Jedro

Ker tožnik v danih okoliščinah ne bi mogel ravnati nič drugače, kot je, je delež, s katerim je mogoče ovrednotiti njegove lastne neskrbnosti (vožnja v stanju alkoholiziranosti) k verjetnosti nastanka škodnega dogodka, enak nič, zato njegovemu ravnanju ni mogoče pripisati lastnosti naravnega vzroka nastale škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.254.134 SIT odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je skupaj zahteval še 774.000 SIT odškodnine) je zavrnilo. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 756.147 SIT pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvega sodišča, da je odgovornost tožene stranke objektivna in da tožnik ni prispeval k nastanku škode kljub alkoholiziranosti v času nezgode.

Zoper to sodbo je vložila revizijo stranska intervenientka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita predvsem to, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da ti niso pravi. Poudarja, da niti izvedenec ni uspel brez sence dvoma opredeliti, na katerem od zatrjevanih mest je dejansko prišlo do prometne nesreče, dokazna ocena sodišča in posledično razlogi sodbe v zvezi s tem pa so pomanjkljivi. Meni, da je breme dokazovanja, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalimi posledicami, na strani tožeče stranke, in dodaja, da ugotovljena stopnja alkohola v tožnikovi krvi medicinsko pomeni absolutno nesposobnost za vožnjo. Sodišče se je brez jasnega vsebinskega razloga oprlo le na nekatere izmed izvedenih dokazov, zaradi česar je sodba preuranjena, dokazni postopek pa premalo podroben in nezadostno temeljit. V okviru procesnega vodstva bi moralo sodišče ugotoviti tisto stanje, ki je materialni resnici najbližje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Začenši že z uvodom revizije in nato praktično skozi njeno celotno vsebino revidentka v glavnem le polemizira s tistim, kar je o poteku škodnega dogodka ugotovilo sodišče prve stopnje. Očitki, ki sledijo tezi o neobstoječih oziroma nepravih razlogih izpodbijane sodbe, eden za drugim merijo na nasprotovanje dokazni oceni prvega sodišča. Ta je, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP), potem ko prestane pritožbeni preizkus, za revizijsko sodišče zavezujoča. Zato se s trditvami, da '' ... se niti izvedenec ni mogel opredeliti do tega, kje je prišlo do nesreče ...'', da '' ... bi moralo sodišče oceniti in v razlogih sodbe zapisati, ali kolesar s tako hitrostjo sploh lahko zvozi ta ovinek ali bi ga moral sekati ...'', da '' ... naj bi iz izpovedi prič izhajalo, da sodišče zaradi tega sklepa ...'', da sodišče '' ... ni sledilo drugim pričam, zlasti pa ne priči M. R. ...'' itn., ni bilo treba ukvarjati. Tudi sklepno stališče revizije, da sodišče prve stopnje postopka ni izvedlo dovolj podrobno in temeljito, s čimer ni zadostilo kriterijem materialnega procesnega vodstva, posledično pa ni ugotovilo stanja, '' ... ki je materialni resnici najbližje ...'', je usmerjeno k istemu cilju in ne terja posebne obravnave.

Ob upoštevanju ugotovitev o pravno pomembnih dejstvih je zaključek nižjih sodišč, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo izključno zaradi ravnanja zavarovanke tožene stranke, da torej tožniku ni pripisati nikakršnega prispevka k nastali škodi, po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Dejstvo je, da vožnja pod vplivom alkohola praviloma pomembno povečuje verjetnost nastanka škodnega dogodka. Vendar je za presojo obstoja pravnorelevantne vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in škodnim dogodkom oziroma nastankom škode v predmetni zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali bi bila verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma škode kaj manjša, če bi tožnik ne kolesaril z ugotovljeno vsebnostjo alkohola v krvi. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, se tožnik trčenju s proti njemu vozečo zavarovanko tožene stranke ni mogel izogniti ali ga kako drugače preprečiti, saj se zaradi odbojne ograje ob cesti ni imel kam umakniti. V situaciji, v kateri se je znašel, je lahko le zaviral, kar je sunkoma tudi storil. Ker torej tožnik v danih okoliščinah ne bi mogel ravnati nič drugače, kot je, je delež, s katerim je mogoče ovrednotiti prispevek njegove lastne neskrbnosti (vožnja v stanju alkoholiziranosti) k verjetnosti nastanka škodnega dogodka, enak nič, zato njegovemu ravnanju ni mogoče pripisati lastnosti naravnega vzroka nastale škode. V presoji sodišč prve in druge stopnje o neobstoju pravnorelevantne vzročne zveze med tožnikovim ravnanjem in škodo tako ni najti napake.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).