Jedro

Sodišče praviloma samo ne more ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale. Tožnik ni izrabil pravice do sodnega varstva, ker je bila varovana dobrina (posest) okrnjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je toženec motil tožnika v njegovi zadnji posesti delov nepremičnin, ki v naravi predstavljajo makadamsko cesto. Tožencu je prepovedalo, da bi v bodoče tožniku prepovedoval oziroma onemogočal ali oviral posest opisane makadamske ceste. Odločilo je še, da toženec v celoti nosi stroške postopka.

2. V pravočasni pritožbi zoper gornji del sklepa toženec uveljavlja vse pritožbene razloge, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 426. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje ter dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel posest nad delom ceste ter da je bil pri izvajanju te posesti oviran oziroma onemogočen.

7. Pritožbena trditev, da je bilo tožniku dejansko zgolj trikrat dovoljeno spravljanje podrtega lesa po spornem delu toženčeve parcele, predstavlja lastno oceno izvedenih dokazov (izpovedbe priče H. in toženčeve izpovedbe), s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti.

8. Stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe priče Š., ni pravilno, saj iz razlogov sodbe (predvsem pod 17. točko obrazložitve) izhaja, da je sodišče izpovedbo te priče presojalo.

9. Toženec v pritožbi navaja, da tožnik v trenutku domnevnega motenja posesti ceste ni želel uporabiti zaradi gospodarskega izkoriščanja svojega gozda, temveč zaradi odhoda na lov oziroma zaradi obhoda lovišča L. Trdi, da to izhaja iz izpovedbe priče Š.

10. Sodišče praviloma ne more samo ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale (7. člen ZPP). Gornjega dejstva, da je toženec prepovedal tožniku uporabo ceste, ker ta ceste ni nameraval uporabiti za dostop do svojega gozda, ampak za potrebe lova, sodišče prve stopnje ni smelo ugotavljati, saj to dejstvo ni bilo zatrjevano. Povedano še drugače, tudi v kolikor bi to dejstvo dejansko izhajalo iz izpovedbe priče Š., izpovedba priče ne bi mogla nadomestiti toženčevih trditev, saj se dokazi izvajajo zgolj zaradi presoje (ne)resničnosti trditev (8. člen ZPP).

11. Trditev, da je toženec tožniku preprečil dostop do lovišča, ne pa dostopa do gozda, saj tožnik ceste za dostop do gozda ni imel namena uporabiti, ker je šel na lov oziroma obhod lovišča, predstavlja pritožbeno novoto. Toženec namreč te trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal. Glede na to, da toženec v pritožbi niti ne utemeljuje, zakaj te trditve ni podal že predhodno, gre za tako imenovano nedovoljeno pritožbeno novoto, katere utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. V utemeljitev očitane kršitve 9. člena ZPP pritožnik navaja, „da tožnik svoje pravice ni uporabljal pošteno, ker je dokazoval, da mu toženec ne bi smel preprečiti uporabe ceste za potrebe gospodarskega izkoriščanja gozda“. Toženec se na to kršitev sklicuje šele v pritožbi, okoliščin, zakaj tega očitka ni podal že predhodno1, pa ne navaja. Zato tudi utemeljenosti tega očitka, torej ali je morebiti prišlo do kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni moč presojati (286.b členu ZPP).

13. V kolikor toženec z gornjo pritožbeno navedbo uveljavlja, da ugoditev tožbenemu zahtevku pomeni zlorabo pravice iz prvega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), gre pojasniti, da v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni podlage za zaključek, da bi tožnik izrabil svojo pravico do sodnega varstva posesti (primerjaj prvi odstavek 12. člena SPZ)2. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je potrebno varstvo varovane dobrine (posesti), ker je bila ta okrnjena, je bilo tožniku pravno varstvo utemeljeno dano. V zvezi s pritožbeno navedenimi okoliščinami, da toženec posesti ni izvrševal v skladu z njenim namenom oziroma v okviru meje pravno zavarovanega upravičenja, pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da so bile podane šele v pritožbi, torej prepozno. Utemeljenosti prepoznih in zato nebistvenih dejstev pa ni moč materialnopravno presojati.

14. Pritožba se ni izkazala za utemeljeno, ker niso podani uveljavljani razlogi, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

15. Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, saj s pritožbo ni uspel. Mora pa tožniku, ki je na pritožbo argumentirano odgovoril, povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

16. Tožnikovi potrebni stroški znašajo 279,99 (odmera, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 144). V kolikor toženec tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

1 To dejstvo bi lahko navedel že v odgovoru na tožbo, ali pa kvečjemu najkasneje po zaslišanju priče Š. 2 Pravno varstvo je lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin, ko so te okrnjene ali vsaj ogrožene (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 343/2010).