Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo, da so toženci v razmerju do tožnika navadni sosporniki, saj je glede na opisano podlago tožbenih zahtevkov za vsakega sospornika mogoče izdati različno sodbo. To pa pomeni, da sme vsak sospornik s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj. Tako je pravilen sklep, da revident nima pravice do pritožbe zoper delno sodbo, s katero je odločeno o obstoju terjatve tožnika zoper toženo družbo v stečaju na podlagi sklenjene podjemne pogodbe o upravljanju s tožnikovimi vrednostnimi papirji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Sedmi toženec mora v 15 (petnajstih) dneh, od vročitve tega sklepa povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.097,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do prve tožene družbe v višini 102.396,12 EUR. Zoper takšno odločitev sta se pritožila tretji in sedmi toženec in sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrglo.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrženju njegove pritožbe sedmi toženec vlaga revizijo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o pritožbi v njegovo korist, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil ugotovitveni zahtevek sprva res naperjen samo zoper prvo toženo družbo, da pa so po združitvi zadev P 178/97 in P 876/79 na toženi strani udeleženi tudi toženci iz prvotne zadeve P 876/97, zato pravnomočna delna sodba glede ugotovitvenega zahtevka učinkuje tudi zoper njih. Meni, da je s tem prišlo do naknadnega enotnega sosporništva in da njegove pritožbe sodišče druge stopnje ne bi smelo zavreči niti v primeru, če bi bil zgolj stranski intervenient, zlasti pa ne, ker je toženec. Poudarja, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je preoblikovalo uvod sodne odločbe, nedopustno spremenilo predmet spora. Meni, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami sabo v nasprotju. Opozarja, da je sodišče prve stopnje ves čas vse tožence pozivalo k dajanju pripomb na izvedenska mnenja, da je tudi sodbo vročilo vsem tožencem s pravnim poukom o pravici do pritožbe. Poudarja, da tudi sicer ugotovitvenega zahtevka ni mogoče uveljavljati, če lahko uveljavljaš dajatvenega, opozarja pa tudi, da je sodišče ugotovitveni zahtevek zoper prvo toženo družbo za obstoj terjatve za znesek 95.035,07 EUR s sklepom P 178/97 z dne 7. 6. 2010 zavrglo in da je tako sodišče odločalo o nečem, o čemer je bilo že odločeno.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Najprej opozarja, da revizija ni podpisana oziroma ni navedeno kdo jo sploh vlaga in zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrže. Poudarja, da je sodišče sedaj odločilo le o zahtevku iz prvotne zadeve P 178/79, da pa je še vedno odprt ugotovitveni zahtevek za obstoj terjatve zoper prvo toženo družbo iz prvotne zadeve P 876/97 za znesek 142.552,61 EUR, kar predstavlja razliko med prvotno zahtevano ugotovitvijo terjatve v višini 237.587,68 EUR in 95.035,07 EUR, za kolikor je bila tožba zavržena. Tožnik utemeljuje, zakaj v obravnavani zadevi nikakor ne gre za enotno sosporništvo in opozarja, da revident svoje stališča o enotnem sosporništvu niti ne utemelji. Poudarja tudi, da je bil ugotovitveni zahtevek v obravnavani zadevi postavljen zaradi uvedbe stečaja nad prvo toženo družbo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče glede na navedbe v odgovoru na revizijo uvodoma pojasnjuje, da je revizijo podpisal pooblaščenec revidenta na prvi strani revizije, na drugi strani pa je navedel tudi, da jo vlaga v imenu sedmega toženca. Razlogi, ki jih tožnik navaja za zavrženje revizije, tako po oceni Vrhovnega sodišča niso podani.

6. V tej zadevi je tožnik najprej vložil tožbo dne 4. 3. 1997 pod opr. št. P 178/97. S to tožbo je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je prva tožena družba dolžna izplačati 103.522,81 EUR na podlagi sklenjenega dogovora o poslovanju z vrednostnimi papirji. Nato je 10. 11. 1997 pod opr. št. P 876/97 vložil še tožbo, s katero pa je od sodišča zahteval, naj razsodi, da so mu prva tožena družba, člani nadzornega sveta te družbe A. A., B. B., C. C. in pokojni D. D., ter takratni direktor družbe, sedaj tudi že pokojni E. E., dolžni plačati 237.587,68 EUR odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nestrokovnega poslovanja z njegovimi vrednostnimi papirji.

7. Sodišče prve stopnje je obe zadevi s sklepom z dne 1. 2. 2005 združilo v skupno obravnavanje. Do preoblikovanja dajatvenega v ugotovitveni zahtevek v razmerju do prve tožene družbe je prišlo zaradi začetka stečaja nad prvo toženo družbo, kar je v skladu z veljavno pravno ureditvijo (četrti odstavek 401. člena Zakona o finančnem finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Tako je tožnik 30. 9. 2008 oba dajatvena zahtevka zoper prvo toženo družbo spremenil v dva ločena ugotovitvena zahtevka. Zahtevek iz prvotne zadeve P 178/97 je spremenil tako, da je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da obstoji njegova terjatev do tožene družbe v znesku 102.396,12 EUR. Zahtevek iz prvotne zadeve P 876/97 pa je spremenil tako, da je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da obstoji njegova terjatev do tožene družbe v znesku 237.587,68 EUR. Poleg tega pa je zoper druge tožence iz prvotne zadeve P 876/97 uveljavljal še dajatveni zahtevek.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 5. 2010 zavrglo tožbo iz prvotne zadeve P 876/97 glede ugotovitve, da obstoji terjatev tožnika do tožene družbe v višini 95.035,07 EUR, ker je glede na trditveno podlago ocenilo, da tožnik ta del zahtevka uveljavlja že z zahtevkom v zadevi P 178/97. V nadaljevanju pa je sodišče z delno sodbo najprej odločilo le o ugotovitvenem zahtevku iz prvotne zadeve P 178/97. 9. Po 300. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče združi v skupno obravnavanje tudi več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožencev. Tako sta bili v tej zadevi v skupno obravnavanje združeni dve pravdi istega tožnika s popolnoma različno trditveno in pravno podlago. Prva, v kateri tožnik zoper prvo toženko uveljavlja terjatev na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju z njegovimi vrednostnimi papirji, in drugo, v kateri tožnik od prve tožene družbe in drugih tožencev, med drugim tudi od revidenta, zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena z nestrokovnim poslovanjem pri upravljanju njegovih vrednostnih papirjev.

10. Kadar je toženih več oseb naenkrat govorimo o sosporništvu. Revident meni, da je odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju njegove pritožbe napačna zato, ker naj bi bili vsi toženci enotni sosporniki. Tožnik v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da revident svojega stališča niti ne utemelji, ima pa tudi prav, da njegovo stališče ni pravilno. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno odločilo, da so toženci v razmerju do tožnika navadni sosporniki, saj je glede na opisano podlago tožbenih zahtevkov za vsakega sospornika mogoče izdati različno sodbo. To pa pomeni, da sme vsak sospornik s pritožbo izpodbijati sodbo samo v delu, ki se nanaša nanj. Tako je pravilen sklep, da revident nima pravice do pritožbe zoper delno sodbo, s katero je odločeno o obstoju terjatve tožnika zoper toženo družbo v stečaju na podlagi sklenjene podjemne pogodbe o upravljanju s tožnikovimi vrednostnimi papirji. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno.(1)

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 156. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora revident tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 1.097,93 EUR (1950 točk po 0,46 EUR, kar znaša 897 EUR, 2 % materialnih stroškov v znesku 17,94 EUR in 20 % DDV v znesku 182,99 EUR). Glede na določbo 41. člen Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08) je sodišče uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo.

Op. št. (1): V opombi II Ips 575/2009, glej tudi N. Betetto, VL. Ode in ostali, pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV in Ur. l. RS, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 250 in 251.