Jedro

Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Črnomlju na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki je bil podan zoper obdolžena A. A. in B. B. zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.

2.Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP sodnik ob prejemu obtožnega predloga preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so podani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP). Glede na pojasnjeno je torej sodnik, ki mu je zadeva dodeljena, dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče krajevno in stvarno pristojno za postopek po obtožnem aktu, nato pa še formalni in materialni preizkus tega akta. Formalni preizkus obtožnega akta se nanaša na njegove obvezne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), materialni preizkus pa na obstoj procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Takšen preizkus mora biti opravljen takoj po prejemu obtožnega akta.

4.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zgoraj predstavljene zakonske določbe uporabilo tudi sodišče prve stopnje in ob ponovnem materialnem preizkusu obtožnega predloga pravilno ugotovilo, da obravnavano dejanje po samem zakonu ni več kaznivo dejanje, ampak je glede na določbo 12. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV) opredeljen kot prekršek, o katerem sodišče ni pristojno odločati (26. člen ZNUJZV). Ker je ZNUJZV nov, milejši zakon, storilec za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil pred njegovo uveljavitvijo, ne more biti več kaznovan, temveč mu je dopustno izreči zgolj sankcijo za prekršek Sodišče prve stopnje je za takšno svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive razloge, ki jim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožnik pa razlogov sklepa, ki se nanašajo na ugotovitev, da ne gre več za kaznivo dejanje, niti ne izpodbija.

5.Pritožnik sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje preizkus obtožnega akta opravilo že oktobra 2024, saj je bila takrat izdana odredba za njegovo vročanje, s tem pa je bila faza preizkusa obtožnega akta zaključena in se je že začel kazenski postopek pred sodiščem. Po tem, ko je obtožni predlog že vročen obdolžencu in je bila razpisana glavna obravnava, ponoven preizkus in posledično zavrženje obtožnega predloga ni več dovoljeno, temveč je praviloma treba odločiti z meritorno odločbo (razen v izjemnih primerih, če pride do ustavitve postopka ali do zavrženja obtožnega predloga zaradi okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon1). V zakonu ni izrecno določeno, da bi bilo dopustno zavrženje obtožnega predloga, če dejanje, ki je predmet obtožbe, ni več kaznivo dejanje, tudi v tej fazi postopka. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je v primeru, kot je obravnavani, vseeno mogoče sprejeti končno odločbo, ne da bi sodišče izvedlo glavno obravnavo, z izdajo sklepa o zavrženju obtožnega predloga po 437. členu ZKP, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Razpisovanje glavne obravnave namreč v takšnem primeru ni niti smotrno niti ekonomično. Prepoved vračanja v fazo njegovega preizkusa je povezana z dejstvom, da odločitev o začetku kazenskega postopka zoper posameznika pomeni ustaljen pravni položaj. Vendar pa je uveljavitev novega, milejšega zakona s tega vidika posebnost, saj zakon in ustava sodišču nalagata njegovo retroaktivno uporabo. Sodišče prve stopnje je torej z izpodbijanim sklepom opravilo ustavno zapovedano presojo (drugi odstavek 28. člena Ustave RS in 7. člen KZ-1), ali je začel veljati nov, milejši zakon, pri kateri ostane nespremenjena začetna ocena, da je bilo dejanje, kot je opisano v obtožnem predlogu, v času njegove vložitve kaznivo. Kadar je vsebina novega zakona taka, da se dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu, ne šteje več za kaznivo dejanje, temveč zgolj za prekršek, ustava in zakon narekujeta ponovno ovrednotenje položaja posameznika, zoper katerega je začet kazenski postopek. Posledično v primeru, da se glavna obravnava ni začela, narava odločitve pravzaprav zahteva vračanje v fazo preizkusa obtožnega predloga2.

6.Glede na pojasnjeno se sodišče druge stopnje ne strinja z navedbami pritožnika, da sodišče po vročitvi obtožnega predloga ni imelo več nobenih pristojnosti, da bi po ZKP ponovno presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za zavrženje obtožnega predloga ali ne, temveč bi moralo o obtožnem predlogu meritorno odločiti na glavni obravnavi. Ni pa se mogoče strinjati niti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zaradi omenjenega postopanja zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je bil le-ta izdan v korist obdolženca, kar za pritožbo zagovornika ni mogoče reči.

7.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).

8.Ker iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slabega premoženjskega stanja (prejema denarno socialno pomoč) in bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje njegovih štirih otrok, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Sodba VS RS I Ips 2457/2010 z dne 22. 12. 2016.

2J. Čejvanovič: Pravni vidiki prekvalifikacije bagatelnih premoženjskih kaznivih dejanj - Šutarjev zakon ZNUZJV in KZ-1, Pravna praksa, december 2025.