Jedro

V primeru, da je izkazana vključenost cestnega podjetja, je treba priznati status iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Bistrica št. 130-551/2007-28 z dne 18. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje v plačilu z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ilirska Bistrica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločila, da se zavrne tožnikova vloga za priznanje statusa vojnega veterana in vpisa v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 19. 10. 2007 vložil vlogo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov na podlagi d) in g) točke 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju: ZVV). Sklicuje se na 2. člen ZVV, ki v 7. alinei določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: - točka d) oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir; - točka g) pripadnik službe za opazovanje in obveščanje, ki je opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 14. 4. 2008 že enkrat zavrnil tožnikovo vlogo za priznanje statusa in vpis v evidence vojnih veteranov, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po točki j) 7. alinee 2. člena ZVV in g) točke 7. alinee 2. člena ZVV ter mu zato ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Iz dokumentacije in tožnikove izjave je sicer razvidno, da je tožnik po navodilu svojih nadrejenih iz podjetja A. s tovornim vozilom postavil barikado na Koseškem mostu, potem pa še cestno blokado na Zareškem mostu. Poleg tega je bil v podjetju zadolžen tudi v opazovalni službi za opazovanje premikov JLA v sosednji vojašnici Trnovo in obveščanje nadrejenih o vseh vhodih in izhodih iz vojašnice. Prvostopenjski organ je zaključil, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana na podlagi točke d) in g) 7. alinee 2. člena ZVV, kot tudi ne na podlagi točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, saj podjetje, v katerem je bil zaposlen tožnik, ne sodi med podjetja, določena v točki j) 7. alinee 2. člena ZVV. V podjetju A. je bila aktivirana Narodna zaščita. Te naloge je opravljal tudi tožnik.

2. Zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 4. 2008 je odpravilo Upravno sodišče RS na podlagi tega, ker naj bi bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v smeri, ali je podjetje, v katerem je bil tožnik zaposlen cestno podjetje v smislu j) točke 7. alinee 2. člena ZVV. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka v postopku očitno prezrla, da tožnik uveljavlja status vojnega veterana tudi na podlagi točke d) 7. alinee 2. člena ZVV. Sodišče ponovi, da v postopku ni sporno, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 opravljal pomembne naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije (kot voznik tovornega vozila je postavljal in odpravljal cestne ovire na območju Občine Ilirska Bistrica in južno-primorske pokrajine), po razporedu Teritorialne obrambe in policijskih postaj, vendar se do teh ugotovitev ni opredelila tožena stranka in jih tudi ni ocenila v luči izpolnjevanja pogojev po točki g) 7. alinee 2. člena ZVV. Prvostopenjski organ je nato v ponovljenem postopku zaključil, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana (izpodbojna odločba). Iz pridobljenih dokazil (dopis Policijske uprave Postojna z dne 3. 1. 2008 in 5. 2. 2010) izhaja, da tožnik v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991 ni dobil uradne zadolžitve (odredbe) s strani policije za postavitev cestnih barikad na magistralni cesti Ilirska Bistrica – Reka, pred vasjo Koseze, pred vasjo Zarečje, kot zahteva določba točke d) 7. alinee 2. člena ZVV. Omenjeni cestni zapori je postavil dne 26. 6. 1991, in sicer po navodilu nadrejenega šefa B.B. v takratnem podjetju A. p.o. Kot izhaja iz dopisov od policije ni prejel konkretnega navodila za izvedbo te naloge, ampak je postavljanje cestnih ovir, zapor potekalo v skladu z dogovorom s takratno Teritorialno obrambo v Ilirski Bistrici. Pri cestni zapori na Koseškem mostu je dne 27. 6. 1991 prišlo do oboroženega spopada med TO in takratno JLA, vendar pa barikade, kot izhaja iz dopisov policije, ni odredila policija in tudi tožnik tega dne na tej cesti zapore ni bil prisoten, kot je izjavil na zapisnik dne 11. 1. 2010. Po postavitvi cestne zapore dne 26. 6. 1991 se je namreč skupaj z drugimi sovozniki, ki so bili tudi tam, umaknil na sedež podjetja v Trnovo, kjer je dobil druge zadolžitve. Da bi lahko tožnik po točki d) 7. alinee 2. člena ZVV pridobil status vojnega veterana, bi moral kumulativno izpolnjevati oba zakonska pogoja, in sicer 1. da je postavljanje in varovanje cestnih barikad in drugih ovir potekalo v času oboroženih spopadov in 2. da so se te naloge izvajale po odredbi policije. Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo prošnjo tudi po točki g) 7. alinee 2. člena ZVV, ker je v zahtevku in na zapisnik povedal, da je v podjetju A. p.o. v času od 26. 6. 1991 do 7. 7. 1991 opravljal naloge opazovanja in obveščanja glede premikov vojske JLA v sosednji vojašnici čez cesto podjetja ter varovanje parkiranih cistern na parkirišču podjetja. Tožnik torej v luči te zakonske določbe v času osamosvojitvene vojne za Slovenijo leta 1991 ni bil aktiviran kot pripadnik službe za opazovanje in obveščanje v vizualni opazovalnici, kar je v svojem dopisu z dne 26. 2. 2010 potrdilo Ministrstvo za obrambo RS, ki vodi uradno evidenco vpoklicanih pripadnikov Službe za opazovanje in obveščanje v vizualni opazovalnici. Omenjene naloge je tožnik opravljal po navodilu vodstva podjetja, kar pa ni podlaga za priznanje statusa vojnega veterana po točki g) 7. alinee 2. člena ZVV. Prav tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz 6. alinee 2. člena ZVV, po katerem imajo pravico do statusa tudi oboroženi pripadniki narodne zaščite.

3. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot pritožbeni organ pritožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

4. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Tožnik vztraja na stališču, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po 6. alinei 2. člena ZVV in 7. alinee 2. člena ZVV, in sicer po točki d), g) in j). Tožena stranka v tej smeri ni v celoti in popolnoma raziskala dejanskega stanja, poleg tega pa je določene stvari priredila na način, da bi lahko izdala zavrnilno odločbo. Poleg tega je izpodbijano odločbo izdala v nasprotju z uveljavljeno upravno-sodno prakso. Tožena stranka je napačno zaključila, da barikade ni odredila policija in da podjetje C. ni cestno podjetje. Tožena stranka se ni opredelila do dejstva, kakšen status ima podjetje Petrol Transport. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 677/2008 z dne 15. 9. 2009, iz katere izhaja, da gre pri pojmu cestnega podjetja za pomensko odprt pojem ter da je pomembna vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi RS. Takšna vključenost tožnika v opravljanje nalog podjetja A. pri obrambi RS pa je jasno podana. Enako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča U 2304/2007 z dne 14. 4. 2008. Tožnik še pojasnjuje, da njegov primer ni osamljen in je le del kompleksne problematike večih delavcev, predvsem šoferjev, ki so bili zaposleni v podjetju A. V njihovih zahtevkih se odločale tri teritorialno pristojne upravne enote, njihova praksa pa je različna, kar je v nasprotju z ustavnimi načeli. Tožnik prav tako meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana tudi na podlagi 6. alinee 2. člena ZVV, saj je nesporno, da je opravil naloge Narodne zaščite. V zvezi z navedbo, da bi tožnik moral biti oborožen, navaja, da je vsekakor šlo za oboroženo skupino. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločitve ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožniku status vojnega veterana na podlagi njegovih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV, ki v 2. in 2.a členu navaja kategorije vojnih veteranov, ki jih zajema zakon. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na zaključku, da tožnik ni dokazal, da bi izpolnjeval pogoje za priznanje statusa vojnega veterana iz točke d), točke g) in točke j) 7. alinee 2. člena ZVV in 6. alinee 2. člena ZVV. Iz 7. alinee 2. člena ZVV izhaja, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: - oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d); - obveznik ali obveznica delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – Oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost (točka j). Iz 6. alinee 2. člena ZVV pa izhaja, da je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno-varnostne službe, oboroženi pripadnik Narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

8. Po presoji sodišča so utemeljeni tožbeni ugovori tožnika, ki se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa v zvezi z zavrnitvijo tožnikove vloge po j) točki 7. alinee 2. člena ZVV. V obrazložitvi takšne odločitve prvostopenjski organ navaja, da ne more podjetja A. opredeliti kot podjetje, katera so navedena pod točko j) v 7. alinei 2. člena ZVV. Prvostopenjski organ navaja (sklicujoč se že na ugotovitve v prvotnem postopku), da omenjeno zakonsko določilo podkrepi odredbo koordinacijske skupine št. 10033 z dne 23. 6. 1991 za zagotovitev popolne pripravljenosti za izvajanje nalog po smernicah Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, odredba je bila naslovljena na poslovodne organe železniškega in elektro gospodarstva, PTT Slovenija, RTV Slovenija, cestna podjetje Slovenije in Aerodrom Ljubljana. Nadalje se sklicuje tudi na dopis Ministrstva za obrambo, Sektor za civilno obrambo št. 130-4352/2006-2 z dne 18. 1. 2007, iz katerega izhaja, da podjetje, v katerem je bil tožnik zaposlen, ne sodi med podjetje iz omenjene zakonske določbe. Poleg tega pa tudi ugotavlja, da iz izpiska sodnega registra za omenjeno podjetje izhaja, da ne gre za cestno podjetje.

9. Sodišče ugotavlja, da iz dopisa Ministrstva za obrambo, Sektorja za civilno obrambo z dne 18. 1. 2007, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ in ki je priložen v upravnih spisih, izhaja, da je bilo podjetje C. d.d. (takrat A.) v obdobju od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 vključeno v izvajanje nalog v skladu s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost in po odločitvah koordinacijske podskupine za južno primorsko pokrajino, in sicer pri stalnem dežurstvu, opazovanju in obveščanju, postavljanje cestnih zapor določenih cest in objektov na območju pokrajine, pri oskrbi Teritorialne obrambe z gorivom in zaščiti lastne infrastrukture z Narodno zaščito. Ne glede na navedeno pa iz omenjenega dopisa izhaja med drugim zaključek, da navedeno podjetje ni uvrščeno med podjetje iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV. Takemu zaključku pa je pri svoji odločitvi sledil v prvotnem postopku že prvostopenjski organ.

10. Sodišče je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da gre pri pojmu cestnega podjetja v smislu navedene določbe za pomensko odprt pojem in da je pomembna vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi Republike Slovenije na način, kot pri delavcih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. V primeru, da je izkazana takšna vključenost delavca v opravljanje obrambnih nalog, je po presoji sodišča tudi delavcem takega podjetja, v konkretni zadevi podjetja A. treba priznati status iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločitev nepravilna in ji tožnik utemeljeno ugovarja. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.

11. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v povezavi s četrtim in petim odstavkom istega člena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

12. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožniku se tako, ob upoštevanju dejstva, da je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80,00 EUR.