Jedro

Od stopnje nevarnosti oboroženega ropa je odvisno, kakšni varnostni ukrepi so (bili) potrebni za vzpostavitev varnih delovnih pogojev. Delodajalec je (krivdno) odgovoren za škodni dogodek takrat, ko ni izvedel pričakovanih ukrepov za preprečevanje škode in če nevarnost škodnega dogodka odstopa od nevarnosti, s katero se posamezniki srečujemo v vsakdanjem življenju. Ugotovljene dejanske okoliščine sodišča prve stopnje potrjujejo, da so bili roparski napadi pričakovani zato, ker so poštna vozila vsakodnevno prevažala poštnim enotam poleg običajne pošte tudi vrednostne pakete (pisma) in denar, zato je obstajala nevarnost roparskega napada ob vsakem prevozu, ker se ni vedelo, kakšna je vrednost tovora, ki se prevaža.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 8.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 9. 2007 dalje do plačila, ker ni podana (objektivna ali krivdna) odgovornost zavarovanca tožene stranke (1) za škodo, ki jo je utrpel tožnik kot njen zaposleni voznik, ob oboroženem roparskem napadu.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Delo tožnika, ki vključuje prevoz gotovine, predstavlja povečano nevarnost nastanka večje škodne posledice. Delo je nevarno zaradi povečane nevarnosti ropa, do katerega je prišlo v obravnavanem primeru. Nepričakovanost in nepredvidljivost sta pogoja, ki ju za izključitev objektivne odgovornosti določa zakon in ker ta pogoja nista bila izpolnjena, zavarovanka odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti. Podana je tudi krivdna odgovornost, saj zavarovanka ni izvedla potrebnih varnostnih ukrepov, da do škodnega dogodka ne bi prišlo. Zagotoviti bi morala dodatno varstvo v obliki dodatnega spremstva. Dodatno varstvo bi moralo biti zagotovljeno, ko se prevaža pokojnina in druge vrednosti in ne le ob večjih vsotah, za katere ve le pošta. Varovanje preko alarma in možnost uporabe prenosnega telefona ne zagotavlja ustrezne varnosti, saj napadenemu ne koristita v trenutku napada, ko potrebuje pomoč. Zgolj dejstvo, da je zavarovanka upoštevala svoje interne predpise o varovanju, še ne pomeni, da so bili ukrepi zadostni in da je bilo za varnost ustrezno poskrbljeno.

Pritožba je utemeljena.

Delodajalec mora zaposlenim zagotoviti varne delovne pogoje

(2)

. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da zavarovanka ni izvedla ukrepov, na podlagi katerih bi lahko zagotovila zdrave in varne delovne pogoje, ki so bili nujno potrebni, da bi se preprečil škodni dogodek. Zavarovanka je sicer izpolnila (vse) obveznosti kot jih je sprejela v internih predpisih

(3)

, saj je tožnika poučila kako ravnati v primeru oboroženega ropa (4) in tudi predaja denarja poštni enoti je bila v skladu s predpisi. Navodila zaposlenim, kako ravnati v primeru ropov, dokazuje dvoje: prvič, da je zavarovanka zaposlene poučila, da v primeru ropa ne smejo ogrožati sebe in druge in drugič, da je bila takšna nevarnost konkretna in pričakovana. Če pa je zavarovanka pričakovala roparske napade, je bila dolžna izvesti vse potrebne ukrepe kot dober strokovnjak za zavarovanje svojih delavcev pred takšnimi dogodki.

Od stopnje nevarnosti oboroženega ropa je odvisno, kakšni varnostni ukrepi so (bili) potrebni za vzpostavitev varnih delovnih pogojev. Delodajalec je (krivdno) odgovoren za škodni dogodek takrat, ko ni izvedel pričakovanih ukrepov za preprečevanje škode in če nevarnost škodnega dogodka odstopa od nevarnosti, s katero se posamezniki srečujemo v vsakdanjem življenju. Ugotovljene dejanske okoliščine sodišča prve stopnje potrjujejo, da so bili roparski napadi pričakovani zato, ker so poštna vozila vsakodnevno prevažala poštnim enotam poleg običajne pošte, tudi vrednostne pakete (pisma) in denar, zato je obstajala nevarnost roparskega napada ob vsakem prevozu, ker se ni vedelo kakšna je vrednost tovora, ki se prevaža. In na kakšen način je zavarovanka s skrbnostjo dobrega strokovnjaka poskušala zaščititi svoje delavce pred pričakovanimi roparskimi napadi? Zagotovila je varnostnika, če se je v poštnem kombiju prevažala večja vsota denarja. Varnost voznika je bila odvisna od količine denarja, ki se je prevažal v poštnem kombiju, čeprav je bila nevarnost ropa stalna, in ob vsakem prevozu. Prisotnost varnostnika potrjuje, da je zavarovanka poskušala zavarovati vredne poštne pošiljke in denar, ob tem, da iz dosedanjega dokaznega gradiva izhaja, da je bilo mogoče roparski napad pričakovati tako ob prevozu večjih, kot manjših vsot denarja. Tožnik zatrjuje, da je kritičnega dne prevažal denar za pokojnine, zato je obstajala še večja nevarnost ropa in s tem potreba po varovanju, zato ni odločilna okoliščina, ali je celotna vsota denarja, ki se je prevažala dosegla znesek po pravilniku, na podlagi katerega je bilo zagotovljeno dodatno varovanje.

Prvo sodišče ima prav, da vsakega škodnega dogodka ni moč preprečiti, saj je to življenjsko nemogoče, ni pa jasno, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da oborožen varnostnik ne bi mogel preprečiti škodnega dogodka, na toženi stranki pa je dokazno breme, da je zavarovanka storila vse potrebne ukrepe za varstvo svojega delavca. Če je obstajala ob vsakem prevozu nevarnost oboroženega ropa, potem zavarovanka ni storila potrebnih ukrepov za varstvo delavcev, saj bi bilo potrebno zagotoviti varovanje vsaj ob predaji pošiljk poštnim enotam, saj alarmna naprava, ključ, ki se je nahajal v poštni enoti, posebna obešanka, in (pritrjeni) prenosni telefon v vozilu, niso bili ustrezni ukrepi za preprečitev škodnega dogodka

(5)

Nevarna dejavnost (kot pravni standard) je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu upravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, ki po splošnem družbenem pojmovanju odstopa od drugih dejavnosti zaradi večje nevarnosti nastanka škode. Sodišče prve stopnje ni ocenilo ali morda v konkretnem primeru ne gre prav za takšno dejavnost, glede na konkretne okoliščine primera, posebej glede na zaključek, da tudi varnostnik ne bi mogel preprečiti škodnega dogodka.

Ni povsem tudi jasno, ali je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker je bila tožba nesklepčna. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da naj bi prišlo do napake pri zapisu kraja škodnega dogodka, ki je bil po tem odpravljen s pripravljalno vlogo. Tožba je bila popolna, saj je bil opisan historični dogodek, nesklepčnost tožbe pa je bila kasneje odpravljena.

Prvo sodišče ugotavlja, da tožnik ni ravnal v skladu s postopkom, kot ga določa pravilnik v primeru ropa in je zato sam odgovoren za škodni dogodek. Navedenih ugotovitev sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zato je sodba v tem delu nejasna in nima razlogov. Nejasna je tudi obrazložitev v delu, kjer prvo sodišče ugotavlja, da iz prijave poškodbe pri delu izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo iz razloga, ker sta mu roko stisnila dva zabojnika

(6)

, v nadaljevanju pa ni pojasnjeno ali je do poškodb, ki jih zatrjuje tožnik prišlo zaradi oboroženega roparskega napada ali pri prenašanju zabojnikov.

Ker so pritožbeni razlogi utemeljeni, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo v dokaznem postopku ugotovi: na kakšen način je prišlo do poškodbe tožnika ali zaradi oboroženega ropa ali prenosa zabojnikov. Če je škoda nastala zaradi oboroženega ropa, bo potrebno ugotoviti, kakšno je bilo ravnanje tožnika ob ropu. Čeprav bi se morda izkazalo, da je tožnik ob ropu ravnal v nasprotju z internimi predpisi, pa je malo verjetno, da mu je moč pripisati izključno odgovornost za škodni dogodek.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Pošta Slovenije; v nadaljevanju zavarovanka.

(2) Glej 5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu.

(3) In kot izhajajo iz Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve.

(4) Delavci so dolžni ob ropu opustiti ravnanja s katerimi bi sebi ali drugim lahko povzročili škodo.

(5) Oziroma za preprečevanje podobnih škodnih dogodkov.

(6) Glej sodbo stran 17.