Jedro

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in torej samo ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja.

Ob takem procesnem dejanskem stanju zadeve, ne glede na pravni pouk v izpodbijani sodbi, pritožba ni dovoljena. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ne more vsebinsko obravnavati.

Ker je pritožnik rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudil zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, mu zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko pritožnik od seznanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, vloži predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Rok za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 112/2017-12 z dne 1. 10. 2019, začne za tožečo stranko teči z dnem vročitve tega sklepa.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-646/2012/11 z dne 30. 5. 2017, v zvezi s sklepom o popravi Ministrstva za pravosodje, št. 705-646/2012/21 z dne 22. 6. 2017 (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Z izpodbijanim aktom je ministrstvo odločilo, da se tožniku iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) začasno ustavi imenovanje za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, ker je zoper njega uveden kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Žalcu pod opr. št. I K 44927/2016, zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika, v katerem je bila za dne 18. 5. 2017 razpisana glavna obravnava (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločilo, da začne obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v tem kazenskem postopku, s 3. točko izreka pa, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi toženke in pojasnilo razloge, zaradi katerih je izpodbijana odločitev pravilna. Tožbene ugovore je obrazloženo zavrnilo in pojasnilo, da toženka z izdajo izpodbijanega sklepa ni posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, določene v Ustavi. V pravnem pouku pa je navedlo, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

6. V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izključena, dopustno pa je vložiti predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana 14. 9. 2017 ali kasneje,1 oziroma revizijo po 83. členu ZUS-1, če je bila sodba izdana pred 14. 9. 2017. 7. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je torej pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in torej samo ni dodatno ugotavljalo dejanskega stanja. Nasprotno, v svoji obrazložitvi je izrecno navedlo, da je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno, dokazi pa so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Zaključilo je, da tožba ni utemeljena, navedbo pravne podlage za zavrnitev (63. člen ZUS-1) pa je izpustilo.

8. Ob takem procesnem dejanskem stanju te zadeve pa, ne glede na pravni pouk v izpodbijani sodbi, pritožba ni dovoljena. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ne more vsebinsko obravnavati.

9. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da pritožnik napačno navaja, da je vložil tožbo po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1. S tožbo po navedeni določbi se namreč zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Navedeni člen se torej nanaša na dejanja iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki določa, da odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Obravnavani primer pa ni takšen, saj pritožnik izpodbija upravni akt in gre torej za tožbo po 2. členu ZUS-1 oziroma za redni upravni spor, ne pa za tožbo po 4. členu ZUS-1 oziroma sodbo po 66. členu ZUS-1. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 odločilo kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

**K II. točki izreka**

11. Ker je pritožnik rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudil zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, pa mu zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko pritožnik od seznanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, vloži predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.2 **K III. točki izreka:**

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tega dne se je namreč začela uporabljati novela ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) na podlagi katere se, zaradi črtanja 83. člena in 86. do 91. člena ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E), tudi v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, o predlogu za dopustitev revizije. 2 Gre za primerljivo situacijo kot v zadevi, na katero se nanaša sklep Ustavnega sodišča RS Up-276/96 z dne 18. 11. 1996. S tem pa je primerljiv tudi sklep Ustavnega sodišča Up-943/17 z dne 20. 12. 2017.