Jedro

Ker je tožena stranka že v pisni obdolžitvi navedla vse okoliščine, povezane z očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja, je tedaj začel teči subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, podana po izteku tega roka, je nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 99/00 - 15/483 - 07 z dne 31.5.2007 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu za obdobje od 5.6.2007 do 31.7.2007 ter od 1.10.2007 do reintegracije vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za to obdobje obračuna bruto plače ter po odbitku davkov in prispevkov izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja za obdobje od 1.8.2007 do 30.9.2007 oziroma za čas trajanja zaposlitve pri drugem delodajalcu ter vpis delovne dobe v delovno knjižico za to obdobje je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 452,13 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo, kdaj je pričel teči 15 dnevni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če naj bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi delavci 15 dnevni rok brez težav izigrali. Delodajalec mora v primerih, ko odpove pogodbo o zaposlitvi, delavca pisno povabiti na zagovor in v tem primeru praktično ni mogoče ugoditi zahtevi po 15 dnevnem roku. Prav zaradi tega je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ta rok lahko teče šele od zagovora dalje, saj se šele na zagovoru delodajalec seznani z vsemi okoliščinami očitane kršitve. Pisna obdolžitev predstavlja zgolj pričetek raziskovalnega procesa, ki lahko glede na konkretni zagovor delavca pripelje tudi do tega, da se delodajalec ne bo odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sume o domnevni kršitvi oz. kršitelju je dokončno tožena stranka raziskala šele 23.5.2007, ko je tožnik priznal očitano kršitev. Pred tem je sicer vedela za zlorabe kartic, ne pa tudi za kršitelja oziroma je glede kršitelja obstajal zgolj sum. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je nepravilno uporabljen 1. odstavek 154. člena ZPP. Tožnik ni v celoti uspel s tožbenim zahtevkom, zato stroški niso odmerjeni v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da se stroški odmerijo glede na dosežen uspeh. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002, 2/2004, 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, ki mu je očitala, da je kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila s kršitvijo in storilcem najkasneje 15.5.2007, zato bi bila odpoved pravočasna, če bi bila podana najkasneje 30.5.2007. Ker je bila podana 31.5.2007, ko je že potekel 15 dnevni prekluzivni rok, je nezakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Po 1. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. odstavku 110. člena mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki jo utemeljujejo in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (tak primer je tudi sporni), pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na pritožbene navedbe, da se je tožena stranka šele po tožnikovem zagovoru seznanila z vsemi okoliščinami in s tem, da je prav tožnik storilec očitane kršitve je potrebno poudariti, da ZDR določa tek roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razloga iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena nekoliko drugače, kot v primeru drugih odpovednih razlogov (2. do 6. alineja). V tem primeru rok za odpoved teče od dneva, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (ves čas, ko je možen kazenski pregon). Tako kot je datum seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, je dejansko vprašanje tudi to, kdaj se je izvedelo za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca. Datum zagovora je sicer lahko skrajni rok, ko se delodajalec seznani z odpovednim razlogom, vendar pa je v konkretnem primeru tožena stranka za kršitev in storilca izvedela pred zagovorom. Zagovor je potreben, ker mora biti delavcu omogočeno, da pojasni svoja stališča o očitani kršitvi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in navede okoliščine, ki ga morebiti opravičujejo. Na zagovoru bi se na primer lahko izkazalo, da delavčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja in da tudi ne gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V tem primeru delodajalec pogodbe o zaposlitvi ne bo odpovedal. Lahko pa bi se izkazalo, da je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena naklepno ali iz hude malomarnosti, nima pa znakov kaznivega dejanja. V tem primeru bi se delodajalec šele ob zagovoru seznanil z razlogom, ki dejansko utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi (in spoznal, da gre za razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in ne razlog iz 1. alineje). V navedenih primerih bi bil datum zagovora odločilen za tek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru pa ni bilo tako. Tožena stranka za kršitev in storilca ni izvedela šele na zagovoru z dne 23.5.2007, ampak najkasneje 15.5.2007, kar izhaja iz pisne obdolžitve. V njej je tožena stranka natančno navedla, kaj se tožniku očita, saj je s tem dnem tožniku tudi prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta prepoved je lahko temeljila le na dejstvu, da je tožena stranka vedela tako za kršitev, kot za storilca. Izgovor, da je vse do zagovora obstajal le sum, da je tožnik storilec, ni utemeljen, saj iz pisne obdolžitve izhaja nasprotno. V kolikor bi obstajal le sum, pisne obdolžitve ne bi bilo. S pisno obdolžitvijo se ne prične "raziskovalni proces" o storilcu, ampak o njegovi odgovornosti, kar pomeni, da je ob pisni obdolžitvi ravnanje že znano in tudi storilec - po obdolžitvi pa se ugotavlja le še to, ali ima ravnanje res značaj kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma celo znake kaznivega dejanja in ali je storilec za to odgovoren. Ugotavljanju okoliščin v zvezi s tem je namenjen zagovor delavca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poteka 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Stroški so pravilno odmerjeni na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, saj tožena stranka v sporu ni uspela. Tožnik je v sporu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, uspel v celoti (v neznatnem delu ni uspel le z zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vendar pa zaradi tega posebni stroški niso nastali). Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, do povračila katerih ne bi bila upravičena niti v primeru uspeha v pravdi, saj v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS; Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi.