Jedro

Neresnično navajanje podatkov v javnih evidencah ima lahko za tistega, ki je takšno navedbo podal, javnopravne posledice, kar pa ne vpliva na obstoj civilnopravnega razmerja med resničnima pogodbenikoma, če so sicer izpolnjeni vsi pogoji za njegovo veljavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je osebno vozilo ..., letnik 1998, last prvega tožnika in se izloči iz zapuščine po pokojnem N. G., umrlem 2018. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.244,70 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da izpodbijana sodba vsebuje pomanjkljivo pravno presojo, saj upošteva le element izročitve stvari in na navedenem elementu gradi celotno argumentacijo. Za učinkovit prenos lastninske pravice na nepremičnini pa morajo biti skladno z določili 39. in 60. člena SPZ izpolnjeni trije pogoji, in sicer zavezovalni pravni posel, razpolagalna sposobnost odsvojitelja in razpolagalni pravni posel, katerega sestavni del je tudi izročitev premičnine v posest. Sodišče pravnemu poslu, na podlagi katerega je prišlo do izročitve vozila v posest, ne pripiše nobene pomembnejše vloge. Po logiki sodišča bi postali lastniki vozil vsi otroci, katerim starši dovolijo uporabo vozila. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da predmetno dovoljenje kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Tožniki niso uspeli izpodbiti navedene domneve. Da je šlo za navidezen pravni posel ter da naj bi bil resnični kupec vozila prvi tožnik, je sodišče sklepalo predvsem iz nekritične presoje izpovedi tožnikov. Njihovo izpoved je sodišče izjemno nekritično presodilo, nasprotno pa je izjemno kritično presodilo izpoved toženke in njenega moža. Iz okoliščine, da si je vozilo izbral prvi tožnik, da je izročil kupnino prodajalcu vozila in uporabljal vozilo, še ne gre sklepati, da je bil tudi njegov dejanski lastnik. Sodišču očita, da verjame tožnikom, da je bil razlog za prepis in registracijo vozila formalno na ime pokojnega pridobitev bonusa pri zavarovanju. Nobenega razumnega razloga ni, da se prvi tožnik ne bi pozanimal glede možnosti prenosa bonusa ali da ga o tej možnosti ne bi obvestil zavarovalni agent, saj gre za splošno znano prakso. Sodišče neutemeljeno ni sledilo navedbi toženke, da se pokojni oče ni želel odreči lastništvom nad vozili, saj je želel ohraniti upanje, da bo še kdaj vozil. Zapustnik si je preko lastništva vozil zagotavljal prevoze v zameno za njihovo uporabo. Nerazumno in neprepričljivo je tudi stališče sodišča, da ni pomembno, kdo je naveden na policah kot zavarovanec in kot uporabnik vozila, saj je zavarovalne police izpolnjeval agent in ne prvi tožnik. Ni razumnega razloga, da prvi tožnik ne bi bil tudi ob obnovah zavarovanja naveden kot zavarovanec in kot uporabnik, če bi bilo vozilo dejansko njegovo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora v tej pravdni zadevi je lastništvo zgoraj navedenega osebnega vozila. V evidenci registriranih vozil in prometnem dovoljenju za omenjeno vozilo je kot lastnik vpisan zapustnik. Tožeča stranka je trdila, da je v navedni evidenci oziroma listini dejstvo lastništva vozila neresnično ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka uspela izpodbiti navedeno domnevo lastništva (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj je dokazala, da je resnični lastnik vozila prvi tožnik.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjenosti vseh pogojev za pridobitev lastninske pravice na vozilu (premičnini) s pravnim poslom. Ti so določeni v 40. in 60. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Poleg predpostavke prodajalčevega lastništva premičnine oziroma lastništva kupčevega pravnega prednika je za pridobitev lastninske pravice na premičnini potreben veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico na kupca in pridobitni način oziroma izročitev premičnine v posest. S pravnim poslom oziroma pogodbo se prodajalec zaveže, da bo kupcu premičnino izročil tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa pridobi pravico od prodajalca zahtevati takšno izpolnitev ob hkratni obveznosti plačila kupnine (435. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Z izročitvijo premičnine v posest na podlagi takšne pogodbe se istočasno prenese tudi lastništvo na njej. Ker je avtomobil premičnina in ker zakon ne določa drugih pogojev za pridobitev lastninske pravice na njem, lastninska pravica na njem preide z izpolnitvijo obveznosti iz prodajne pogodbe oziroma z izročitvijo v posest in ne z vpisom v evidenco registriranih vozil in vpisom v prometno dovoljenje.

7. V obravnavani zadevi je bilo torej treba presoditi, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je avtomobil od prodajalca Odkup vozil X. d.o.o. kupil prvi tožnik in da je prodajalec avtomobil izročil v posest prvemu tožniku. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil v pogodbenem razmerju na strani kupca prvi tožnik in ne zapustnik. Prvi tožnik je bil tisti, ki je našel oziroma izbral avtomobil, ga kupil, zagotovil kupnino zanj, tisti, ki mu je prodajalec avtomobil izročil v posest in je vozilo uporabljal, urejal zavarovanje, izvedel popravila in ga predelal. Podlaga takšnemu zaključku je pravilna in popolna dokazna presoja izvedenih dokazov, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, med izvedenimi dokazi pa izpostavlja predvsem zaslišanje prodajalca, nepristranske priče, ki je potrdil skladno izpoved tožnikov (prvega tožnika, njegove sestre in matere pravdnih strank), ko je izpovedal, da je na ogled avtomobila prišel prvi tožnik, da je avtomobil prodal njemu (sklenil prodajno pogodbo), da mu je on tudi plačal kupnino, da je avtomobil izročil njemu, na računu1, pa sta kot kupca zapisala zapustnika, ki je prišel zgolj na prepis vozila2 in na katerega je bilo vozilo prepisano zgolj zaradi ohranitve bonusa oziroma 50% popusta pri sklenitvi pogodbe za zavarovanje vozila.

8. Toženka verodostojnost navedene priče v pritožbi izpodbija z očitkom, da je dopuščala posle, v katerih je bil naveden fiktivni kupec in očitkom, da se prodajalčeva navedba višine kupnine razlikuje od navedbe prvega tožnika. Na prvi navedeni očitek se veže tudi toženkina kritika izpodbijane odločitve, da je sodišče z njo posredno potrdilo, da je legitimno zavajati upravne organe pri navajanju lastništva. Nobeden od navedenih očitkov ne more vplivati na pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča. Neresnično navajanje podatkov v javnih evidencah ima lahko za tistega, ki je takšno navedbo podal, javnopravne posledice, kar pa ne vpliva na obstoj civilnopravnega razmerja med resničnima pogodbenikoma, če so sicer izpolnjeni vsi pogoji za njegovo veljavnost.3 Glede navajanja dveh zneskov kupnine pa je prvi tožnik izpovedal, da mu je prodajalec predlagal, da se zaradi manjšega plačila prometnega davka v računu navede nižji znesek kupnine.

9. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka je zajeta v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe, tožniki pa stroškov odgovora na pritožbo niso zahtevali.

1 Pisne prodajne pogodbe, pogodbeni stranki nista sklenili. 2 Prodajalec je izpovedal, da si zapustnik vozila niti ni ogledal. 3 Primerjaj 2. odstavek 50. člena OZ.