošče, kar je povzročilo, da je tožnik padel z lestve. Škoda je bila povzročena pri uporabi delovnega stroja na motorni pogon. Sodišče je ugotovilo neodgovorno ravnanje pristojnih delodajalčevih delavcev B.B. in D.D., ki sta glede določitve tožnikovih del ravnala v nasprotju s predpisi. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo njeno odgovornost po temelju. Tožnik je tudi sam prispeval k nastanku škode, saj je samovoljno opravljal delo na višini. Kritičnega dne je bil zadolžen za čiščenje in mazanje opažev na tleh, in ne za njihovo odstranjevanje na lestvi. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbam prič na strani njegovega delodajalca, po katerih mu odstranjevanja opažnih elementov ni nihče odredil. Poleg tega je bil takrat tudi vinjen. Zato bi mu moralo sodišče določiti soodgovornost za nastalo škodo v višjem odstotku. Prvotožena stranka se ne strinja z prisojeno odškodnino po višini iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti ter iz naslova trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče bi moralo tožniku iz teh naslovov priznati odškodnino v ustrezno nižjem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbene zahtevke zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu o zahtevkih pravilno razsodilo. Ugotovilo je, da je prišlo do delovne nesreče, ko je bilo avtodvigalo v funkciji delovnega stroja. Glede tega je pravilno razlagalo zavarovalne pogoje, zaradi česar je zmotno zatrjevanje pritožbe, da škodni primer ni imel zavarovalnega kritja. Pristojni delavci delodajalca kritičnega dne niso izvajali ustreznega nadzora nad opravili odstranjevanja opažnih elementov. Ni dokazano, da je njegova vinjenost kakorkoli vplivala na nastanek delovne nesreče. Sodišče mu je pravilno odmerilo odškodnino glede na nastale hude telesne poškodbe in posledice, ki so trajno prisotne. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo prvotožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da se je tožnik dne 10. 7. 2007 poškodoval pri svojem delodajalcu (pravnem predniku drugotožene stranke), ko je ob uporabi 4 metrske lestve pripenjal in odpenjal opažne elemente z vrvi avtodvigala na gradbišču bazenskega kompleksa E. V trenutku, ko je stal na lestvi, ga je udaril nihajoč opažni element, tako da je padel na betonska tla ter utrpel zlom nosu, zlom desnega gležnja desne noge in zlom pogačice na desnem kolenu, zaradi česar je bil več kot 2 leti v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo na višini, ki je v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, zaradi česar je skladno z določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) podana objektivna odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo. Poleg tega je ugotovilo krivdno odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo, ker je v konkretnem primeru kršila pravice iz delovnega razmerja, saj ni izvedla ustreznih ukrepov za zagotovitev varnosti tožnika pri delu. Ugotovilo je še, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode, ker takrat ni obvestil pristojnih delavcev delodajalca, da je glede na priznano invalidnost in omejitve iz invalidske odločbe opravljal neustrezno delo. Njegov prispevek k nastali škodi je ocenilo v višini 30 %. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami glede podane objektivne odgovornosti delodajalca in deleža soodgovornosti tožnika za nastalo škodo v celoti strinja.

Tožnikov delodajalec je imel s prvotoženo stranko sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti za dejavnost gradbeništva z ustrezno polico zavarovanja premoženja (priloga B12). Sodišče prve stopnje je upoštevalo mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka v situaciji, ko je bilo avtodvigalo v funkciji delovnega stroja za prenos opažnih elementov. Za presojo tega vprašanja je pomembno, da v konkretnem primeru ni prišlo do nesreče zaradi kakršnega koli zavestnega ravnanja upravljalca avtodvigala ali tožnika. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da niso bili podani razlogi za izločitev iz zavarovanja po določbi 8. člena pogojev za zavarovanje odgovornosti iz police, kot to zmotno poskuša uveljaviti prvotožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju krivdne odgovornosti za nastalo nesrečo izhajalo iz določbo 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po določbi 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) mora delodajalec glede tega izvajati predpisane ukrepe, pri čemer je skladno z določbo 2. odstavka 9. člena ZVZD-1 predpisana dolžnost delavca, da pazljivo opravlja delo in tako zavaruje svoje življenje in zdravje sodelavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s strani svojega delodajalca ni bil razporejen na ustrezno delo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe iz leta 2005, s katero je bila pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije in priznana premestitev na drugo ustrezno delo. V tej zvezi je izvedenec za varstvo pri delu podal mnenje, da tožnik glede na zdravstvene omejitve ni bil sposoben za dela na razopaženju, predvsem pa ne za opravila v zvezi z manipuliranjem opažnih elementov na vrvi avtodvigala, za kar je obvezen vsakoleten zdravniški pregled. Neutemeljen je očitek pritožbe, da se je tožnik samovoljno lotil takšnega dela na višini. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da vodja gradbišča kritičnega dne ni ustrezno vršil nadzora nad delom tožnika ob dejstvu, da je šlo za dela na bazenskem kompleksu, ki je predstavljalo majhno gradbišče, zaradi česar bi lahko tekoče in ažurno spremljal vsa opravila, ki so jih takrat izvajali posamezni delavci. Vodja gradbišča je bil za takšno opustitveno ravnanje, ki je v konkretnem primeru privedlo do tožnikove škode, skupaj z vodjem splošnega sektorja D.D. spoznan za odgovornega za storitev kaznivega dejanja pri Okrajnem sodiščem v Ljutomeru. Tako ugotovljena dejstva potrjujejo krivdno odgovornost delodajalca za nastalo delovno nesrečo. Sodišče prve stopnje je pravilno (kot je že obrazloženo v tej sodbi) ugotovilo soprispevek tožnika k nastali škodi v višini 30 %. Tožnik bi moral takrat odkloniti delo na višini in zahtevati od vodje gradbišča, da mu skladno z omejitvami del iz invalidske odločbe določi druge delovne zadolžitve. Prav tako je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da takrat na nastanek delovne nesreče ni vplivala alkoholiziranost tožnika. V tej zvezi se izvedenec medicinske stroke o tem vprašanju ni mogel izjasniti. Navedel je, da bi glede tega lahko podal ustrezno mnenje le izvedenec patološke stroke, vendar se stranke na izvedbo takšnega izvedenstva niso v ničemer sklicevale. Zato sedaj kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da bi se morala soodgovornost tožnika zaradi prisotne alkoholiziranosti bolj upoštevati, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo prisojeno odškodnino iz naslova nematerialne škode po višini, zlasti pa glede višine odmerjene odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju tožnika ter zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ker pritožba izrecno izpostavlja, da bi moralo sodišče iz teh postavk odmeriti tožniku odškodnino v ustrezno nižjem znesku. Pravna podlaga za priznanje odškodnine iz naslova nematerialne škode je v določbi 179. člena OZ, po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta na eni strani njena individualizacija ter na drugi strani objektivna pogojenost višine škode. Sodišče mora upoštevati različne okoliščine posameznega škodnega primera in ga presojati z vso skrbnostjo, da določi odškodnino čim bolj objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter prisojenimi odškodninami. V tej zvezi mora upoštevati tudi primerljive zadeve iz sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škodnih primerov. Šele na tej podlagi oziroma po takšnem preizkusu škodnega primera se lahko zaključi, da ustreza odmerjena odškodnina pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku zaradi posledic obravnavane delovne nesreče za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti odškodnino v znesku 18.900,00 EUR, pri čemer je pri tako določeni odškodnini že upoštevalo njegov 30 % soprispevek k nastali škodi. V preostalem pa je zahtevek za priznanje višje odškodnine (do 46.000,00 EUR) zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pri višini prisojene odškodnine izhajalo iz mnenja izvedenca medicinske stroke in dejstev, na katera se je skliceval tožnik na zaslišanju. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine iz naslova tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil tožnik zaradi poškodb, ki jih je utrpel v delovni nesreči, več kot 2 leti v bolniškem staležu, med ostalim je bil zaradi številnih kirurških posegov več tednov hospitaliziran v bolnici ter trpel telesne bolečine in nevšečnosti, katerih trajanje je ocenil izvedenec medicinske stroke. Poleg tega je tožnik v času bolniškega staleža zaradi številnih zdravniških posegov, terapij in kontrolnih pregledov trpel številne nevšečnosti, na katere je opozoril v izpovedbi, v celoti pa jih je potrdil v mnenju tudi izvedenec medicinske stroke. Pritožbeno sodišče na podlagi takšnih ugotovitev v celoti sprejema odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 7.000,00 EUR, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine, ne nazadnje pa je primerljiva tudi z odškodninami, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih škodnih primerih. Enaka ugotovitev velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika v višini 8.400,00 EUR, saj je izvedenec medicinske stroke ocenil pri tožniku zmanjšanje takšnih aktivnosti na 11 %, zaradi česar je prisojena odškodnina iz tega naslova v celoti ustrezna.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti prvotožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožnikov odgovor ni v ničemer vplival k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).