Jedro

Začetek teka subjektivnega roka pri zavarovalnih pogodbah se veže na nastop zavarovalnega primera, ne pa na trenutek, ko so tožniki zvedeli za zavarovalno pogodbo. Z vloženo tožbo za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega zastaranje zahtevka za plačilo zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja ni bilo pretrgano.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku petnajstih dni dolžna plačati tožnikom A. D., B. D., M. D. in D. D. vsakemu po 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005 do plačila in v odločitvi o stroških razveljavi

in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Tožniki od toženke zahtevajo plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti njihovega očeta in moža za vsakega tožnika po 16.000,00 EUR in zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja potnikov v javnem prometu za vsakega od tožnikov po 1.050,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost zavarovanca toženke, zahtevek za plačilo zavarovalnine pa je zastaral. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe nasprotuje presoji, da ravnanja pokojnega L. D. zavarovanec toženke ne bi mogel predvideti. Vstopanje v vlak, ko so vrata še odprta, je pričakovan dogodek, posebej še, ker je šlo za muzejski vlak. Pokojni se je vedno peljal do končne postaje v G.. Na vlaku je bilo 400 do 500 ljudi in je bilo pričakovati, da kdo utegne teči za vlakom, posebej še, če so vrata odprta. Da so bila vrata vagona odrta, ko je pokojni skušal vstopiti na vlak, je potrdila priča G. S. Njegove izpovedi ni mogoče ovreči z nobeno od izpovedb vlakospremnega osebja. Da je G. S. stal na vratih, je potrdila tudi priča L. S.. Izjave vlakospremnega osebja si, glede pregleda nad vsemi vrati in celotno vlakovno kompozicijo, nasprotujejo. Priča L. V. je povedal, da je bil pokojni le 3 m oddaljen od vlaka, zato ni bilo pogojev za odhod vlaka. Z izpovedbami drugih prič je izključena izjava, da je L. V. imel pregled nad celotno kompozicijo vlaka. Preglednost nad kompozicijo vlaka bi moral ugotoviti izvedenec. Opozarja na izpovedbo strojevodje B. D., da je imel veliko dela z zagonom vlaka, zato ni mogoče, da bi videl odpiranje vrat. Vlakovodja sprevodnice ni videl, zato je bil postopek za odpravo vlaka že v osnovi nepravilen. Izpoved sprevodnice A. Š. o tem, kje je stala, nasprotuje izpovedi prič D. in G. S. S predlagano strokovno rekonstrukcijo dogodka bi bilo mogoče ugotoviti, ali je G. S. vstopil že po danem znaku za odhod vlaka. Če to drži, bi moral vlakovni odpravnik dati znak za ustavitev postopka za odhod vlaka. Sodišče bi moralo dopustiti predlagani dokaz z dodatnim zaslišanjem priče G. S. o tem, kako daleč od vlaka je bil pokojni, nato pa z izvedencem ugotoviti ustreznost ravnanja delavcev železnice.

Sodišče se ne bi smelo opreti na poročilo zavarovanca toženke, ki je bilo sestavljeno enostransko, s tem pa se je sodišče postavilo v vlogo izvedenca. Sodišče se glede ustreznega števila vlakospremnega osebja ne bi smelo opreti na izpoved priče M., pač pa bi moralo to preveriti z izvedencem. Sodišče je napačno povzelo izjavo G. S. o pokojnikovi oddaljenosti do vlaka. Sodišče je izjave prič nekritično presojalo, saj ni upoštevalo izjave priče V., ki je izpovedal o razdalji le 3 m. Različnih izjav sodišče ni primerjalo in tega tudi ni obrazložilo. Nekritično se je oprlo na izpoved priče D., da so se vrata naknadno odprla. Sodišče ni upoštevalo izjave G. S., da je pokojnega videl v oddaljenosti 5 do 6 m od sebe, da ga je začel klicati skozi odprta vrata, med tem pa se je vlak premaknil. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je kljub izjavi G. S. zapisalo, da so bila vsa vrata zaprta in da to smiselno izhaja iz izjave G. S.. Iz njegove izjave izhaja ravno nasprotno. Sodišče tudi ni obrazložilo, na podlagi česa iz S. izjave smiselno izhaja, da so bila ob speljevanju vlaka vrata zaprta. Gre za bistveno kršitev postopka, saj zaradi te pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpovedi prič sledi, da se je na vlaku vedno igralo in da se je pokojni vedno vračal v N. G.. Iz tega izhaja, da je bilo za zavarovanca toženke pričakovano, da bo pokojni moral vstopiti na vlak. Ker se o tem sodišče ni izreklo, je prekršilo postopkovna pravila in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ravnanje osebja železnice ni odvisno od vtisa, ki ga dajejo ljudje ob železnici, pač pa od razdalje ljudi do vlaka, ki je bila v konkretnem primeru taka, da vlak ne bi smel speljati. Tudi o tem bi moral mnenje podati izvedenec. Sodišče bi se moralo opredeliti do izjave G. S., da vrat ni zaprl in da so ostala odprta do nesreče. To okoliščino, ki je bistvena, je sodišče prve stopnje prezrlo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o zastaranju zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja. Do aprila 2008 tožeča stranka ni vedela za obstoj nezgodnega zavarovanja. Pri zavarovanju gre za okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe v letu 2006, izhajajo pa iz iste dejanske podlage.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

**O zahtevku za plačilo zavarovalnine:** Pritožba ne oporeka pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da po določbi 1. odstavka 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) terjatve zavarovanca oziroma tretje osebe iz nezgodnega zavarovanja zastarajo v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Ne oporeka niti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovalni primer nastopil 14.9.2003 in da so tožniki plačilo zavarovalnine zahtevali 30.4.2008, 3.11.2008 in 16.3.2009. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da za obravnavo utemeljenosti ugovora zastaranja ni pomembno, kdaj so tožniki zvedeli za sklenjeno nezgodno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se začetek teka subjektivnega roka veže na nastop zavarovalnega primera, ne pa na trenutek, ko so tožniki zvedeli za zavarovalno pogodbo. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da z vloženo tožbo za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, zastaranje zahtevka za plačilo zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja ni bilo pretrgano. Ni se namreč mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da gre za okoliščine, ki so nastale po vloženi tožbi in da izvirajo iz iste dejanske podlage. Zahtevek za plačilo zavarovalnine temelji na sklenjeni pogodbi, različna pa je tudi pravna podlaga obeh zahtevkov. Pravilna je potemtakem presoja sodišča prve stopnje, da vložena tožba za plačilo odškodnine ni pretrgala zastaranja zahtevka za plačilo zavarovalnine.

**O zahtevku za plačilo odškodnine:** Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanke toženke, oprlo na ugotovitev, da je smrt L. D. posledica njegovega ravnanja, ki ga zavarovanec toženke ni mogel niti pričakovati, niti ga preprečiti (19. člen Zakona o prevoznih pogodbah v železniškem prometu – ZPPŽP). Za presojo vprašanja ali je bil zavarovanec toženke dolžan pričakovati, da bo pokojni D. poskušal vstopiti na vozeči vlak, je odločilna ugotovitev dejstva, ali so bila vsa vrata muzejskega vlaka v trenutku, ko se je vlak začel premikati, zaprta. Sodišče prve stopnje je ugotovitev dejstva, da so bila vrata zaprta, oprlo na izpovedi prič L. V. - prometnika, B. D. – strojevodje, A. Š. – sprevodnice in L. S. – organizatorja izleta, ter na komisijsko poročilo o preiskavi obravnavane nesreče in poročilo policije. Pri dokazni oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo in dokazno ocenilo pisne izjave priče G. S. (list. št. 194-196), da je vstopil v prvi vagon vlaka in da za sabo vrat ni zaprl. Iz izjave priče sledi, da je bil žvižg za odhod vlaka dan, čeprav so bila vrata, pri katerih je vstopil, odprta, in da se je vlak začel premikati kljub odprtim vratom. Pri oblikovanju dokaznega zaključka sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj izjavi priče G. S. ne verjame. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izjave priče G. S. niti smiselno ne izhaja, da je vrata odprl šele za tem, ko se je vlak že premikal, kot je izpovedal strojevodja B. D..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri oceni izvedenih dokazov ni ravnalo v skladu z določbo 8. člena ZPP, saj ni upoštevalo vsebine izjave priče G. S., da so bila vrata tedaj, ko se je vlak pričel premikati, odprta. Ta opustitev bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo glede plačila odškodnine in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker ocenjuje, da glede na naravo kršitve le-te ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP).

V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo z ustnim zaslišanjem G. S. preveriti njegovo verodostojnost in opraviti morebiti potrebno soočenje s pričami, ki so o prej opisani odločilni okoliščini izpovedale drugače ter s potrebnim angažiranjem izvedenca preveriti možnost, da je strojevodja B. D. videl, da so se vrata vlaka odprla šele za tem, ko se je vlak že začel premikati.

Zaradi delne razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore, ki se nanašajo na krivdno odgovornost zavarovanca toženke, ni odgovorilo. Če bo sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovilo okoliščine, zaradi katerih je zavarovanec toženke razbremenjen objektivne odškodninske odgovornosti, bo moralo preveriti tudi utemeljenost ugovora o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga z angažiranjem izvedenca za ugotovitev tistih dejstev, za katere je potrebno strokovno znanje s katerim sodišče ne razpolaga.

Ker je bila sodba o glavni stvari delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa je po določbi 3. odstavka 165. lena ZPP pridržana za končno odločbo.