Jedro

V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji temelji in na dokazih, ki so bili dosedaj izvedeni tekom preiskave. Te dokaze je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. do 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa in glede na tam povzeto vsebino dokazov, zlasti pa glede na dejstvo, da je obdolženec v obširnem zagovoru priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ni vprašljiv, pa tudi obrambi se glede obstoja utemeljenega suma glede na pritožbene navedbe ne porajajo večji dvomi in so ti zaključki pritožbeno neizpodbijani.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu A. A. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec tj. do vključno 2. 7. 2021 do 18.35 ure.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga odpravo pripora in izpustitev obdolženega na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sklepa o uvedbi preiskave, ki sicer še ni pravnomočen, in vseh dokazov na katerih slednji temelji in na dokazih, ki so bili dosedaj izvedeni tekom preiskave. Te dokaze je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 8. do 15. obrazložitve izpodbijanega sklepa in glede na tam povzeto vsebino dokazov, zlasti pa glede na dejstvo, da je obdolženec v obširnem zagovoru priznal storitev očitanega mu kaznivega dejanja, zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma ni vprašljiv, pa tudi obrambi se glede obstoja utemeljenega suma glede na pritožbene navedbe ne porajajo večji dvomi in so ti zaključki pritožbeno neizpodbijani.

6. Zagovornik namreč izpodbija zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti, saj meni, da obdolženčev zagovor, ko je kaznivo dejanje priznal in obžaloval, kaže na to, da nevarnost, da bi obdolženec ponovil očitano mu kaznivo dejanje, ne obstaja.

7. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno upoštevalo, da so izkazane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec ob izpustitvi na prostost ponovil kaznivo dejanje. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje upoštevalo težo, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja. Res je sicer, da je bilo pred uveljavitvijo Zakona o spremembi Kazenskega zakonika (KZ-1G), ki velja od 11. 7. 2020, za tovrstno kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od treh do osmih let, vendar je dejstvo, da je sedaj za tako dejanje predpisana kazen zapora od treh do petnajstih let, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Kaj so bili razlogi za to, da je zakonodajalec v pogledu predpisane kazni izenačil to kaznivo dejanje s financiranjem terorizma v hudodelski združbi in posilstvom na grozovit način, ne more biti predmet presoje objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti v konkretni zadevi, saj gre v tem pogledu za domeno zakonodajalca, zato take pritožbene navedbe ne prepričajo v zmotnost zaključka o ponovitveni nevarnosti. Same teže obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa ne zmanjšuje niti zatrjevanje, da je v času t. i. migrantske krize država sama organizirala avtobusne prevoze oseb, ki pogojev za vstop v Slovenijo niso izpolnjevale in to štele kot človekoljubno dejanje. Taka primerjava je popolnoma neustrezna, saj je namen in način izvrševanja prevozov popolnoma drugačen. Obdolženec je namreč sam v zagovoru priznal, da je kaznivo dejanje storil z namenom, da bi si pridobil premoženjsko korist (22.000,00 EUR) in s tem poplačal svoje dolgove, pri tem pa da je prevažal kar 16 tujcev v tovornem prostoru kombija, kjer niso imeli niti sedežev, niti varnostnih pasov, niti dovolj prostora za sedenje, niti ni bil prostor ustrezno prezračevan, obdolženec pa naj bi vozil kombi kljub dejstvu, da sploh nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil. 8. Kot subjektivne okoliščine, ki nakazujejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje izpostavilo, da naj bi obravnavano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe po pravnomočno izrečeni pogojni obsodbi (s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. II K 66771/20 z dne 25. 1. 2021, ki je postala pravnomočna 8. 4. 2021 mu je bila zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izrečena pogojna obsodba, kjer mu je bila določena kazen 3 mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let, s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. II K 8601/2021 z dne 6. 4. 2021, ki še ni pravnomočna, pa mu je zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen 4 mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let) ter da je zoper njega vložena tudi obtožnica pred Okrožnim sodiščem v Celju, št. Kt/1758/2019 z dne 4. 2. 2020, zaradi v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 20. členom KZ-1. Ob takih ugotovitvah in motivu za izvršitev v tem postopku obravnavanega kaznivega dejanja (pridobitev denarja za poplačilo dolgov, za katere je utemeljeno sklepati, da ostajajo nepoplačani) dejstvo, da je šlo pri kaznivih dejanjih, zaradi katerih je bil obdolženec že obsojen, za bagatelna kazniva dejanja, ne prepriča v utemeljenost trditev, da ponovitvena nevarnost ni izkazana in tudi ni mogoče slediti trditvam, da je obdolženec že sedaj zaradi izvrševanja pripora v predmetni zadevi zavzel kritično držo do svojih ravnanj in da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Kljub drugačnemu stališču zagovornika pritožbeno sodišče glede na navedeno šteje, da je pri obdolžencu ponovitvena nevarnosti nedvomno izkazana.

9. Sodišče prve stopnje pa je v petem in šestem odstavku 17. točke obrazložitve ter v 18. do 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo razloge, s katerimi je utemeljilo izkazanost pogoja nujnosti, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora. Ker zagovornik teh zaključkov pritožbeno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa jih šteje kot prepričljive, tudi glede izkazanosti tega pogoja za podaljšanje pripora, ki ga glede na izkazane in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljene okoliščine ni mogoče učinkovito nadomestiti s kakšnim drugim, milejšim ukrepom, ni nobenega dvoma.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.